Ni ga še zamikalo, da bi spet skočil
Moji prvi preizkusi na poletih niso bili prav nič obetavni. Moj krst na poletih je bil slab, bilo me je strah.
Odpri galerijo
Šele po Planici 2001 sem na letalnicah nekako začutil zrak pod smučmi in osvojil občutek za letenje. FOTO: Tomi Lombar/Delo
Po okroglo dveh desetletjih bo 26. svetovno prvenstvo v smučarskih poletih, minilo brez Roberta Kranjca, prvega slovenskega skakalca z naslovom svetovnega prvaka v tej posebni disciplini skokov (Vikersund, 2012).
Treba je omeniti, da je bilo prvo mesto tedaj novopečenega svetovnega prvaka na smučeh na planiški velikanki marca leta 2012 prvo slovensko zmagoslavje pod Poncami po davni olimpijski zimi 1987/88, ko je na finalu svetovnega pokala konkurenco z Mattijem Nykänenom vred kar dvakrat ugnal Primož Ulaga.
Pogovor z Robertom Kranjcem se je ponujal kar sam od sebe.
Ne, ne! Sem se kar dobro prilagodil življenju brez skokov, morda prav zato, ker sem z mojim športom še naprej v vsakodnevnem stiku. Doslej me še ni zamikalo, da bi spet skočil …
Če se na slovenske dosežke v lanski zimi ozrem z vidika ekipe, nimam kritičnih pripomb. Prej ali slej pa se mora zgoditi tudi kakšen presežek. Novoletna turneja? To je vedno znova težko poglavje! Specifične skakalnice, nenehne hitre menjave okolij, vedno te lahko pričaka kaj nenavadnega. Res je, štart je izjemno pomemben, čeprav avtomatično še ne zagotavlja uspeha. Morebiten spodrsljaj v Oberstdorfu pa je težka obremenitev, saj je zaostanek pod pritiskom rezultata zelo težko nadomestiti. V tem sta obenem mik in prekletstvo turneje štirih skakalnic.
Ne vem, kaj naj rečem! Moji prvi preizkusi na poletih niso bili prav nič obetavni. Moj krst na poletih je bil slab, bilo me je strah. Šele po Planici 2001 sem na letalnicah nekako začutil zrak pod smučmi in osvojil občutek za letenje. Strah je bil vedno navzoč, to spoštovanje do letalnic pozna vsak skakalec. Pri meni je vse, kar je povezano s poleti, potekalo zelo počasi in postopoma, a na srečo v pravo smer.
K sodelovanju sta me povabila strokovni vodja skokov na SZS Gorazd Pogorelčnik in glavni trener reprezentance Gorazd Bertoncelj.
Treba je omeniti, da je bilo prvo mesto tedaj novopečenega svetovnega prvaka na smučeh na planiški velikanki marca leta 2012 prvo slovensko zmagoslavje pod Poncami po davni olimpijski zimi 1987/88, ko je na finalu svetovnega pokala konkurenco z Mattijem Nykänenom vred kar dvakrat ugnal Primož Ulaga.
Pogovor z Robertom Kranjcem se je ponujal kar sam od sebe.
Ste se po pičlem letu že privadil na to, da vas ni več v karavani svetovnega pokala? Vas še kdaj zamika, da bi si pripeli smuči in se spet povzpeli na zaletišče?
Ne, ne! Sem se kar dobro prilagodil življenju brez skokov, morda prav zato, ker sem z mojim športom še naprej v vsakodnevnem stiku. Doslej me še ni zamikalo, da bi spet skočil …
Kako ste zadovoljni s tekmovalnim izplenom slovenskih skakalcev v prejšnji sezoni? Novoletna turneja, zlasti štart v Oberstdorfu, sta še vedno najtrša oreha za našo reprezentanco …
Če se na slovenske dosežke v lanski zimi ozrem z vidika ekipe, nimam kritičnih pripomb. Prej ali slej pa se mora zgoditi tudi kakšen presežek. Novoletna turneja? To je vedno znova težko poglavje! Specifične skakalnice, nenehne hitre menjave okolij, vedno te lahko pričaka kaj nenavadnega. Res je, štart je izjemno pomemben, čeprav avtomatično še ne zagotavlja uspeha. Morebiten spodrsljaj v Oberstdorfu pa je težka obremenitev, saj je zaostanek pod pritiskom rezultata zelo težko nadomestiti. V tem sta obenem mik in prekletstvo turneje štirih skakalnic.
Po okroglo dveh desetletjih bo 26. svetovno prvenstvo v smučarskih poletih, minilo brez Roberta Kranjca, prvega slovenskega skakalca z naslovom svetovnega prvaka v tej posebni disciplini skokov (Vikersund, 2012). FOTO: Tomi Lombar/Delo
Prispevali ste levji delež k temu, da so si slovenski skakalci ustvarili sloves »nacije smučarskih letalcev«. Bili ste navdih Petru Prevcu in Juriju Tepešu, skupaj z njima Domnu Prevcu, Anžetu Semeniču, Timiju Zajcu … Zgledi vlečejo, odkod ste črpali vi?
Ne vem, kaj naj rečem! Moji prvi preizkusi na poletih niso bili prav nič obetavni. Moj krst na poletih je bil slab, bilo me je strah. Šele po Planici 2001 sem na letalnicah nekako začutil zrak pod smučmi in osvojil občutek za letenje. Strah je bil vedno navzoč, to spoštovanje do letalnic pozna vsak skakalec. Pri meni je vse, kar je povezano s poleti, potekalo zelo počasi in postopoma, a na srečo v pravo smer.
V skokih ste zdaj dejavno navzoči s krojenjem in šivanjem skakalnih dresov. Kaj vas je potegnilo v ta posel?
K sodelovanju sta me povabila strokovni vodja skokov na SZS Gorazd Pogorelčnik in glavni trener reprezentance Gorazd Bertoncelj.
