Milena je naša Franja, pravijo rogovci

Milena Levstek: Še ena izmed legend maratona, gospa, ki že 40 let skrbi za zdravje udeležencev na Franji.
Fotografija: Poškodbe so vedno resne: poškodbe glave, zlomi ključnice, poškodbe rok, internistične zadeve, kolapsi ... FOTO: Ljubo Vukelič/Delo
Odpri galerijo
Poškodbe so vedno resne: poškodbe glave, zlomi ključnice, poškodbe rok, internistične zadeve, kolapsi ... FOTO: Ljubo Vukelič/Delo

Franja Bojc Bidovec je leta 1945 prejela pismo generala Dwighta D. Eisenhowerja, v katerem se je zahvalil za pomoč. Podobno izjemno pohvalo si zasluži tudi Milena Levstek, medicinska sestra v pokoju, ki je kolesarjem pomagala na vseh 40 Franjah.

»Na Franji delam od začetka. Sprva kot medicinska sestra v osebnem avtomobilu, z majhno torbo, opremljeno z osnovnim materialom za prvo pomoč, potem sva nekaj let v tem avtomobilu sedela z zdravnikom, in potem še v šotoru na ciljnem prostoru dokončno oskrbela poškodovane,« je začela pogovor ­gospa Milena.
image_alt
Bolnica Franja, zdravnica Franja. Žarek upanja v hudih časih

»Presenetljivo v prvih letih ni bilo hujših poškodb. Pa tudi udeležencev je bilo seveda občutno manj kot zdaj. Število osebja je raslo s številom udeležencev in postavljenimi standardi za izvajanje zdravstvene oskrbe na taki množični prireditvi. V letošnjem letu, ki je zaznamovano z epidemijo, bo udeležencev približno polovico manj, kot bi jih bilo sicer. Pa vendar bo zanje skrbelo šest ­zdravnikov in 29 diplomiranih zdravstvenih delavcev, na progah bo trinajst reševalnih vozil, ena ­celotna ekipa pa še na prireditvenem ­prostoru. Ob progi so tudi prostovoljne ekipe prve pomoči gasilskih društev. Ker moramo zadostiti zahtevam NIJZ, smo letos za udeležence organizirali tudi hitro testiranje na covid-19, saj morajo izpolnjevati zahteve PCT.«
 

Kako vidite množične športne prireditve? Se vam zdi varno, da toliko kolesarjev naenkrat tekmuje?


Množične športne prireditve so danes stvarnost. S pravilno organizacijo, vsemi zaščitnimi ukrepi na progi in ob progi ter zdravim tekmovalnim duhom športnikov na progi se trudimo prireditev izpeljati varno.
 

Varnost kolesarjev je vedno na prvem mestu. Je mogoče še kaj narediti za varnost na Franji?


Vedno je mogoče še kaj narediti, zato vsako leto poskušamo vnesti kaj novega za izboljšanje varnosti.
 

Koliko zdravnikov je na Franji in kako oskrbujete ponesrečence?


Na progi je v enem reševalnem vozilu vedno zdravnik, na velikem maratonu sta dve reševalni vozili z zdravnikom, v ciljnem prostoru pa pričakamo udeležence s še eno popolno ekipo. Ostala vozila so namenjena izključno nudenju prve pomoči in prevozu poškodovanih. Na progi jim nudimo prvo pomoč, če je treba, tehniki pokličejo zdravnika, ki napoti ali spremlja ponesrečenega kolesarja v klinični center. Za vsak primer smo dogovorjeni tudi za ekipo helikopterske prve pomoči na Brniku.
 

Kaj pred nastopom priporočate kolesarjem?


Na Franjo pridejo praviloma sami prekaljeni in natrenirani kolesarji. Prepričana sem, da sami vedo bolje od mene, kako se pripraviti na maraton. Obstaja veliko literature in na spletni strani maratona so tudi kratka navodila. Še vedno jih opozarjamo na zadostno hidracijo in odsvetujemo uporabo mobilnega telefona med vožnjo.
 

Koliko dela imate na prireditvi? Je to odvisno od vremena, dneva?


Seveda je odvisno od vremena. Mokre in mastne ceste zahtevajo svoj davek s poškodbami, vročina in utrujenost pa povzročita nemalo dehidracij in kolapsov. Sicer pa oskrbimo, odvisno od razmer, od 10 do 15 odstotkov udeležencev. Statistika oskrbovanih kolesarjev je bila na nekaterih Franjah zelo visoka. Včasih se poškodbe s padci začnejo že malo po začetku velikega maratona. Prvi resni padci največkrat sledijo v Godoviču, pa v Spodnji Idriji in potem naprej po trasi. Včasih je bilo najhuje od Gorenje vasi proti Ljubljani, verjetno zaradi velike vročine, utrujenosti in dehidriranosti ter vetra. Ob naštetem kolesarjem pade zbranost in hitro se lahko pripeti nesreča; ali kolesar pade sam ali se zaplete v skupinski padec.
Prvi resni padci največkrat sledijo v Godoviču, pa v Spodnji Idriji in potem naprej po trasi. FOTO: Ljubo Vukelič/Delo
Prvi resni padci največkrat sledijo v Godoviču, pa v Spodnji Idriji in potem naprej po trasi. FOTO: Ljubo Vukelič/Delo

Kako resne poškodbe staknejo kolesarji?


Poškodbe so vedno resne: poškodbe glave, zlomi ključnice, poškodbe rok, internistične zadeve, kolapsi ... Zaradi številnih delovnih nalog smo morali okrepiti ekipo. Če je treba, aktiviramo tudi Pacienta in reševalno postajo. Poleg nas so tudi oni prevažali paciente. Ne predstavljam si, kako bi bilo, če ne bi imeli tako močne ekipe …
 

Vam je kakšna Franja posebej ostala v dobrem spominu?


Vsaka je po svoje zanimiva, lepi spomini so, ko so ljudje zadovoljni in se potem zahvalijo za pomoč, morda čez teden ali dva, slabi spomini pa so na trenutke, ko smo nemočni, čeprav se trudimo pomagati. Najbolj se razveselim poškodovancev iz prejšnjih Franj, ki mi leto pozneje mahajo v pozdrav. »A se me spomnite? Jaz sem bil tisti, ki sem se lani polomil,« me sprašujejo. »Takšne stvari nam polepšajo dan.«
 

V štiridesetih letih Franje je bila ena smrtna žrtev. Kaj se je zgodilo?


O teh stvareh ne bi govorila, bilo je kar nekaj napisanega, kaj je bilo, tudi zaradi poklicne molčečnosti ne morem izdati.
 

Na kaj se spomnite, ko slišite maraton Franja? Na težave? Uživanje kolesarjev?


Na dolgotrajne priprave, goro birokracije,­ nervozo in skrb, ali bo vse v redu, in seveda na lepe trenutke, ko se vse dobro izteče. In na druženje po maratonu. Žal tega lani ni bilo in tudi letos ne bo. No, lahko povem tudi anekdoto. Ne vem, no, ali je bila to ravno anekdota, bila pa je velika sreča. Med spustom iz Kladja se je med dve večji skupini kolesarjev po bregu prikotalila mrtva krava, ki jo je zadela kap. Predstavljajte si, kaj bi bilo, če bi padla nanje. Padla je za zadnjim kolesarjem v prvi skupini, druga skupina pa je imela ravno toliko časa, da se je ustavila. ­Sreča, ­kajne?

Komentarji: