Ali je pomembno, kako se sklanjamo?
Vse pogosteje se pojavlja vprašanje o smiselnosti in varnosti izvajanja vaj za izboljšanje zmogljivosti trupa, pri katerih se namensko izvaja upogib hrbtenice. Polemike sproža predvsem vaja mrtvega dviga z upognjenim hrbtom, vendar je vprašanje na mestu tudi pri drugih vajah in dnevnih aktivnostih.
Od začetka devetdesetih let je bilo prevladujoče mnenje znanosti na področju proučevanja obremenitev hrbta, da je smiselno hrbet obremenjevati predvsem blizu nevtralnega položaja. To je položaj, ko imamo ohranjene fiziološke krivine hrbtenice. V njem so namreč sile, ki delujejo na pasivne elemente hrbtenice in v prvi vrsti na medvretenčne ploščice, dokaj enakomerno porazdeljene in tudi smer delovanja sil je ugodna. Skladna s tem so tudi tradicionalna priporočila, kako dvigati bremena – zagotovo vas je večina že kdaj slišala, da je pravilno dviganje bremen iz počepa in s poravnanim hrbtom.
Ker je za napredek zmeraj treba podvomiti o ustaljenih praksah, se je v zadnjih nekaj letih začelo krepiti tudi nasprotno stališče. Temelji na dejstvu, da se naše telo prilagodi tako na povečanje kot zmanjšanje obremenitev. Z drugimi besedami, če bomo ves čas pazili, da hrbta ne bomo obremenjevali, se bo odpornost proti obremenitvam zmanjšala in s tem se tveganje za morebitno poškodbo lahko poveča.
Strah pred gibanjem
Dodaten očitek navodilu za ohranjanje nevtralnega položaja hrbta je ustvarjanje strahu pred gibanjem. Zagovorniki te trditve poudarjajo, da se osebe brez bolečin v spodnjem delu hrbta (BSH) gibljejo bolj sproščeno in uporabljajo glavnino razpoložljivega obsega giba. Nasprotno pri osebah z BSH pogosto vidimo čezmerno aktivacijo mišic trupa, ki omejuje gibanje. Čeprav je taka prilagoditev lahko kratkotrajno ugodna pri pojavu morebitnih bolečin, se dolgotrajnejše povečanje aktivacije mišic trupa izkaže kot slaba strategija, ki lahko prispeva k vztrajanju težav.
Na to, da moramo prevetriti stališča in priporočila, kako ravnati z našimi hrbti, nakazujejo tudi globalni podatki. Ti kažejo, da smo pri spopadanju s pojavom BSH precej neuspešni. BSH je sicer že vrsto let vodilni razlog za zmanjšane zmožnosti, a se je skupno število let, preživetih z zmanjšano zmožnostjo zaradi BSH, od leta 1990 do 2015 povečalo za več kot pol. Ob tem glavnino dni, preživetih z zmanjšano zmožnostjo, prispeva manjšina oseb, ki razvijejo dolgotrajno bolečino.
Nekoliko presenetljivo obseg in vrsta okvare tkiv relativno malo vplivata na to, kdo bo razvil dolgotrajne težave. Kot pomembnejši se izkažejo številni drugi dejavniki, ki niso neposredno povezani z okvaro tkiva. Med temi je treba poudariti življenjski slog in splošno zdravje posameznika, pretiran strah pred gibanjem, pesimističen odnos do težave in druge, na katere lahko s tradicionalnimi priporočili tudi negativno vplivamo, saj z njimi posredno sporočamo, da so naši hrbti krhki, občutljivi, nepravilnih drž, nestabilni in podobno.
Ključna je postopnost povečevanja obremenitev
Številni se z vadbo ukvarjamo tudi zato, da bi zmanjšali tveganje za nastanek mišično-skeletnih težav in tudi verjetnost BSH. Prilagoditi moramo torej tudi najosnovnejša prepričanja o preventivnem delovanju za pojav BSH. S tem se odpre naše izhodiščno vprašanje, ali je pomembno, kako se sklanjamo.
Zagotovo lahko sprejmemo utemeljeno izhodišče, da se pomembne strukture hrbta učinkovito prilagodijo na obremenitve. S tem postane način sklanjanja manj pomemben in postane ključni vidik postopnost pri povečevanju obremenitev. Če gremo v nasprotno skrajnost in spodbujamo položaje, v katerih so pasivne strukture hrbtenice bolj obremenjene, se moramo zavedati nevarnosti, da s tem povečamo tveganje, da bomo prestopili mejo odpornosti tkiva in povzročili poškodbo. Tak način vadbe je lahko smiseln za osebe, ki se bodo iz različnih razlogov, kot je narava dela ali športa, verjetno znašle v zahtevnih položajih, in je povečanje odpornosti proti takim obremenitvam dobrodošlo. Za večino vadečih pa pomeni nepotrebno tveganje za nastanek poškodbe.
Sodobni trendi nakazujejo, da verjetno ni bistveno, kako se sklanjamo, temveč da smo postopni pri uvajanju obremenitev. Med lažjimi opravili naj bo gibanje sproščeno. Kadar smo izpostavljeni neobičajno velikim obremenitvam, pa je ohranjanje nevtralnega položaja še zmeraj varnejše.
***
doc. dr. Matej Voglar, Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju
