Ljubljanski maraton: 27. oktober 1996

Triindvajset let po prvem Ljubljanskem maratonu, se lahko kratko ozremo na dogajanje v njegovih pionirskih časih. Kot se je pokazalo čez leta, nedelja, 27. oktobra 1996, za Ljubljano ni bil čisto običajen dan. Takrat je na njenih ulicah v lepem sončnem vremenu potekal prvi Ljubljanski maraton, neprimerno manj oglaševan kot je danes in po sedanjih merilih le skromno obiskan. A je z leti prerasel v večdnevno prireditev, daleč največji športno-rekreativni dogodek pri nas, število tekačev pa je po začetnih 673 udeležencih nenehno naraščalo in leta 2014 prvič preseglo številko 20 tisoč.

Z veliko začetnico

Ko pišemo Ljubljanski maraton z veliko začetnico, to pišemo z razlogom ‒ Ljubljanski maraton je namreč prireditev, kjer se tekači pomerijo na zelo različno dolgih tekih. Na edini pravi maratonski razdalji, na dobrih 42 kilometrov, jih nastopi le slaba desetina. Z več deset tisoč udeleženci, ki vsako leto nastopijo na največjih maratonih na svetu, pri čemer je treba upoštevati, da je marsikje število tekačev omejeno, se seveda ne more meriti. A da ne bo pomote ‒ Ljubljanski maraton je odlično organizirana prireditev, verjetno eden največjih množičnih tekov na svetu, če upoštevamo majhnost Ljubljane in Slovenije.

Njegovi pobudniki in organizatorji so bili, kot se je izkazalo, vizionarji. »Vedeli smo, da je prireditev na preizkušnji: če se bo izkazalo, da ni dovolj zanimanja, bo maraton v Ljubljani izpeljan le trikrat – prvič, zadnjič in nikoli več,« je pozneje zapisal neutrudni Andrej Razdrih, ki je predsednik organizacijskega odbora že od samega začetka. Zato so že v program prve prireditve poleg maratona dodali še krajši rekreativni tek, katerega sprva spreminjajoča se dolžina se je pozneje ustalila pri desetih kilometrih, ter tek na polovični maratonski razdalji. Poskusi organizirati vsakoletni maraton so se marsikje izjalovili prav zaradi premajhne udeležbe; za 42 kilometrov se pač upravičeno počuti pripravljenih sorazmerno malo tekačev.

Razdrih, ki se je začel se tekom ukvarjati nekaj let prej, je na prvem maratonu nastopil tudi sam in z njim opravil v času 3:28. »Ko sem se v hladnem in vetrovnem jutru 6. novembra leta 1994 živčno prestopal pred mostom Verrazan na štartu jubilejnega 25. newyorškega maratona, nisem slutil, da bom samo dve leti pozneje v podobno hladnem oktobrskem jutru stal na štartu prvega Ljubljanskega maratona,« je obudil spomine v knjigi Zgodba Ljubljanskega maratona, za izid katere so poskrbeli organizatorji ob lanski jubilejni dvajseti izvedbi.

 

Obisk Branka Gradišnika

A po Razdrihovem nastopu v New Yorku se je v Ljubljani zgodilo marsikaj. Na vrata njegove odvetniške pisarne je namreč potrkal Branko Gradišnik, pisatelj in prevajalec, sicer pa Razdrihov osnovnošolski znanec, ki ga je tek prav tako posrkal vase. Gradišnik je osnoval nestrankarsko listo z imenom Rad imam Ljubljano in povabil Razdriha, naj se ji pridruži kot kandidat za mestni svet Ljubljane. Kljub klavrnim napovedim je lista dobila eno mesto in Razdrih je, kot se spominja, na svoje nemajhno začudenje, postal član sveta.

Gradišnik in Razdrih sta v volilni program kot eno najpomembnejših točk uvrstila organizacijo mestnega maratona. »Morda so prav glasovi tedaj še nesojenih ljubljanskih maratoncev bistveno pripomogli k uvrstitvi liste v Mestni svet,« se spominja Razdrih, ki se je, tako kot še drugi ljubljanski tekači, denimo Srečko Končina in Ivo Prančič, sicer uveljavljeni slikar, udeleževal tekaških prireditev doma in v tujini. Z žalostjo so družno ugotavljali, da Slovenija nima niti enega pravega mestnega maratona. Maraton v Radencih je tedaj imel že kar lepo tradicijo, a to pač ni bilo njihovo rodno mesto. »Predvsem nas je bolelo, da Ljubljana kot glavno mesto nima svojega maratona, ki so ga imele vse razvite države po svetu in takrat celo vse druge prestolnice nekdanjih jugoslovanskih republik,« pojasnjuje Razdrih.

 

 

Andrej Razdrih

 Obrazložitev pobude jima je pomagal napisati Končina, maratonec z osebnim rekordom 2:19:45. Mestni svetniki so ji z naklonjenostjo prisluhnili, pri čemer pa sta morala »očeta« maratona, Razdrih in Gradišnik, vključiti vse svoje lobistične in prepričevalne sposobnosti. A preden je maraton v resnici zaživel, je mestna birokracija poskrbela, da so imeli zapleti kafkovske razsežnosti. Te so se tudi lepo ujemale z delovanjem kavlja 22. Gradišnik je iz svojih skrbno vodenih dnevniških zapiskov za Zgodbo Ljubljanskega maratona pripravil besedilo, obilno začinjeno z njemu lastnimi humorjem, ki daje odličen vpogled v težavno rojevanje pa tudi odraščanje maratona. »Ko je Andrej leta 1995 poskusil uvrstiti maraton med postavke proračuna, so mu ga uradniki nemudoma zavrnili z lakoničnim tolmačenjem, češ da 'prireditev ni predvidena',« je zapisal. »Ker ni bila predvidena, proračunska razprava o njej ni bila mogoča. Predvidena pa ni mogla biti, vse dokler ni bila kot postavka zavedena v proračun. V proračun pa seveda ni mogla, ker ni bila predvidena.« Pobudnikom se je vendarle nekako uspelo izmotati iz tega začaranega kroga in maraton spraviti v proračun.


 

Vol, ki je garal za zajce

»Lahko torej rečem, da Ljubljanskega maratona niso – tako kot sicer drugod – spravili na svet atletski ali športni delavci, profesionalni organizatorji ali celo podjetniki, temveč se je to posrečilo ob ugodni politični konstelaciji skupini rekreativnih zaljubljencev v tek. To je bila res enkratna in bistvena posebnost,« se spominja Razdrih. In dodaja: »Ampak brez Gojca Ljubljanski maraton ne bi nikoli ugledal luči sveta. Z Brankom bi ostala s sprejeto proračunsko postavko – in z dolgim nosom.« V mislih ima Gojka Zalokarja, direktorja Timinga, ljubljanskega društva za izvajanje meritev in organizacijo športnih prireditev, ki je odtlej glavni motor Ljubljanskega maratona. Kaj vse je napravi Zalokar za prvi (in tudi vse naslednje maratone) morda najbolje povedo Gradišnikove besede: »V nekaj dneh je imel Gojc skupaj vse potrebne postavke, predračune in oraklje ... Dejansko je ves čas garal kot vol, da smo mi lahko tekali kot brezskrbni zajci.« Gradišnik je namreč, tako kot tudi Razdrih, na prvem maratonu nastopil tudi sam in v cilj pritekel v malce več kot treh urah in pol. Na različnih razdaljah je tekel na vseh nadaljnjih Ljubljanskih maratonih in spada danes med dva ducata tistih, ki niso zamudili niti enega.



A pred prvim je bilo med pobudniki nemalo treme ‒ skrbela jih je udeležba. Če bi bilo tekačev premalo, bi Ljubljanski maraton res lahko doživel svojo edino uprizoritev. K sreči se je skrb izkazala za odvečno, malo manj kot sedemsto tekačev je bilo za tedanje razmere docela spodobna številka. »Prvi je bil najlepši,« se organizacijskih začetkov spominja Zalokar.

»Ni bilo stresa in nervoze, delo je teklo spontano in brez birokratskih zaprek, gnano od entuziazma in želje po novem.« In dodaja, da je kasneje postalo marsikaj veliko veliko težje. Ne samo zaradi vse zahtevnejše organizacije rastoče prireditve, ki se je začela mednarodno uveljavljati, in pridobivanja potrebnega sponzorskega denarja, pač pa predvsem zaradi precej bolj zoprnih razlogov. »Živce nam je parala birokracija.

Pridobivanje soglasij in dovoljenj je postalo zaradi predpisov, ki so se medtem namnožili, hudičevo delo.« Organizacija, v veliki meri še vedno sloneča na peščici zanesenjakov in amaterjev z odgovornostjo profesionalcev, je tako že dolgo skozi vse leto trajajoče delo, ki v zadnjem mesecu dobi peklenski tempo.

 

Helena Javornik in Roman Kejžar

Na prvem maratonu so nastopili mnogi najboljši slovenski maratonci. Na čelu z Romanom Kejžarjem, Igorjem Šalamunom in Stanetom Okolišem, tekači z osebnimi rekordi pod 2:20, in Heleno Javornik. Zmagal je Kejžar, kar je bil manjši obliž na še skoraj svežo rano, na neusojene mu olimpijske igre v Atlanti. Državni rekorder v maratonu, ki je po koncu lastne kariere začel uspešno trenirati druge, je tedaj ostal doma kljub izpolnjeni normi, saj eden od funkcionarjev, kot je povedal kasneje, ni želel odstopiti svojega mesta v korist športnikov. Kej­žar je v Ljubljani zmagal še leta 2001 in to sta bili tudi edini moški maratonski zmagi, ki sta ostali doma. Že na drugem Ljubljanskem maratonu leta 1997 so nastopili vabljeni tuji atleti. V naslednjih letih so tako zmagovali vzhodnoafriški, poljski in ukrajinski maratonci.



Helena Javornik, najboljša slovenska tekačica na dolge proge, ki je med drugim zmagala na maratonih na Dunaju, Benetkah, Torinu in Amsterdamu, leta 2002 pa postala tudi evropska prvakinja v krosu, je slavila na prvem in še naslednjih dveh ljubljanskih maratonih. Kvaliteta najboljših maratonk je zaradi sistema nagrajevanja skozi zgodovino Ljubljanskega maratona nihala, zadnja leta pa je bolj primerljiva z moškimi.
 

Ljubljana je vabljiva, vedno, za vsakogar

Organizatorji so imeli že od samega začetka v mislih tako vrhunskost kot množičnost. Za slednjo so, kot rečeno, poskrbeli z različno dolgimi razdaljami. Pa tudi s ponudbo za mlade in najmlajše. »Gojc je imel bogate izkušnje z organizacijo Pohoda ob žici okupirane Ljubljane,« pravi Razdrih, »in je od tam prinesel idejo, da vključimo še otroški oziroma šolski teki.« Po zgledu iz Ljubljane so kasneje to začeli uvajati še na maratonih drugod po Evropi. Za prihod dobrih tujih tekačev, predvsem vzhodnoafriških, pa sta že kmalu začela skrbeti Borut Podgornik in Jelo Ambrožič.

V okviru razpoložljivih sredstev seveda. Za najboljše tekače sveta, ki bi si jih želel v Ljubljani videti sedanji ljubljanski župan, sicer velik podpornik prireditve, jih seveda ni dovolj. Maraton je pač stvar, ki je tako izčrpavajoča, da le redko kateri vrhunski tekač nastopi na več kot dveh v enem letu, na štartu pa se najboljši pojavijo le tam, kjer za startnino in zmago poberejo vsoto, s katero bi bila usoda ljubljanskega maraton zapečatena. A po drugi strani prav visoke nagrade posredno omogočajo, da prihajajo v Ljubljano tekači, kakršnih pred desetimi, petnajstimi leti ne bi mogli privabiti. Zaradi nagrad se je maratonska konkurenca izjemno zgostila. Velika večina najboljših maratoncev sveta prihaja iz Vzhodne Afrike, predvsem iz Kenije in Etiopije, kjer celo zneski, ki jih lahko z nastopi na Zahodu zaslužijo za tamkajšnje razmere poprečni tekači, predstavljajo pravo bogastvo. To ima za posledico, da sta danes rekorda proge maratona v Ljubljani izvrstna ‒ 2:08:19 pri moških oz. 2:25:42 pri ženskah.





 Iz sorazmerno skromnih začetkov je Ljubljanski maraton tako že davno prerasel v veliko prireditev. Medtem se v Sloveniji marsikaj zgodilo. V 'eri rekreaciji' je prav množični rekreativni tek začel doživljati nepredstavljivo rast priljubljenosti. In ker tekači ‒ ne vsi, večina pa najbrž le ‒ , želi vsaj občasno preizkusiti svoje moči na tekmovanju, je ena od možnosti, ki si jim ponuja, prav Ljubljanski maraton. Zveza pa je najbrž tudi obratna ‒ veliko tistih, ki še oklevajo, se morda prav ob pogledu na one, ki jih je tek že prevzel, sklonijo in obujejo tekaške copate. In čez leto tudi sami postanejo del množice, ki se ne glede na vreme in vse drugo, na zadnjo oktobrsko nedeljo navdušeno požene po ljubljanskih ulicah.

Letos, dvajset let po prvem Ljubljanskem maratonu, se lahko kratko ozremo na dogajanje v njegovih pionirskih časih. Kot se je pokazalo čez leta, nedelja, 27. oktobra 1996, za Ljubljano ni bil čisto običajen dan. Takrat je na njenih ulicah v lepem sončnem vremenu potekal prvi Ljubljanski maraton, neprimerno manj oglaševan kot je danes in po sedanjih merilih le skromno obiskan. A je z leti prerasel v večdnevno prireditev, daleč največji športno-rekreativni dogodek pri nas, število tekačev pa je po začetnih 673 udeležencih nenehno naraščalo in leta 2014 prvič preseglo številko 20 tisoč.
 

Z veliko začetnico

Ko pišemo Ljubljanski maraton z veliko začetnico, to pišemo z razlogom ‒ Ljubljanski maraton je namreč prireditev, kjer se tekači pomerijo na zelo različno dolgih tekih. Na edini pravi maratonski razdalji, na dobrih 42 kilometrov, jih nastopi le slaba desetina. Z več deset tisoč udeleženci, ki vsako leto nastopijo na največjih maratonih na svetu, ‒ pri čemer je treba upoštevati, da je marsikje število tekačev omejeno ‒ , se seveda ne more meriti. A da ne bo pomote ‒ Ljubljanski maraton je odlično organizirana prireditev, verjetno eden največjih množičnih tekov na svetu, če upoštevamo majhnost Ljubljane in Slovenije.

Njegovi pobudniki in organizatorji so bili, kot se je izkazalo, vizionarji. »Vedeli smo, da je prireditev na preizkušnji: če se bo izkazalo, da ni dovolj zanimanja, bo maraton v Ljubljani izpeljan le trikrat – prvič, zadnjič in nikoli več,« je pozneje zapisal neutrudni Andrej Razdrih, ki je predsednik organizacijskega odbora že od samega začetka. Zato so že v program prve prireditve poleg maratona dodali še krajši rekreativni tek, katerega sprva spreminjajoča se dolžina se je pozneje ustalila pri desetih kilometrih, ter tek na polovični maratonski razdalji. Poskusi organizirati vsakoletni maraton so se marsikje izjalovili prav zaradi premajhne udeležbe; za 42 kilometrov se pač upravičeno počuti pripravljenih sorazmerno malo tekačev.

Razdrih, ki se je začel se tekom ukvarjati nekaj let prej, je na prvem maratonu nastopil tudi sam in z njim opravil v času 3:28. »Ko sem se v hladnem in vetrovnem jutru 6. novembra leta 1994 živčno prestopal pred mostom Verrazan na štartu jubilejnega 25. newyorškega maratona, nisem slutil, da bom samo dve leti pozneje v podobno hladnem oktobrskem jutru stal na štartu prvega Ljubljanskega maratona,« je obudil spomine v knjigi Zgodba Ljubljanskega maratona, za izid katere so poskrbeli organizatorji ob lanski jubilejni dvajseti izvedbi.