Kolo in ženska emancipacija? Liberté! Egalité! 3. del
V publikaciji Zgodovina za vse, ki je izšla leta 2004 pri Zgodovinskem društvu Celje je dr. Borut Batagelj, zdaj direktor Zgodovinskega arhiva Celje, objavil sijajen zapis z naslovom Ali naj ženske kolesarijo, s podnaslovom Kolesarke in žensko telo na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Sijano branje. Objavljamo ga v nadaljevanjih, za vse, ki vedo, da se žensko kolesarjenje pri nas ni začelo sama po sebi in brez težav…
***
Zgodovina športa oziroma telesne kulture ostaja pri nas neupravičeno zunaj študij spolov. Vloga športa v procesu ženske emancipacije tako ostaja na polju zgodovinopisja precej zamegljena. V procesu ženskega emancipiranja se vsekakor kaže ta vloga kot aktivna. Še bolj pa kot poučna. Redko katero področje družbenih sprememb nas namreč lahko pouči o gibanju ženske emancipacije bolje kot spoznanje nujnega zavedanja njenega telesa in posledično oprijemanje različnih možnosti gibanja.
Nove telesne oziroma športne prakse naj bi ženski tako prinesle novo »kreativno samopotrjevanje«.
Poudariti pa gre - še posebej v zgodovinopisju, ki je le del področja ženskih študij -, da se omenjene posledice v procesu emancipacije nikoli niso razvijale neodvisno od tedaj veljavnih družbenih norm, vrednostnih vzorcev, predstav in idealov, ki so oblikovali realni družbeni položaj ženske. Zdi se, da še ni prišel čas, da bi podajali enopomensko oceno o vlogi športa v procesu ženske emancipacije, saj bi bilo za tako oceno potrebno poglobljeno poznavanje pisane pahljače področij, kjer so se ženske športno oziroma telesno udejstvovale. Kolesarstvo je le eno polje; kaže se v sebi značilnih nastavkih in posledicah, ki so sooblikovali tako žensko kot tudi športno zgodovino. Bržkone je glavna značilnost obojega prav v njegovi časovni vzporednosti, saj začetki zgodovine modernih športov sovpadajo z začetki preoblikovanja tradicionalne ženske vloge v meščanski družbi.
Daljnosežne posledice ženskega kolesarjenja so se napovedovale že v omenjeni dvojni fazi začetkov. Susan Anthony je tako leta 1900 izjavila, da ni nič bolj pomagalo ženskam pri emancipaciji kot kolo, ki jim je prineslo občutek svobode in samostojnosti.
Čisto podobno je razglašala tudi Louise Max v vsenemškem ženskem kolesarskem listu Die Radlerin dve leti prej: »Razvoj kolesarskega športa ima veliko večji pomen za ženski svet kot pa za moški.«
Oba citata poudarjata, da je šlo izključno za posledice vrtenja pedal »šibkega spola«. Poudaril bi torej - tako nakazujejo tudi drugi viri -, da se kolesarke niso pojavile iz vzgiba po emancipaciji, ampak da je vsesplošna popularnost kolesa samega praktično žensko posedla na kolo.
Da pa se od naše osrednje polemične zgodbice ne oddaljimo preveč, vzemimo v obzir za nadaljnje teoretske nastavke še kakšen odlomek »ranjene« Kolesarice, ki se ob očitkih »nespodobnosti« kolesarjenja mestnih dam brani tudi z naslednjimi zgledi: »In glejte: Prav na dvorih se kolesarijo vse dame in vsi gospodje! Ako ni kolo nezdravo za ta predragocena bitja, ako ni kolo 'nemoralno' za te nervozno pazljive ljudi, dovolite potem, dragi gosp. A., da si špogamo kolo tudi me slovenske plebejke ter se pridružimo s tem milijonom angleških, francoskih, italijanskih, ruskih, nemških in drugih kolesaric! Liberté!Egalité!«.
Aškerc in emancipacija
Dvoje lahko izluščimo iz tega. Prvič, razberemo lahko, da tudi na področju kolesarjenja velja primer razmerja družbenih praks med višjimi in nižjimi družbenimi sloji, in drugič, v kontekstu ženske emancipacije lahko prepoznamo miselni preskok uravnavanja krilatic iz politične sfere na območje spola. Svoboda in enakost, kot gesli francoske revolucije, sta leta 1898 že usmerjeni v veliko bolj kompleksno razumevanje. Anahronizem dveh gesel se v bistvu že bori proti normam, ki jih je idejno vzpostavil, saj so prav daljnosežne družbene spremembe, izhajajoče iz »razsvetljenih« idej, z meščansko in industrijsko revolucijo spremenile politične, ekonomske in socialne razmere, v okviru katerih se je v meščanskem svetu preoblikovala vloga spolov. Teorija po spolu ločenih dolžnosti, ki se je ukoreninila v vsakdanjem življenju, je odrejala svet na dva dela. Še najbolj je to odražal razpon med moževo poklicno sfero in ženinim družinskim življenjem, ki ni določal le funkcionalnih zadolžitev, ampak tudi (ne)sposobnost in karakter spola. S postopnim krhanjem mej med moškim (aktivnim) javnim in ženskim (pasivnim) zasebnim svetom, ki ga je sprožilo na eni strani narodno gibanje, na drugi pa poklicno zaposlovanje žensk, je svet postajal vse manj tog.
Nekaterim je takšen proces zamajal njihove uokvirjene predstave. Takšen je bil tudi Aškerc-Antikolesarjevič, ki je veljal kot Aškerc-literat celo za naklonjenega ženskemu besednemu ustvarjanju, a so mu očitno ob besedi emancipacija šli lasje pokonci.
Fran G-č. ga je označil takole: »Vsekakor pa jefilister, velik konzervativec in starokopitnež, kateremu dela napredek in svoboda sive lase!«
Vznesena Kolesarica pa je z njegovim strahom pred emancipacijo takole vehementno obračunala: »Dalje ste nam zalučali v obraz strašno, moškim največje skrbi povzročujočo besedo 'emancipacija'. Moj Bog! S tem me ne pobijete. Moškim Vašega obzorja je emancipirana že vsaka ženska, ki nima šivanke ali kuhalnice v roki! Emancipirana je že vsaka učiteljica, ekspeditorica, uradnica, emancipirana je - po Vašem - seveda tudi vsaka dama, ki ne hodi peš ob roki svoje matere ali svojega gospoda soproga... Da pa je emancipacija ženstva bistveno vse kaj druzega, o tem mi menda koncem XIX. veka ni treba izgubljati besed. Pisalo seje dovolj o tem. Ako niste imeli časa, da bi se glede tega vprašanja povzpeli vsaj nad nivo malomestnega konservativnega filistra, Vas le prav prijateljsko obžalujem! Pa brez zamere!«
Je bila vmes zagledanost?
Strah pred emancipacijo se je tedaj očitno že povezoval tudi z žensko telesno aktivnostjo, saj sicer pisec Žitomirov v Slovenki ne bi opozarjal, da telovadba vseeno ni »iznajdba najnovejšega časa, posledica ženske emancipacije«, kot bi kdo lahko pomotoma mislil. Vsakršnih moških težav z ženskami seveda ni šlo povezovati z emancipacijo, saj je končno že Ksantipa delala Sokratu preglavice, ko še ni bilo nobene emancipacije.
Aškerčev kolesarski izpad je Fran G-č. tako povezal tudi z osebnim občutkom nemoči, nevoščljivosti in celo z domnevno zagledanostjo v Kolesarico, saj naj bi bil Antikolesarjevič »okornež, ki sploh na kolo ne more, ali zaljubljeni črviček, ki si ne more omisliti kolesa in se mu zato sline cedijo, ko more gledati, kako njegov 'zaklad' okolofrči in se z drugimi zabava, sam pa mora ostati doma ali k večjemu par kilometrov hoditi za njo«.
Dr. Borut Batagelj, priredil Primož Kališnik
