Karnijska visoka pot

Potep od doma do Dolomitov po grebenu Karnijskih Alp – iz slovenskega narodnega ozemlja na avstrijsko in italijansko stran.
Fotografija: FOTO: Janez Mihovec
Odpri galerijo
FOTO: Janez Mihovec

Pravzaprav so Karnijske Alpe mikale že dolgo časa. Potepaš se po Zahodnih Julijcih in neposredno na severu se mogočna gorska veriga med Kanalsko in Ziljsko dolino vleče naravnost proti zahodu. Deluje kot da bi bila neskončna in se brez kakšne posebne naravne pregrade konča v Dolomitih. 



Običajno se hodi v hribe tako za en dan. Zjutraj vstaneš, hodiš cel dan in zvečer si spet doma. Pred desetletji so preko Karnijskih Alp speljali visokogorsko pot št. 403 in ta pot je čisto nasprotje običajnim navadam. Kot se je v nadaljevanju izkazalo gre bolj za nekakšen treking, le da to ni Himalaja ampak Alpe. Pot je del Alpske transverzale, ki se začne pri Monaku ob sredozemski obali in se tisoče kilometrov naprej proti vzhodu konča med vinogradi Gradiščanskega. 

Začeti je najbolje v obmejni vasici Thoerl Maglern pod Tromejo, tik za slovensko mejo. Malce čudno so naju gledali obmejni vojaki in policisti pred starodavno cerkvico, ko sva ob nastajajočem jutru iskala prvi smerokaz. Pa so naju hitro potolažili, saj se pot začne prav pri policijski postaji. 

Začetek je na višini 600 metrov zato se je najprej v gore šele potrebno povzpeti. Po nekaj urah grizenja kolen sva končno na grebenu in svet se odpre, ena za drugo pa si slede številne pašne planine. Najprej se na njih pasejo konji in krave, na višjih planinah kasneje pa ovce in koze. Pravzaprav so vse planine kot iz škatlice in kot da se pripravljajo na razstavo. 

Na začetku so naokoli še znane gore. Na severu je to Dobrač, na jugu pa Viš in Montaž. Ledinska imena in gore imajo še vedno slovenska, nekoliko ponemčena imena. Do Mokrin oziroma Nassfelda je tako, potem pa zavijeva v bolj ali manj neznan svet. 
Celotna pot 403 teče po nekdanji fronti črti iz časov prve svetovne vojne. Pri nas je frontna črta bolj znana kot Soška. V našem kolektivnem spominu pa nekoliko manjka, da se je frontna črta nadaljevala še v Karnijske Alpe, tu zavila proti zahodu in se končala šele pri Ortlerju na sami švicarski meji in to po 600 kilometrih neprekinjenih jarkov, kavern, barakarskih naselij, pokopališč, tovornih žičnic, topovskih položajev, dovoznih poti in mulater. 

FOTO: Janez Mihovec
FOTO: Janez Mihovec


Nekako sem vedno verjel, da sem kondicijsko dobro pripravljen. Izkazalo se je, da je na Karnijski visoki poti to zelo primerna lastnost. Dnevi so bili podobni dnevom. Vstajanje ob zgodnji jutri, obilno zajtrkovanje, pogledovanje po vremenskih razmerah in nato na pot čez drn in strn. Običajno kakih 10 ur dnevno, petindvajset kilometrov v horizontali, zraven pa še 2000 metrov višincev. Prihod v naslednjo kočo je bil vsak večer prava odrešitev in dobrodošel počitek.

Človek se znebi težkih gojzarjev, poje večerjo, zaplete v razgovor z enako mislečimi, spravi spat v toplo spalno vrečo na skupna ležišča in življenje postane spet lepo. 

Naše gore so bolj ali manj zgrajene iz apnencev. Vse je precej divje, propustna tla pa poskrbe, da vsaka kaplja vode prav hitro izgine v podzemlje. V Karnijskih Alpah ni tako. Vododržne stare kamnine nekdanjih morij in koralnih grebenov poskrbe da so črne gore precej bolj zaobljene, gozdna meja je postavljena višje, vsepovsod pa je polno jezer in potokov. 

FOTO: Janez Mihovec
FOTO: Janez Mihovec


Ves čas sva sledila oznakam 403. Nekako so obljubljali, da so poti dobro izhojene in vse po vrsti poti dobro označene. Čisto vedno pa ni tako. Predvsem na italijanski strani poti je germanska redoljubnost ob prehodu v romanski svet prav hitro popustila. Gozdne poti in stezice vodijo sem in tja ter naokoli in parkrat je bilo potrebno prav pošteno popaziti, da se nisva izgubila. 
Vse težave pa je odtehtal pogled naokoli. Bolj ko sva se pomikala proti zahodu višje so postajale gore. Na koncu je bil greben gora Karnijcev visok že 2700 metrov, okrog naju pa so gore postajale vedno bolj divje. Z razlogom. Karnijci nekje na sredini Visoke poti zavijejo proti jugu, na zahodu pa nas greben popelje naravnost v Dolomite. 

FOTO: Janez Mihovec
FOTO: Janez Mihovec


Po osmih dneh naporne hoje in prehojenih 200 kilometrih poti sva se znašla na najinem cilju. Z najvišjih vrhov poti sva se spustila skorajda tisoč sedemsto metrov v globino v majhno vzhodno tirolsko mestece Sillian. Mestece je pomenilo tudi cilj najine poti. Težke gojzarje so nadomestile mehke japonke, na postaji sva se vkrcala na vlak, ki naju je preko Spittala in Beljaka popeljal naravnost domov.

Z nama se je domov peljala še kopica prijetnih spominov na prehojeno visoko pot. Le nahrbtnike sva hranila čim dlje od najinih sopotnikov. Po dnevih naporne poti, nekaj prehojenih nevihtah ter ustrezno premočenih cunjah in nekaj manjkajočih tuših sva s to neprijetno podrobnostjo v obliki nenavadnih vonjav poizkušala prizanesti ljudem, ki so se vozili po svojih opravkih. Po dnevih preživetih v gorah se nama je za trenutek zazdelo da se vračava v tuj in nepoznani svet. 

FOTO: Janez Mihovec
FOTO: Janez Mihovec


FOTO: Janez Mihovec
FOTO: Janez Mihovec


FOTO: Janez Mihovec
FOTO: Janez Mihovec


FOTO: Janez Mihovec
FOTO: Janez Mihovec


FOTO: Janez Mihovec
FOTO: Janez Mihovec


*** 
Janez Mihovec, avanturist, Poletov bralec

 

Preberite še:

Komentarji: