Smučarski tek za telebane. Ali pač: gremo vsi v smučino!
Prvi del (od treh) smučarskega teka za telebane. Izkoristimo obilni sneg in se naučimo smučarkega teka.
Odpri galerijo
Pri športu ne poznamo le dobre in slabe opreme, ampak tudi primerno in neprimerno. FOTO: Arhiv Polet
Letos pozimi bosta prav hoja na smučeh in smučarski tek morda postala nov šport za številne ljubiteljske športnike, ki sicer nikoli ne bi hodili ali tekli na smučeh. Sredi narave, v katero je vpeto tako naše telo kot vsa čutila, in cenovno dostopno – kaj bi si v teh zahtevnih časih lahko želeli lepšega? Pravzaprav smo, čeprav se čudno sliši, dobili neverjetno priložnost, da začnemo znova graditi trdno telesno zdravje in se na novo postavimo na noge, od prstov na nogah do glave.
Leta in leta smo v naši reviji začeli članke o smučarskem teku takole: le malo zimskih dejavnosti je tako dostopnih kot tek na smučeh ... Ker je to šport, ki privablja veliko ljudi, vključno s pohodniki, ki pozimi najdejo mir v naravi in ki iščejo bolj umirjeno in cenovno ugodno alternativo drugim zimskim športom.
Letos lahko zapišemo tudi to: zaradi virusa, ki je ohromil civilizacijo, bo tek na smučeh verjetno nekaj najboljšega, kar si bomo lahko privoščili v prihodnjih mesecih. Drugače od prejšnjih sezon je svoje prispevala tudi narava. Zadnja leta smo recimo v Ratečah pri Mateju Sokliču tudi z grabljami in metlami skušali spraviti nekaj snega na tekaške proge, zdaj pa je tako, da lahko hodimo in tečemo na smučeh marsikje.
Srečko Katanec je nekoč ob nekem nogometnem čudežu dejal, da Bog vse vidi, zdi se, kot da bi bilo tudi s snegom tako.
Narava se je odločila, da nam pride naproti. Ali da se mi potopimo vanjo, na tekaških smučeh.
Pri Poletu smo popolnoma prepričani, da lahko hoja in tek na smučeh naenkrat postaneta velika žeja mnogih, ki se doslej z njima še niso seznanili. V prejšnjih letih smo pisali – in dr. Janez Pustovrh s fakultete za šport je bil v tem izjemen – tako o lepoti in koristi teka in predvsem svetovali, kako pravilneje in hitreje in z manj napora teči, zdaj pa je priložnost, da se posvetimo čistim začetnikom, tistim, ki tega prelepega športnega početja ne poznajo.
Želimo si, da se postavite v vrezano smučino, stoječ na smučeh, ki v njej potujejo vzporedno, in s palicami v rokah. Govorimo o klasičnem načinu teka, o »klasiki«, pri kateri so smuči ves čas vzporedne, v nasprotju s prosto, drsalno tehniko, pri kateri s smučmi drsate po snegu, kot bi bili na drsalkah, mimo v sneg vrezane smučine.
Letos nas ta drugi način ne zanima, čeprav se je v zadnjih desetih, petnajstih letih večina začetnikov odločila, da se kar takoj spoprime z drsalnim korakom. Tudi prav – a tako preskočimo prvi in najpomembnejši korak.
Najboljša možnost za učenje je tečaj teka na smučeh. En dan v tečaju je vreden toliko kot dve, tri sezone samouštva!
Vožnje s cestnim dirkalnim kolesom se lahko naučimo sami in bolj ko bomo zagnani, bolje nam bo šlo – pri smučarskem teku ni tako, nekatere stvari nam lahko pojasnijo zgolj strokovnjaki. Naše telo je zapleten in kompleksen stroj in v smučarskem teku lahko zaživi v vsej svoji lepoti, zdelo se nam bo, da je bilo naše telo narejeno prav za potenje v belem.
Poskusimo torej najti rekreacijsko območje z urejenimi tekaškimi stezami in smučarskotekaško šolo. Pustimo se poučiti tudi o bontonu, ki velja na tekaških stezah – te so namenjene teku, in ne peš hoji, nikakor tudi ne sprehajanju psov. Tudi to se dogaja, žal zato, ker ljudem, ki to počnejo in tudi uživajo v zimi, ni nihče povedal, da ni najbolje.
Čez čas, ko bomo bolj doma na tekaških smučeh, bomo zagotovo spoznali, kako veliko dela in truda je vselej vloženih v pripravo proge. S tem, da bomo namenili nekaj kovancev za njeno uporabo, bomo pomagali, da bodo smučine vedno znova lepo pripravljene, varne in urejene. In da bodo naš vhod v naravo.
Zdaj pa se le posvetimo smučarskemu teku za telebane. Da ne bo pomote: to ni slabšalni izraz, kje pa, ampak vse drugo. To je le druga beseda za navdušene začetnike!
Pri športu ne poznamo le dobre in slabe opreme, ampak tudi primerno in neprimerno. In če smo pri smučarskem teku novi, je dobro, da nekatere stvari vemo. Seveda je najbolje, da za nasvet, kaj uporabiti, povprašamo izkušenega tekača, a nekatere stvari preprosto moramo vedeti.
Bomo skušali pojasniti s pomočjo anekdote. Avtor teh vrstic si je kupil prve smuči v Nami, o teku na smučeh ni imel pojma. Bile so za prosti slog, za drsalno tehniko, a tega ni vedel, ko pa je bil prvič na smučeh, je želel teči v klasični tehniki in je vso dolžino drsne podlage namazal z oprijemalnim voskom. Sledil je neskončno dolg smučarskohodalni dan v Bohinju. Niti enega metra drsenja v smučini ni bilo vpetega vanj ...
Ampak se je poba naučil, da se smuči z oprijemalnim voskom maže le pod vezmi. Potem je dolga leta tekel po svoje. Vedno bolj navdušeno. Velikega napredka pa ni bilo. Dokler ni šel v tečaj smučarskega teka pri dr. Janezu Pustovrhu. Tistih pet ur je bilo vrednih več kot pet prejšnjih let. Samo povem. Kot tudi to, da sta profesorja Cveto Pavčič in Janez Pustovrh na fakulteti za šport vzgojila generacije športnih pedagogov, ki so šli skozi njune roke in znajo teči na smučeh. Zagotovo poznate kakšnega, povprašajte za nasvet.
Če bi koga zanimalo, kaj mi je o klasičnem teku povedal dr. Pustovrh: »Misli si, da imaš pred čevljema v smučini teniški žogici in ju moraš z nogama potiskati naprej tako, da ne skočita iz smučine ...« Izjemen nasvet.
Še v tistih normalnih časih je bilo v naših športnih trgovinah težko dobiti pravo opremo, izbira je bila skromna, preskromna za športno tako razvit narod, kot so Slovenci. Zdaj nakupujemo po spletu in tudi zato nekaj besed o opremi. Za klasiko.
Preprostejše smuči za klasiko imajo spodaj na drsni ploskvi območje oprijema: če jih boste obrnili, boste ugotovili, da je podlaga pod vezmi drugačna, tudi na oprijem, modra boste začutili nekaj takega kot ribje luske.
To je izjemno pomemben del smuči, saj se, ko smučko obremenimo (stopimo nanjo z vso težo), spoprime s podlago in smučka ne zdrsne nazaj, temveč se z nje lahko odrinemo naprej, v nov korak in drsenje v smučini. Smuči so sicer narejene tako, da so v sredini dvignjene, upognjene – ko stojimo s težo na obeh enakomerno, se v sredini ne bodo dotaknile podlage in bomo lahko drseli. Zakrivljenost preprečuje stik tega območja s podlago takrat, ko želimo drseti. Takoj ko pa težo prenesemo zgolj na eno smučko, se ta pod vezmi oprime podlage. Genialno, ni res? Kot bi vozili avto z avtomatskim menjalnikom!
Čevlji in vezi: na smučeh so vezi, v katerih je razpoka, utor. Vanjo moramo vstopiti s čevlji tako, da vanjo sede kovinska paličica, ki je vdelana spredaj v podplat čevlja. Ko se paličica pravilno namesti v utor, bo naredilo »klik« in čevelj bo zapet v vez. Sprednji del seveda, zadnji del čevlja je prost, pod peto je ploščica, ki je del vezi in preprečuje, da bi čevelj zadaj zdrsnil s smuči. Mehanizmi za odpiranje in sproščanje vezi se razlikujejo, na splošno pa je tako, da je treba mehanizem vezi sprostiti, da paličica zdrsne iz njega. Manj zapleteno je, kot se sliši.
Tako vez kot podplat čevlja morata biti pri zapenjanju čista, sicer je zapenjanje nemogoče. Vaja dela mojstra, zato čiščenje čevlja in vezi in vstopanje v vez vadite na mestu. Na začetku je malo neprijetno, tudi smuči nam včasih kar uidejo, a ne traja dolgo, ko spoznamo način delovanja, ki je v resnici zelo preprost.
(se nadaljuje)
Leta in leta smo v naši reviji začeli članke o smučarskem teku takole: le malo zimskih dejavnosti je tako dostopnih kot tek na smučeh ... Ker je to šport, ki privablja veliko ljudi, vključno s pohodniki, ki pozimi najdejo mir v naravi in ki iščejo bolj umirjeno in cenovno ugodno alternativo drugim zimskim športom.
Težki časi, pa vendar vedro čelo!
Letos lahko zapišemo tudi to: zaradi virusa, ki je ohromil civilizacijo, bo tek na smučeh verjetno nekaj najboljšega, kar si bomo lahko privoščili v prihodnjih mesecih. Drugače od prejšnjih sezon je svoje prispevala tudi narava. Zadnja leta smo recimo v Ratečah pri Mateju Sokliču tudi z grabljami in metlami skušali spraviti nekaj snega na tekaške proge, zdaj pa je tako, da lahko hodimo in tečemo na smučeh marsikje.
Srečko Katanec je nekoč ob nekem nogometnem čudežu dejal, da Bog vse vidi, zdi se, kot da bi bilo tudi s snegom tako.
Narava se je odločila, da nam pride naproti. Ali da se mi potopimo vanjo, na tekaških smučeh.
Pri Poletu smo popolnoma prepričani, da lahko hoja in tek na smučeh naenkrat postaneta velika žeja mnogih, ki se doslej z njima še niso seznanili. V prejšnjih letih smo pisali – in dr. Janez Pustovrh s fakultete za šport je bil v tem izjemen – tako o lepoti in koristi teka in predvsem svetovali, kako pravilneje in hitreje in z manj napora teči, zdaj pa je priložnost, da se posvetimo čistim začetnikom, tistim, ki tega prelepega športnega početja ne poznajo.
Želimo si, da se postavite v vrezano smučino, stoječ na smučeh, ki v njej potujejo vzporedno, in s palicami v rokah. Govorimo o klasičnem načinu teka, o »klasiki«, pri kateri so smuči ves čas vzporedne, v nasprotju s prosto, drsalno tehniko, pri kateri s smučmi drsate po snegu, kot bi bili na drsalkah, mimo v sneg vrezane smučine.
Letos nas ta drugi način ne zanima, čeprav se je v zadnjih desetih, petnajstih letih večina začetnikov odločila, da se kar takoj spoprime z drsalnim korakom. Tudi prav – a tako preskočimo prvi in najpomembnejši korak.
Najboljša možnost za učenje je tečaj teka na smučeh. En dan v tečaju je vreden toliko kot dve, tri sezone samouštva!
Vožnje s cestnim dirkalnim kolesom se lahko naučimo sami in bolj ko bomo zagnani, bolje nam bo šlo – pri smučarskem teku ni tako, nekatere stvari nam lahko pojasnijo zgolj strokovnjaki. Naše telo je zapleten in kompleksen stroj in v smučarskem teku lahko zaživi v vsej svoji lepoti, zdelo se nam bo, da je bilo naše telo narejeno prav za potenje v belem.
Poskusimo torej najti rekreacijsko območje z urejenimi tekaškimi stezami in smučarskotekaško šolo. Pustimo se poučiti tudi o bontonu, ki velja na tekaških stezah – te so namenjene teku, in ne peš hoji, nikakor tudi ne sprehajanju psov. Tudi to se dogaja, žal zato, ker ljudem, ki to počnejo in tudi uživajo v zimi, ni nihče povedal, da ni najbolje.
Čez čas, ko bomo bolj doma na tekaških smučeh, bomo zagotovo spoznali, kako veliko dela in truda je vselej vloženih v pripravo proge. S tem, da bomo namenili nekaj kovancev za njeno uporabo, bomo pomagali, da bodo smučine vedno znova lepo pripravljene, varne in urejene. In da bodo naš vhod v naravo.
Zdaj pa se le posvetimo smučarskemu teku za telebane. Da ne bo pomote: to ni slabšalni izraz, kje pa, ampak vse drugo. To je le druga beseda za navdušene začetnike!
En dan v tečaju je vreden toliko kot dve, tri sezone samouštva! FOTO: Jože Suhadolnik
Spoznavanje opreme
Pri športu ne poznamo le dobre in slabe opreme, ampak tudi primerno in neprimerno. In če smo pri smučarskem teku novi, je dobro, da nekatere stvari vemo. Seveda je najbolje, da za nasvet, kaj uporabiti, povprašamo izkušenega tekača, a nekatere stvari preprosto moramo vedeti.
Bomo skušali pojasniti s pomočjo anekdote. Avtor teh vrstic si je kupil prve smuči v Nami, o teku na smučeh ni imel pojma. Bile so za prosti slog, za drsalno tehniko, a tega ni vedel, ko pa je bil prvič na smučeh, je želel teči v klasični tehniki in je vso dolžino drsne podlage namazal z oprijemalnim voskom. Sledil je neskončno dolg smučarskohodalni dan v Bohinju. Niti enega metra drsenja v smučini ni bilo vpetega vanj ...
Ampak se je poba naučil, da se smuči z oprijemalnim voskom maže le pod vezmi. Potem je dolga leta tekel po svoje. Vedno bolj navdušeno. Velikega napredka pa ni bilo. Dokler ni šel v tečaj smučarskega teka pri dr. Janezu Pustovrhu. Tistih pet ur je bilo vrednih več kot pet prejšnjih let. Samo povem. Kot tudi to, da sta profesorja Cveto Pavčič in Janez Pustovrh na fakulteti za šport vzgojila generacije športnih pedagogov, ki so šli skozi njune roke in znajo teči na smučeh. Zagotovo poznate kakšnega, povprašajte za nasvet.
Če bi koga zanimalo, kaj mi je o klasičnem teku povedal dr. Pustovrh: »Misli si, da imaš pred čevljema v smučini teniški žogici in ju moraš z nogama potiskati naprej tako, da ne skočita iz smučine ...« Izjemen nasvet.
Še v tistih normalnih časih je bilo v naših športnih trgovinah težko dobiti pravo opremo, izbira je bila skromna, preskromna za športno tako razvit narod, kot so Slovenci. Zdaj nakupujemo po spletu in tudi zato nekaj besed o opremi. Za klasiko.
Preprostejše smuči za klasiko imajo spodaj na drsni ploskvi območje oprijema: če jih boste obrnili, boste ugotovili, da je podlaga pod vezmi drugačna, tudi na oprijem, modra boste začutili nekaj takega kot ribje luske.
To je izjemno pomemben del smuči, saj se, ko smučko obremenimo (stopimo nanjo z vso težo), spoprime s podlago in smučka ne zdrsne nazaj, temveč se z nje lahko odrinemo naprej, v nov korak in drsenje v smučini. Smuči so sicer narejene tako, da so v sredini dvignjene, upognjene – ko stojimo s težo na obeh enakomerno, se v sredini ne bodo dotaknile podlage in bomo lahko drseli. Zakrivljenost preprečuje stik tega območja s podlago takrat, ko želimo drseti. Takoj ko pa težo prenesemo zgolj na eno smučko, se ta pod vezmi oprime podlage. Genialno, ni res? Kot bi vozili avto z avtomatskim menjalnikom!
Čevlji in vezi: na smučeh so vezi, v katerih je razpoka, utor. Vanjo moramo vstopiti s čevlji tako, da vanjo sede kovinska paličica, ki je vdelana spredaj v podplat čevlja. Ko se paličica pravilno namesti v utor, bo naredilo »klik« in čevelj bo zapet v vez. Sprednji del seveda, zadnji del čevlja je prost, pod peto je ploščica, ki je del vezi in preprečuje, da bi čevelj zadaj zdrsnil s smuči. Mehanizmi za odpiranje in sproščanje vezi se razlikujejo, na splošno pa je tako, da je treba mehanizem vezi sprostiti, da paličica zdrsne iz njega. Manj zapleteno je, kot se sliši.
Tako vez kot podplat čevlja morata biti pri zapenjanju čista, sicer je zapenjanje nemogoče. Vaja dela mojstra, zato čiščenje čevlja in vezi in vstopanje v vez vadite na mestu. Na začetku je malo neprijetno, tudi smuči nam včasih kar uidejo, a ne traja dolgo, ko spoznamo način delovanja, ki je v resnici zelo preprost.
(se nadaljuje)
