Po dolgotrajnem ležanju. Kako se začeti gibati?

Dogotrajno ležanje lahko ima sicer hude posledice, ampak zavedajmo se, da je za dolgoročen pojav težav lahko dovolj dolgotrajno sedenje.
Fotografija: Pred spremembo položaja telesa je smotrno premisliti o uporabi pripomočkov, kot so kompresijske nogavice, ki lahko ublažijo naglo povečanje količine krvi v nogah. FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
Pred spremembo položaja telesa je smotrno premisliti o uporabi pripomočkov, kot so kompresijske nogavice, ki lahko ublažijo naglo povečanje količine krvi v nogah. FOTO: Shutterstock

Posledice dolgotrajnega ležanja že med ležanjem postanejo cilji, katerih stanje je smiselno izboljšati, prednost imajo tiste, ki so največje in že krepko posegajo v samostojnost ter zdravje posameznika, najpogosteje so to moč mišic trupa in nog, ravnotežje ter koordinacija gibanja.
image_alt
Vadba po virusni okužbi dihal

Dalj časa trajajoče zadrževanje v ležečem položaju – začne se že z več kot poldnevnim ležanjem in lahko traja tudi več tednov in mesecev – že po nekaj urah negativno vpliva na stanje telesa in naše zdravje. Najpogosteje je dolgotrajno ležanje posledica nastalega bolezenskega stanja, poškodbe ali dolgotrajne kronične bolezni. Dogaja se tudi pri posameznikih s težjimi prirojenimi okvarami živcev, mišic ali možganov.
image_alt
Stopanje na stopnico

V primerih, kjer je ležanje posledica poslabšanja zdravstvenega stanja, so škodljivi učinki še toliko večji in se pogosto pojavijo že zaradi sprememb v presnovi in delovanju posameznih organov ter zmanjšanja količine telesne dejavnosti brez prisotnosti nenehnega ležanja. Še izrazitejše negativne spremembe se zgodijo pri stanjih, ki zahtevajo popolno mirovanje telesa ali njegovega dela (npr. po zahtevnejših zlomih kosti ali poškodbah možganov). Marsikatero zdravstveno stanje lahko že samo po sebi povzroči motnje spanja, posameznik je lahko nenehno utrujen, kar pa pogosto poseže tudi po poslabšanju duševnega zdravja.
 

Posledice dolgotrajnega ležanja na telo


Prva izraziteje opazna posledica dolgotrajnega ležanja so občutljiva koža, nastale preležanine in rane na mestih večjega in dolgotrajnejšega pritiska na kožo (npr. medenica, peti), ki pa se ob ustrezni zdravstveni negi lahko preprečijo ali pa vsaj ohranjajo v nadzorovanem stanju. Izmed škodljivih posledic daljšega ležanja razmeroma hitro pride do zmanjševanja mišične mase skupaj z zmanjšanjem učinkovitosti delovanja povezav med možgani, živci in mišicami, saj organi in deli telesa, odgovorni za gibanje, takrat nimajo več ključnih vlog, ki bi stanje telesne zmogljivosti vsaj vzdrževale.

Obseg gibanja mišic in večjih sklepov (rame, kolki, kolena, komolci) je med ležanjem skoraj v celoti zmanjšan na le nekaj kotnih stopinj, tkivo se temu prilagodi že po nekaj dneh – lahko se zgodi zmanjšanje gibljivosti sklepov in mišic, da se posameznik npr. ni več sposoben dotakniti stopal ali pa iztegniti rok nad glavo. Redno premikanje, tudi če ga je premalo, skrbi za vzdrževanje občutka za lastno telo in prostor okoli nas – med nenehnim ležanjem se pogosto premika le glava, pa še ta ne v takem obsegu kot v vsakdanjem življenju – informacij o sebi in okolici pa ima že zaradi tega telo precej manj kot v običajnem življenju.
Dolgotrajno ležanje prinese spremembo učinkovitosti delovanja srca. FOTO: Shutterstock
Dolgotrajno ležanje prinese spremembo učinkovitosti delovanja srca. FOTO: Shutterstock

Zmanjšanje vsakodnevnih gibov, ki nam omogočajo samostojnost (lahko je to že priprava hrane ali pa umivanje), opazno vplivajo na našo natančnost gibanja, premikanje je kasneje lahko bolj okorno, manjšega obsega in manj varno. Pomanjkanje gibanja in obremenitve je lahko pomemben dejavnik tudi pri upadanju miselne zmogljivosti posameznika.

Dolgotrajno ležanje prinese spremembo učinkovitosti delovanja srca, ki v posameznem udarcu (bitju) iztisne manjši volumen krvi, prav tako lahko pride do upada izkoristka vdihanega zraka (kisika), z odsotnostjo redne obremenitve dihalnih mišic (globlje mišice okoli pljuč, trupa in ramen) se zmanjša učinkovitost delovanja pljuč in oskrba telesa s kisikom – kasneje se tudi zaradi tega lahko pojavi (pre)hitra utrujenost z zadihanostjo že ob nizkih obremenitvah.

Pomanjkanje vpliva sile teže in pokončnega položaja ima negativne učinke tudi na spremembo ortostatskega tlaka (tlak v stoječem položaju) – po dolgotrajnem ležanju se ob vstajanju večja količina krvi zaradi sile teže premakne proti nogam, to pa od celotnega telesa zahteva prilagoditve (krvni tlak, pretok skozi žile, srčna frekvenca, živčni sistem), ki pa se pri posamezniku po dolgotrajnem ležanju ne zgodijo dovolj hitro, lahko se pojavijo znaki, kot so vrtoglavica, omotica, utrujenost, glavobol itn. Dolgotrajen vodoraven položaj telesa pogosto vpliva tudi na upad moči mišic medeničnega dna, ki skrbijo za ustrezno zadrževanje vode in blata ter so v navpičnem položaju trupa nepretrgoma dejavne (upiranje pritiskanju notranjih organov navzdol na medenico).

Prenizka obremenitev ali pa njena odsotnost pri kosteh povzroči povečano razgradnjo in zmanjšano izgradnjo kostnine, posledica je zmanjšana kostna gostota in povečana krhkost kosti. Pri tkivih, ki so zaradi malo žil ali pa njihove odsotnosti slabše prekrvljeni (npr. hrustanec in sklepno tkivo), lahko dolgoročno pride do propadanja, na sklepnih površinah se lahko npr. začnejo dogajati procesi obrabe.
 

Kako začeti z gibanjem?


Prehod iz dolgotrajnega ležečega položaja do končnega cilja stoječega položaja s premikanjem zahteva postopno obremenitev ob hkratnem zagotavljanju varnosti ter upoštevanju posameznikovega odziva telesa – da bi celoten proces potekal čim bolj učinkovito, je sodelovanje različnih strokovnjakov zdravja in gibanja nujno. Vsak pomislek in dodatna gibalna dejavnost mora biti dogovorjena z zdravstvenim strokovnjakom, ki trenutno vodi zdravljenje, da se zagotovi ustrezna varnost, hkrati pa poveča možnost za napredek.
image_alt
COVID-19 in šport

Posledice dolgotrajnega ležanja že med samim ležanjem postanejo cilji, katerih stanje je smotrno izboljšati, prednost imajo tiste, ki so najbolj upadle in že krepko posegajo v samostojnost ter zdravje posameznika, najpogosteje je to moč mišic trupa in nog, ravnotežje ter koordinacija gibanja. Med zdravljenjem in dolgotrajnim ležanjem je treba narediti vse, da bi preprečili oz. upočasnili upad telesne zmogljivosti posameznika. Pri dolgotrajnem ležanju je še posebej pomembno, da se izvajajo vaje, kjer ni višjih pospeševanj (nagle spremembe položajev ali premiki okončin).

Prehod iz dolgotrajnega ležanja v sedeči in proti stoječemu položaju bi lahko potekal v petih fazah: 1) prekrvavitev telesa, učenje dihanja in napenjanja ključnih mišic (dihalne mišice, mišice trupa, mišice medeničnega dna), koordinacije gibanja, srčno-žilne vzdržljivosti in gibljivosti med ležanjem; 2) razvoj koordinacije gibanja in občutka za prostor s spremembami položaja ležanja; 3) razvoj mišične moči v sedečem položaju z učenjem gibanja iz ležečega v sedeči položaj; 4) razvoj koordinacije gibanja v stoječem položaju z možnostjo opore in asistence; 5) razvoj mišične moči, koordinacije gibanja in ravnotežja v stoječem položaju. Faze se lahko ob ustrezni utemeljitvi in stanju posameznika pogosto prepletajo in dopolnjujejo.

Že med ležanjem se vse skupaj začne z učenjem napenjanja in s krepitvijo dihalnih mišic ter mišic medeničnega dna. Posameznik se mora naučiti hkratnega napenjanja mišic ter tekočega in pravilnega dihanja. Tako je ustvarjen temelj za nadaljnje delo povečevanja telesne zmogljivosti. Pomembno je, da se mišična moč ostalih večjih in pomembnejših mišic vzdržuje tudi med ležanjem z ustreznimi prilagoditvami in v usklajenosti z ustrezno prehrano (dovolj beljakovin in ogljikovih hidratov ter mikrohranil za delovanje mišično-kostnega sistema), čas popolnega mirovanja pa se skrajša le na nujno trajanje kot posledica uspešnega zdravljenja.
Zmanjšanje vsakodnevnih gibov, ki nam omogočajo samostojnost (lahko je to že priprava hrane ali pa umivanje), opazno vplivajo na našo natančnost gibanja, premikanje je kasneje lahko bolj okorno, manjšega obsega in manj varno. FOTO: Shutterstock
Zmanjšanje vsakodnevnih gibov, ki nam omogočajo samostojnost (lahko je to že priprava hrane ali pa umivanje), opazno vplivajo na našo natančnost gibanja, premikanje je kasneje lahko bolj okorno, manjšega obsega in manj varno. FOTO: Shutterstock

Posameznik mora imeti pred prehodom v stoječ položaj dovolj aktivne in močne zadnjične (m. gluteus) ter stegenske mišice (m. rectus femoris, m. psoas major, m. iliacus, m. biceps femoris). Pred spremembo položaja telesa je smotrno premisliti o uporabi pripomočkov, kot so kompresijske nogavice, ki lahko ublažijo naglo povečanje količine krvi v nogah. Med vajami za razvoj mišične moči ali srčno-žilne vzdržljivosti, ki so same po sebi za telo zahtevne, je smiselno vsaj na začetku izvajati vaje koordinacije gibanja z urjenjem natančnosti giba.

Pri razvoju moči, koordinacije gibanja in vzdržljivosti v stoječem položaju (5. faza) je pomembno, da je zagotovljen prostor, kamor se lahko oseba usede in ima tako ustrezen odmor. Odmor med dejavnostjo se postopoma skrajšuje, v skladu z zadihanostjo, mišično utrujenostjo in splošno utrujenostjo posameznika. Prav tako je pomembno, da ima oseba možnost opore z obema rokama (npr. ob ograjo ali hoduljo) kot pomoč pri hoji. Skozi celoten proces »postavljanja na noge« je nujno upoštevati glavna štiri načela gibanja – postopnost, zmernost, (dovolj velika) zahtevnost in rednost. Upoštevanje povratne informacije posameznika, ki je dolgotrajno ležal, je kot peto načelo ključnega pomena.


Marsikaj lahko naredimo med ležanjem


Bolniki z zahtevnejšimi zdravstvenimi in telesnimi stanji, ki so primorani ležati tudi več tednov ali še dlje, nujno potrebujejo obremenitev v ležečem položaju, ki je prilagojena omejitvam njihovega stanja. Za krepitev mišic so lahko takrat dovolj tudi vaje, kjer se posameznik ne premika (ti. izometrična izvedba vaj), se pa trudi zavestno vključiti želene mišice (npr. mišice trupa, nog, ramen in rok) – nujno pa prilagojeno mnenju zdravstvenih strokovnjakov, ki za zdravljenje skrbijo. Strokovnjak mora imeti v mislih celovito ohranjanje sposobnosti gibanja (koordinacija gibanja, mišična moč, srčno-žilna vzdržljivost, gibljivost, natančnost gibanja, občutek za prostor in za lastno telo, urjenje miselnih procesov), ko je to mogoče.

Dolgotrajno ležanje lahko ima sicer hude posledice, ampak zavedajmo se, da je za dolgoročen pojav težav lahko dovolj dolgotrajno sedenje ali pa previsoka skupna količina dnevnega sedenja ter premalo (zahtevnejšega) gibanja!

***
Gregor Mišič, Kineziolog, Gibalna klinika

Komentarji: