Prva Slovenka, ki je dvignila sto kilogramov nad glavo
V Sloveniji težko najdemo športnico, ki bi bila tako izjemna v svoji športni disciplini, kot je to Petra Pavlič.
Odpri galerijo
V tem športu želim vztrajati vsaj do takrat, ko bodo dvignjeni kilogrami še naraščali. Na sploh želim preizkusiti svoj meje. FOTO: Osebni arhiv
»Predzadnjo soboto v septembru je potekalo prvo kolo ekipnega državnega prvenstva v Celju. Pričela sem s 70-kilogrami v potegu in 95 v sunku, a šele na ogrevanju zares občutiš dnevno formo. Najprej sem opravila s potegom, kjer nisem ravno blestela. Dvignila sem namreč 75 kilogramov, vendar pa poteg tisti dan ni bil v ospredju. Ko sem suvereno dvignila 95 kilogramov v sunku, sem brez obotavljanja napovedala naslednji dvig na 100.
Nisem razmišljala o tem ali bom zmogla ali ne. Poskušala sem se spočiti in pripraviti na naslednji dvig. Počitek je bil kratek, saj je med dvema dvigoma le dve minuti časa. Bila sem zelo osredotočena na dvig in po uspešnem nalogu je sledil še sunek iz ramen. Še en globok vdih, napetih vseh 650 mišic v telesu in še kakšna zraven in uspel je tudi sunek. Sledilo je prešerno veselje, dolgoletni cilj je bil dosežen.
Trud se je poplačal, splačalo se je žrtvovati poletje in namesto potenja na plaži ali v hribih, to početi v kletnih prostorih Težkoatletskega kluba Domžale. Priprave so potekale v naših prostorih in med epidemijo koronavirusa, ko je moral biti klub zaprt, doma v garaži. Predsednik kluba Ivo Peterca nam je dovolil, da si izposodimo klubske uteži in vse kar potrebujemo za trening doma. To je bilo odločilnega pomena. Od razglasitve epidemije 12. marca in vse do sredine maja smo namreč trenirali doma. Težko je bilo vzdrževati motivacijo, a sem se večkrat spomnila na kolegice in kolege športnike, ki te možnosti niso imeli, zato sem bila hvaležna in redno šestkrat tedensko opravljala treninge.« Tako nam je Petra Pavlič opisala svoj letošnji in življenjski podvig.
Petra je že od otroštva dejavna v športu. V Atletskem klubu Domžale je še kot osnovnošolka začela trenirati atletiko. Njena disciplina so bili meti, predvsem kopja in krogel. Občasno se še udeleži kakšnega atletskega tekmovanja. Poleg tega je atletska sodnica in sodnica pri dviganju uteži. Ima opravljen izpit za trenerko dviganja uteži. Po izobrazbi je magistrica zdravstvene nege in službuje v Zdravstvenem domu Kamnik.
Najboljša v državi v dviganju uteži v svoji težnostni kategoriji (imamo 10 težnostnih kategorij) je bila med leti 2009 in 2015 ter nato od 2017 do 2019. Deveto mesto je dosegla na študentskem svetovnem prvenstvu na Tajskem, zmagala je na mednarodnem turnirju Alpe Adria 2015, osvojila je več kot 40 državnih rekordov. V letu 2017 je postala tudi dvoranska državna prvakinja v metu krogle.
Kdaj in kako je padla odločitev za ta šport?
Kot večina mojih odločitev tudi ta temelji na želji po pomoči. Leta 2008, ko sem trenirala še atletiko, so v slovenski reprezentanci potrebovali tekmovalko za nastop na mednarodnem tekmovanju. Ideja o sodelovanju z atletskim klubom se je porodila takratnemu predsedniku zveze Ivanu Peterci. S Težkoatletskim klubom Domžale je sodeloval že moj takratni trener Danilo Slavko Emberšič in naš najmarkantnejši metalec Jože Pirnat. Šla sem na dva treninga, da so mi fantje razložili kako poteka tekmovanje in pokazali nekaj tehnike dvigov, nato pa je sledilo tekmovanje v Vidmu. Na prvi tekmi sem dvignila 35 kg v potegu in 45 kg v sunku.
Nato sem nekaj let hkrati trenirala dvigovanja uteži in atletiko, ki sta se dobro dopolnjevala, vendar pa je to terjalo ogromno časa. Postopoma sem se vse bolj posvečala dvigovanju uteži, saj sem med drugim tudi sprevidela, da imam morda v dvigovanju uteži boljše genetske predispozicije. Ker sem visoka »le« 164 cm bi morala biti izjemna, če bi želela v atletskih metih doseči kaj vidnejšega, zato sem postopno pričela »le« z dvigovanjem uteži. Še vedno pa se z veseljem odzovem povabilu in grem na kakšno atletsko tekmovanje, saj me na atletiko vežejo zelo lepi spomini.
Trening dvigovalca uteži je zelo individualen. Odvisen je od mnogo stvari, med drugim od tekmovalnega staža, starosti tekmovalca, hitrosti regeneracije in naštevali bi lahko do jutri. Večino tekmovalcev trenira od 4-7-krat na teden. Profesionalni dvigovalci pa seveda 2-krat na dan. Večino treninga tvorijo počepi spredaj in zadaj, razne variante vlečenj, sunkov iz stojal, nalogi od tal in z blokov ter seveda tudi celotni tehniki potega in sunka. Vnaprej pripravljene sheme treningov so morda lahko koristne za začetnike, nikakor pa ne za boljše tekmovalce.
Konkurenca napreduje, saj se za naš šport odloča vse več ljudi. Pred 10 leti in več v fitnesih skoraj ni bilo olimpijskih ročk in uteži. Z razmahom crossfita pa je popularnost dviganja uteži izredno narasla, kar je sila razveseljujoče. Odstirajo se spoznanja in brišejo predsodki. V Sloveniji je tako v zadnjih letih nastalo kar nekaj novih klubov dviganja uteži.
V tem športu želim vztrajati vsaj do takrat, ko bodo dvignjeni kilogrami še naraščali. Na sploh želim preizkusiti svoj meje. Pa tudi sicer je dviganje uteži koristno, najstarejši tekmovalec v Sloveniji, 71-letni Rajko Bevk, že več kot 50 let redno trenira, po kreposti pa se lahko meri s precej mlajšimi.
Petra Pavlič ima za sabo že hudo izkušnjo s težko poškodbo, ki bi jo kmalu stala kariere.
»Leta 2015 se je v proizvodnem obratu pekarne, v kateri sem delala kot študentka, okoli ene ure popoldan zaključevala prva izmena. Študentsko življenje je sicer lepo, vendar pa mnogokrat praznih žepov. Poletje je tako lepa priložnost za nekaj prepotrebnega zaslužka. Med čiščenjem stroja se mi je pripetila strašna nesreča, saj mi je stroj roko potegnil v železno konstrukcijo in le dovolj hitra reakcija sodelavke je preprečila najhujše. Nesreča je imela vseeno hude posledice: dvojni zlom roke in štiriurna operacija. Vendar pa je bila moja prva misel: »Joj moja roka«, ampak: »Kako bom s tako roko lahko dvigala?« Psihične bolečine so bile še hujše kot fizične. Dva meseca pred nesrečo sem kot prva slovenska tekmovalka zmagala na prestižnem mednarodnem turnirju Alpe-Adria. Nesreča me ni ustavila in po dobrem letu sem se vrnila na tekmovalni oder. Dva meseca po nesreči sem že trenirala sprva samo počepe, nato pa zelo počasi tudi vaje, ki vključujejo delo rok. Že v letu 2017 sem ponovno postala državna prvakinja ...
Nisem razmišljala o tem ali bom zmogla ali ne. Poskušala sem se spočiti in pripraviti na naslednji dvig. Počitek je bil kratek, saj je med dvema dvigoma le dve minuti časa. Bila sem zelo osredotočena na dvig in po uspešnem nalogu je sledil še sunek iz ramen. Še en globok vdih, napetih vseh 650 mišic v telesu in še kakšna zraven in uspel je tudi sunek. Sledilo je prešerno veselje, dolgoletni cilj je bil dosežen.
Trud se je poplačal, splačalo se je žrtvovati poletje in namesto potenja na plaži ali v hribih, to početi v kletnih prostorih Težkoatletskega kluba Domžale. Priprave so potekale v naših prostorih in med epidemijo koronavirusa, ko je moral biti klub zaprt, doma v garaži. Predsednik kluba Ivo Peterca nam je dovolil, da si izposodimo klubske uteži in vse kar potrebujemo za trening doma. To je bilo odločilnega pomena. Od razglasitve epidemije 12. marca in vse do sredine maja smo namreč trenirali doma. Težko je bilo vzdrževati motivacijo, a sem se večkrat spomnila na kolegice in kolege športnike, ki te možnosti niso imeli, zato sem bila hvaležna in redno šestkrat tedensko opravljala treninge.« Tako nam je Petra Pavlič opisala svoj letošnji in življenjski podvig.
Petra je že od otroštva dejavna v športu. V Atletskem klubu Domžale je še kot osnovnošolka začela trenirati atletiko. Njena disciplina so bili meti, predvsem kopja in krogel. Občasno se še udeleži kakšnega atletskega tekmovanja. Poleg tega je atletska sodnica in sodnica pri dviganju uteži. Ima opravljen izpit za trenerko dviganja uteži. Po izobrazbi je magistrica zdravstvene nege in službuje v Zdravstvenem domu Kamnik.
Najboljša v državi v dviganju uteži v svoji težnostni kategoriji (imamo 10 težnostnih kategorij) je bila med leti 2009 in 2015 ter nato od 2017 do 2019. Deveto mesto je dosegla na študentskem svetovnem prvenstvu na Tajskem, zmagala je na mednarodnem turnirju Alpe Adria 2015, osvojila je več kot 40 državnih rekordov. V letu 2017 je postala tudi dvoranska državna prvakinja v metu krogle.
Kdaj in kako je padla odločitev za ta šport?
Kot večina mojih odločitev tudi ta temelji na želji po pomoči. Leta 2008, ko sem trenirala še atletiko, so v slovenski reprezentanci potrebovali tekmovalko za nastop na mednarodnem tekmovanju. Ideja o sodelovanju z atletskim klubom se je porodila takratnemu predsedniku zveze Ivanu Peterci. S Težkoatletskim klubom Domžale je sodeloval že moj takratni trener Danilo Slavko Emberšič in naš najmarkantnejši metalec Jože Pirnat. Šla sem na dva treninga, da so mi fantje razložili kako poteka tekmovanje in pokazali nekaj tehnike dvigov, nato pa je sledilo tekmovanje v Vidmu. Na prvi tekmi sem dvignila 35 kg v potegu in 45 kg v sunku.Trud se je poplačal, splačalo se je žrtvovati poletje in namesto potenja na plaži ali v hribih, to početi v kletnih prostorih Težkoatletskega kluba Domžale. FOTO: Osebni arhiv
Nato sem nekaj let hkrati trenirala dvigovanja uteži in atletiko, ki sta se dobro dopolnjevala, vendar pa je to terjalo ogromno časa. Postopoma sem se vse bolj posvečala dvigovanju uteži, saj sem med drugim tudi sprevidela, da imam morda v dvigovanju uteži boljše genetske predispozicije. Ker sem visoka »le« 164 cm bi morala biti izjemna, če bi želela v atletskih metih doseči kaj vidnejšega, zato sem postopno pričela »le« z dvigovanjem uteži. Še vedno pa se z veseljem odzovem povabilu in grem na kakšno atletsko tekmovanje, saj me na atletiko vežejo zelo lepi spomini.
Koliko treninga je potrebnega in kako je trening sestavljen?
Trening dvigovalca uteži je zelo individualen. Odvisen je od mnogo stvari, med drugim od tekmovalnega staža, starosti tekmovalca, hitrosti regeneracije in naštevali bi lahko do jutri. Večino tekmovalcev trenira od 4-7-krat na teden. Profesionalni dvigovalci pa seveda 2-krat na dan. Večino treninga tvorijo počepi spredaj in zadaj, razne variante vlečenj, sunkov iz stojal, nalogi od tal in z blokov ter seveda tudi celotni tehniki potega in sunka. Vnaprej pripravljene sheme treningov so morda lahko koristne za začetnike, nikakor pa ne za boljše tekmovalce.
Kakšna je konkurenca pri nas? Kako naprej, kakšni so vaši cilji?
Konkurenca napreduje, saj se za naš šport odloča vse več ljudi. Pred 10 leti in več v fitnesih skoraj ni bilo olimpijskih ročk in uteži. Z razmahom crossfita pa je popularnost dviganja uteži izredno narasla, kar je sila razveseljujoče. Odstirajo se spoznanja in brišejo predsodki. V Sloveniji je tako v zadnjih letih nastalo kar nekaj novih klubov dviganja uteži.
V tem športu želim vztrajati vsaj do takrat, ko bodo dvignjeni kilogrami še naraščali. Na sploh želim preizkusiti svoj meje. Pa tudi sicer je dviganje uteži koristno, najstarejši tekmovalec v Sloveniji, 71-letni Rajko Bevk, že več kot 50 let redno trenira, po kreposti pa se lahko meri s precej mlajšimi.
Petra Pavlič ima za sabo že hudo izkušnjo s težko poškodbo, ki bi jo kmalu stala kariere.
»Leta 2015 se je v proizvodnem obratu pekarne, v kateri sem delala kot študentka, okoli ene ure popoldan zaključevala prva izmena. Študentsko življenje je sicer lepo, vendar pa mnogokrat praznih žepov. Poletje je tako lepa priložnost za nekaj prepotrebnega zaslužka. Med čiščenjem stroja se mi je pripetila strašna nesreča, saj mi je stroj roko potegnil v železno konstrukcijo in le dovolj hitra reakcija sodelavke je preprečila najhujše. Nesreča je imela vseeno hude posledice: dvojni zlom roke in štiriurna operacija. Vendar pa je bila moja prva misel: »Joj moja roka«, ampak: »Kako bom s tako roko lahko dvigala?« Psihične bolečine so bile še hujše kot fizične. Dva meseca pred nesrečo sem kot prva slovenska tekmovalka zmagala na prestižnem mednarodnem turnirju Alpe-Adria. Nesreča me ni ustavila in po dobrem letu sem se vrnila na tekmovalni oder. Dva meseca po nesreči sem že trenirala sprva samo počepe, nato pa zelo počasi tudi vaje, ki vključujejo delo rok. Že v letu 2017 sem ponovno postala državna prvakinja ...
