Holesterol: sodobni superzlikovec
Holesterol je ena izmed molekul v telesu, za katero je slišal že vsak. Nisem še srečal odraslega obiskovalca ambulante, ki vsaj česa ne bi vedel o njem. Če se dogovarjamo o letnem pregledu krvi, je najpogostejši stavek, ki ga slišimo: »Saj boste pogledali tudi holesterol, a ne?«
Če bi prebivalstvo ocenjevalo pomembnost posameznih parametrov v krvi ali dejavnikov tveganja za bolezni srca in ožilja, bi holesterol gladko zmagal. Razbil bi krvno sliko in preostalo biokemijo na koščke in zdi se, da bi mnogi stali v vrsti za »selfi« z njim, če bi bil tekmovalec.
Kot dva kolesarja
Ampak zakaj je tako priljubljen? Nekako me spomni na športno zgodbo o naših dveh vrhunskih kolesarjih. Ujel sem se v razmišljanje, zakaj smo nekateri držali pesti za enega in postrani gledali drugega – če pa sta oba naša. Vsak od njiju je garal in si zaslužil uspeh, pa vendar smo se opredelili. To me je motilo. Zakaj torej navijam za prvega, čeprav si drugi prav tako zasluži isto ali morda še več?
Podoben fenomen se zdi, da se dogaja pri holesterolu. Če malo razmislimo, ugotovimo, da že dobrih petdeset let poslušamo zgodbo o njem. O škodi, ki nam jo dela v telesu. Lahko bi rekli, da je že kar ponarodela. Niti ne vemo več dobro, kdo jo je začel. Stalno nas skrbi njegova višina in ali je kaj drugačna kot lani. Nikakor ne pravim, da povišan holesterol v krvi ni škodljiv. Lep primer so genske napake, ki pripeljejo do izredno visokih vrednosti holesterola v krvi, in ti ljudje zbolevajo zelo mladi, že v 30. letih. Prav tako ne glede na vzrok, ki vodi do njegovega povišanja, holesterol v tkivih sodeluje pri nastanku težav.
Najpomembnejši proces je ateroskleroza, ki je podlaga za večino bolezni srca in ožilja, ki v današnjem svetu najbolj omejujejo kakovost in dolžino življenja. Okvara se začne na notranji steni arterij. To so žile, ki od srca vodijo s kisikom in hranili bogato kri v tkiva. Zaradi različnih razlogov, kot je življenjski slog, onesnaženost okolja in genetska dovzetnost, se v telesu ustvari blago kronično vnetje, ki je prisotno ves čas.
A povišan holesterol sam po sebi običajno še ne pomeni, da bodo spremembe nastale. Obstajati mora celoten koktajl dejavnikov tveganja. Najbolj znana dejavnika, ki začetno okvaro žile povzročita, sta kajenje in povišan krvni tlak. Na mesto okvare prihajajo vnetne celice, ki sproščajo najrazličnejše snovi in vnetje vzdržujejo. Holesterol pri tem procesu sodeluje na več načinov. Po eni strani spodbuja vnetje, po drugi pa se v žilni steni nabira ter jo s tem naredi krhko. Ta proces se pri sodobnem človeku v razvitih državah začne zelo zgodaj, pogosto že v otroštvu, in počasi, a vztrajno napreduje z leti.
Holesterol je torej za večino ljudi samo eden izmed veliko dejavnikov, ki vplivajo na ta proces. V praksi vidimo mnogo ljudi, ki imajo povišanega, a se zdravo prehranjujejo, ne kadijo, niso pretežki, dobro obvladujejo stres in v svojih 70. letih nimajo nikakršnih sprememb na ožilju, čeprav imajo holesterol visok že desetletja. A v naši glavi vendarle prekaša kajenje tobaka, krvni sladkor, abdominalno debelost in druge pomembne dejavnike.
Kaj piše v drobnem tisku?
Zgodba o holesterolu ima tudi drugo pomembno, a manj privlačno in manj znano poglavje, ki ga velikokrat preskočimo. Zdi se, da je v drobnem, komaj vidnem tisku, kot pogoji zavarovanja, ki ga sklepamo. Za naše telo je namreč zelo zelo pomemben. Kot molekula je sestavni del celičnih membran z osrednjo vlogo pri zagotavljanju njenih fizikalnih lastnosti. Holesterol je tudi predstopnja hormonov, kamor sodijo estrogen, progesteron, testosteron in tudi vitamin D.
Nujen je za preživetje. Brez njega ne bi videli jutrišnjega dne. Samo za najpomembnejše sestavine človeškega telesa je evolucija uredila, da lahko prihajajo iz več različnih virov, ker jih nikakor ne sme zmanjkati. Po eni strani tako nastaja v telesu, po drugi pa ga vnašamo s prehrano.
Tako imenovani endogeni holesterol lahko proizvajajo vse celice, največ pa celice jeter. V prehrani je v vseh živalskih proizvodih. Obstaja zapleten sistem nadzorovanja in uravnavanja njegove višine. Če ga s prehrano vnesemo več, ga v telesu proizvedemo manj. Na splošno lahko rečemo, da približno 30 odstotkov višine holesterola v krvi prispeva prehrana, več kot dve tretjini pa proizvodnja v telesu. A vendar globoko v prepričanju večine ostaja negativec.
Nazaj k dvema kolesarjema
Kaj imata torej skupnega naša kolesarja in holesterol? Nič drugega kot dobro zrežirano, zastavljeno in večkrat povedano zgodbo, ki je v nas vzbudila čustva, ki jim bolj verjamemo ali želimo verjeti kot dejstvom. Ujeti smo v zgodbo, katere glavni igralec je pravi tragični junak. Je dežurni krivec za vse.
Tudi tisto, kar so naredili izpusti industrije v naše okolje, ali napetosti, ki jih ustvarja današnja družba, hrana, ki jo damo v usta, in seveda tudi neaktivnost. Nekdo pač mora biti kriv. Je idealna žrtev. Ne more se braniti, opravičuje naša dejanja, dejanja družbe in spodbuja ekonomijo. Če se vrnemo k našima kolesarjema: kdo je več treniral, več vložil, več žrtvoval, na koncu niti ni važno. Dejstva niso pomembna. Ker smo izbrali na podlagi zgodbe. Taki pač smo ... razen če se tega ne zavemo – in takrat nas začne žuliti.
