Še vedno najbolj brano: Tekaški dnevnik čisto navadne gospodinje
Natalija Pavlič, avtorica knjige Tekaški dnevnik čisto navadne gospodinje
Sem človek, ki se ne bi nikoli načrtno začel ukvarjati s tekom. Prepričana sem namreč bila, da to ni zame. Me je pa življenje zapeljalo, da sem se povsem po naključju začela ukvarjati s tekom. Zgodilo se je, ko je mož kupil tekalno stezo, in ker se mi je zdelo, da ni dovolj uporabljena (sem Gorenjka), sem jo začela uporabljati.
Zelo hitro sem ugotovila, kako to »mučenje« vpliva na moje počutje. Začela sem raziskovati in odprl se mi je čisto nov svet; začela se je pustolovščina. Ampak vse je odvijalo postopno, poslušala sem samo sebe, nikamor nisem hitela, ali kot bi rekla: pustila sem se zapeljati.
Tek je krepil moje fizično telo, pomagal mi je pri razmišljanju, postajala sem bolj samozavestna, potrpežljiva, kar naenkrat sem občutila več radosti življenju. Zaradi tega sem vztrajala naprej.
Sama sem potrebovala tri tekaška leta, da sem se upala udeležiti prve tekaške preizkušnje, 10 kilometrov. Šlo je po robu preživetja, predvsem pa počasi. Šele po sedmih letih sem dozorela za pravi maraton, 42 kilometrov. Počasi je kar šlo.
Večinoma tečem sama, tudi zaradi svojega triizmenskega turnusa, saj imam največ časa takrat, ko so normalni ljudje v službi. Včasih razveselim moža in greva na skupni tek. To pomeni, da sopiham meter za njim, pogovorni tempo pa postane monolog moža.
Da bi se izognila tekaškim poškodbam, sem v svoje življenje dodala še plavanje in kolesarjenje. Tako, bolj za ogrevanje. Tek si še vedno lasti prvo mesto pri mojih rekreativnih doživetjih.
Redno berem Polet; na moji rekreativni poti je bil moj ravno pravšnji vodnik. Ravno zaradi slike v Poletu sem šla na svoj prvi polmaraton. Živo se spominjam, da je bila na sliki ženska, ki po ravni cesti teče v daljavo. Nad njo je bil napis: Leta _____ bom pretekla polmaraton. V trenutku neprištevnosti sem jo izrezala iz revije, dopisala letnico in dodala še svoj podpis. Obesila sem jo v kuhinjo na našo oglasno desko. Seveda sem to svoje dejanje kmalu obžalovala. Ampak tam je bilo, črno na belem. In sem zmogla. Počasi, seveda. Zdaj v Poletu zavzeto spremljam tudi članke o kolesarjenju, plavanju in zdravi prehrani.
Športna aktivnost gotovo omili resnost življenja, v življenje vnaša kisik, rahlja togost življenja. Veliko slovenskih rekreativcev čisto preveč resno jemlje svoje početje, ki naj bi bilo sproščujoč hobi. In se zapletejo v past številk, doseženih mest in neverjetnega skokovitega napredka. Predvsem moški. Glede tega sem »pametna« verjetno samo zato, ker sama tega ne zmorem.
V svojem življenju delujem na več različnih področjih. To mi pomaga, da ne postanem prezahtevna ali »obsedena« le z enim. Dobro mi dene, ker lahko prehajam z enega področja na drugo. Glede na trenutne potrebe, možnosti, prioritete.
Upam, da sem zmogla knjigo Tekaški dnevnik čisto navadne gospodinje napisati tako, da bi v slovensko rekreativno ozračje vnesla več igrivosti, sproščenega odkrivanja novih stvari in raziskovanja svojih odzivov nanje.
Vse moje peripetije pri spoznavanju tekaških muk in radosti so podrobno in prostodušno opisane v knjigi. Svojo nebogljenost vam dajem na vpogled. Zabavajte se. Smeh je pol zdravja.
