Pasivnost je pot do bolečin
Poletje se končuje, vračamo se na delovna mesta in v hektični vsakdan, v katerem marsikdaj preprosto zmanjka časa ali pa volje za telesno dejavnost. Morda se bomo ponovno znašli v obdobju dela od doma, ki pa je prineslo ogromno težav predvsem v ledvenem delu hrbtenice.
Ljudje so navajeni določenih položajev, aktivnosti in obremenitev, in če nimajo nikakršnih bolečin, so te obremenitve primerne za njihovo telo. Vsaka sprememba tega ravnovesja, kot sta drugo delovno okolje, odvzem rekreacije (tudi če je telovadba za starejše enkrat do dvakrat tedensko), lahko povzroči bolečine. Takih primerov je bilo po prvem valu pandemije zelo veliko in večina pacientov je potožila, da so se bolečine začele, ko so bile ukinjene rekreativne športne dejavnosti.
Zavedati se moramo, da je telesna dejavnost prvi in največji dejavnik za preprečevanje bolečin mišično-skeletnega sistema. Pasivni življenjski stil in počivanje le redko rešita bolečine.
Avtomehanični pristop ne deluje
Če nam na avtu poči guma in ne storimo nič in pridemo naslednji dan preverit stanje gume, bomo po vsej verjetnosti videli, da je še vedno prazna. To je prispodoba za reševanje poškodb s pasivnim pristopom. Seveda v akutnih fazah in po operativnih posegih telo potrebuje mirovanje, toda tudi takrat je treba gibati s preostalimi sklepi, skrbeti za primerno prekrvitev ipd. Neka aktivnost se mora dogajati.
Pogosto pridejo pacienti v ambulanto in izjavijo, da jih že deset let boli v križu. Nekateri razumejo testiranje, pregled in biomehansko razlago njihovega mehanizma bolečin, nekaterih pa to niti ne zanima, želijo le odpraviti bolečine. Uležejo se na mizo in pričakujejo, da jih bo terapevt »naštelal«.
Terapevt naj po možnosti v eni obravnavi ali dveh odpravi deset let trajajoče bolečine, pri tem, da pacient ne stori ničesar in nadaljuje vse z enakimi obremenitvami in gibi kot do tedaj.
Žal je to iluzija. Dolgotrajnega izboljšanja ne moremo doseči čez noč in brez sodelovanja pacienta.
Seveda gre nekaterim pacientom v nos, da bo odprava bolečine trajala kar nekaj časa in da bodo morali izvajati vaje in še domačo nalogo. Vendar je za najboljši možen izid bistveno sodelovanje pacienta in izvajanje domačih nalog, torej vaj, in prilagoditev vsakdana.
Tudi v fizioterapiji se pogosto preveč pasivno loteva obravnave poškodb. Raziskave jasno kažejo, da sta telesna dejavnost in primerna prilagojena vadba bistveni za zmanjšanje bolečin in preprečevanje ponovnih poškodb, tudi na celjenje tkiva ima pozitiven učinek. Na žalost pa se to nemalokrat pozabi in v Sloveniji, v mojih očeh, fizioterapija veliko preveč sloni na uporabi naprav ali pasivnih ročnih tehnik.
Naprave v fizioterapiji ali podporne fizioterapevtske tehnike (sem spadajo razni laserji, tecar, magneti, elektroterapija in še mnogo drugih) naj bi bile namenjene, kot vidimo že iz imena, podpori zdravljenja. Žal pa so prepogosto te pasivne obravnave, pri katerih pacient samo leži in stroj opravlja svoje delo, bistvo obravnave. Takšni pacienti le redko dosežejo zastavljene cilje rehabilitacije.
Enako velja za manualno, ročno terapijo. Tisti terapevti, ki vključujejo svojega pacienta aktivno v terapijo in ga naučijo, kaj naj dela v vsakodnevnem življenju in katerih aktivnosti naj ne izvaja oziroma naj jih izvaja drugače, ga naučijo vaj, s katerimi bo na dolgi rok odpravil bolečine, tisti imajo dobre in dolgotrajne rezultate. Če pa izvajajo le ročne tehnike, pri katerih pacientu ni treba aktivno početi nič, kot so masaže in podobno, ne moremo pričakovati dolgotrajnega uspeha.
Pogosto se pacienti znajdejo v začaranem krogu in obiskujejo terapijo enkrat tedensko, in približno tako dolgo traja učinek terapije. To naj ne bi bil cilj ne zanje in tudi ne za terapevta, čeprav so takšni pacienti zanj stalen vir dohodka.
So čudežne naprave precenjene?
Zanimivo je na seminarjih in izobraževanjih govoriti s kolegi fizioterapevti iz tujine. Mnogo jih pri nas izredno priljubljenih naprav, s katerimi je opremljena skoraj vsaka zasebna ambulanta, sploh ne pozna! Pogosto se v tujini naprave uporabljajo res minimalno ali sploh ne, večino terapije sestavljajo aktivne vaje. S tem načinom dela dosegajo zavidljive rezultate in potrebe po dragih napravah niti nimajo.
Je pa res, da je takšen način dela veliko bolj naporen, za vsakega pacienta se je treba vnaprej pripraviti in sproti prilagajati načrt terapije. Seveda je lažje prižgati napravo in odklopiti glavo, vendar učinek ne bo optimalen za pacienta.
Dobra fizioterapija ni tista, ki ima najnovejše naprave ali najbolj sijočo reklamo, ni tista, pri kateri moraš opraviti trimesečni program trikrat tedensko, pač pa tista, ki razume mehaniko poškodbe in jo razložiti pacientu, prilagodi njegove vsakodnevne navade in zna pokazati in prilagoditi vaje posamezniku v obliki domače naloge.
Največja pohvala za terapevta je, ko se pacient po eni opravljeni terapiji vrne v ambulanto in poroča o izboljšanju simptomov. Seveda je to možno le, če se je držal navodil in redno opravljal predpisane vaje. Ne govorimo o vnaprej pripravljenih brošurah, ki jih je na spletu ogromno. Sam sem se navadil, da svojim pacientom vse vaje, ki naj jih izvajajo za domačo nalogo, potem ko smo se jih naučili, narišem na roko in dopišem bistvene točke zanje. Čeprav to vzame kar nekaj časa, vidim, da je ta način veliko bolj učinkovit kot generične vaje iz letakov, programov ali interneta.
Zavedati se je treba, da fizioterapija ni masaža – brez znoja, torej švica, ni uspešne fizioterapije.
***
Simon Dovč, diplomirani kineziolog in diplomirani fizioterapevt
