Smučarski tek za telebane. Kako vstati, ko pademo

V zadnjem od treh delov pišemo o spustih, padcih in ponovnem vstajanju na smuči.
Fotografija: Drsenje navzdol pride v poštev na položnih pobočjih, ko lahko ostanemo v smučini in pustimo, da nas preprosto odnese v dolino. FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
Drsenje navzdol pride v poštev na položnih pobočjih, ko lahko ostanemo v smučini in pustimo, da nas preprosto odnese v dolino. FOTO: Shutterstock

Tek na smučeh je morda sprva videti nekoliko zahteven, a v resnici ni, le novega ravnotežja, ki je nujno za hojo in tek na smučeh, se je treba navaditi. Več časa boste namenili obvladovanju ravnotežja, bolj preprost in nezahteven bo kasneje tek na smučeh. Sproščena, športna drža je ključ.

Preberite prvi del.
image_alt
Smučarski tek za telebane. Ali pač: gremo vsi v smučino!

Kako, mati moja, navkreber?


Čeprav bi se morali teka na smučeh začeti učiti na ravnem, bomo sčasoma želeli v hrib. To je v klasični tehniki lažje, če je oprijemalni del drsne ploskve namazan s posebnimi mažami, ki preprečujejo zdrs. A to uporabljajo tekmovalci, začetniki pa smuči z narezano podlogo ali posebno sestavo oprijemalnega dela drsne ploskve.
Navkreber naravnost v smučini ni zahtevno zgolj zaradi zdrsavanja smuči nazaj, ampak trpijo tudi roke, saj si moramo pomagati s palicami.

Pri klasičnem teku na smučeh poznamo štiri možnosti, kako v breg.
Diagonalni korak: na položnejših vzponih, v hribih in smučini se lahko vzpenjamo s pomočjo diagonalnega koraka.
Ko je bolj strmo, moramo iz smučine in se zateči k tehniki ribje kosti, nekateri pravijo tudi smrečice. Z njo krajšamo in pospešimo korak, in ko je hrib bolj strm, postane naše gibanje bolj podobno nizu hitrih korakov v hrib.
Zelo pomaga, če z robovi smuči trdno pritisnemo na podlago, tako bomo močneje pritisnili sredinsko območje oprijema v sneg in bomo stabilnejši.

Preberite drugi del.
image_alt
Smučarski tek za telebane. Učimo se smučarskega teka

Tak način vzpenjanja je poimenovan po vzorcu, ki ga naše smuči pustijo v snegu, to je tehnika za bolj strme vzpone. Najprej je tehniko ribje kosti treba vaditi na ravnem terenu, da dobimo občutek za gibanje, ki bo za nas povsem novo. Novo tudi glede na to, česar smo se o klasičnem načinu teka na smučeh že naučili.

– Najprej izstopimo iz smučine in se pomaknemo do osrednjega dela smučarske proge. Tako naredimo prostor za tiste, ki se bodo s strmino spopadli v smučini.
– S smučmi oblikujemo spredaj črko »V« – široki del črke je torej obrnjen naprej.
– Stopala rahlo rahlo obrnemo navznoter, da se z notranjimi robovi smuči vkopljemo v sneg.
– Delamo majhne korake, tako da ves čas ohranjamo obliko »V« in polagamo na podlago notranji rob smuči. Treba je biti pazljiv, da zadaj ne hodimo sami sebi po smučeh, saj se, ko dvignemo eno navzgor, lahko dotaknemo repa druge. Pomaga, če smučko poskušamo pomakniti čim bolj naprej.
V lepo urejeni smučini in pri majhni hitrosti se obnašamo kot lokomotiva.FOTO: Shutterstock
V lepo urejeni smučini in pri majhni hitrosti se obnašamo kot lokomotiva.FOTO: Shutterstock

– Premikamo se z vzorcem nasprotne roke/nasprotne noge, tako kot pri diagonalnem koraku. Seveda se spremeni tudi način uporabe palic: konice palic pritiskamo v sneg rahlo za telesom, da preprečimo drsenje nazaj.
– Koraki so kratki in odločni, če smo utrujeni, se ustavimo, pazimo na postavitev črke »V«. Pomagalo nam bo, če se bomo z zgornjim delom telesa nekoliko nagnili naprej – če nas bo vleklo nazaj, bo vzpon težji, kot bi bil sicer. Tudi to, da se v kolenih preveč spustimo in pokrčimo, je lahko naporno; tudi pri smučarskem teku navzgor moramo biti stabilni.
Bolj strm ko je hrib, širši je »V« ob konicah smuči, kar tudi pomaga pri postavljanju smuči na notranji rob drsne ploskve.
Poznamo tudi vzpenjanje v hrib tako, da so smuči pravokotne na strmino. Včasih smo temu rekli »štamfanje«. To je še počasneje kot vzpenjanje v tehniki ribje kosti, ta način deluje na zelo strmih vzponih ali zelo slabo urejenih progah ali pa če smo zunaj proge v snegu, ki se nam udira.
image_alt
Kako izberemo pravilno dolžino smuči in palic za smučarski tek

– Pomaknemo se do sredine smučarske proge in smuči obrnemo pravokotno na hrib, smuči naj si bodo ves čas blizu in vzporedne.
– Robove smuči nagnimo navznoter proti pobočju – kolena (ne pa zadnjice ali ramen) obrnemo proti strmini. To bo preprečilo zdrs.
– Ker imamo težo ne samo na spodnji, temveč tudi na zgornji nogi, zgornjo smučko razbremenimo in jo rahlo pomaknemo navzgor, v hrib, kot se reče.
– Da bi naredili majhen stranski korak z zgornjo smučko, prenesemo težo s spodnje smučke na zgornjo in nato spodnjo primaknemo in poskrbimo, da varno stojimo na smučeh.
– Ves čas si pomagamo s palicami: ko premaknemo zgornjo nogo, premaknemo zgornjo palico, lahko tudi že malo prej, in ko primaknemo spodnjo nogo, sledi primik spodnje palice.
– Premikanje smuči ponavljajmo, dokler ne pridemo na vrh hriba.

Seveda obstaja še četrti način: da smuči snamemo in jih primemo z rokami in hodimo v hrib. Pazimo le, da pri sezuvanju ne pademo in da se vzpenjamo po robu tekaške proge, da je ne poškodujemo. Ko smo na vrhu, moramo najprej preveriti, ali je utor vezi čist, isto velja za sprednji del čevlja, kjer je kovinska paličica.
 

Houston, imamo težavo, kako pa dol?


Ko se vzpenjamo, vemo, da bomo prišli na vrh. Kako pa je s potjo navzdol? Spusti ne skrbijo samo marsikaterega začetnika, vznemirjajo tudi izkušene tekače. Seveda pomaga, če ste vešči alpskega smučanja, vendar je spust s tekaškimi smučmi drugačen. Palic pri njem ne uporabljamo – držimo jih tako, da so dvignjene in sta konici palic dvignjeni od snega in za smučmi.
Klasični smučarski tekači poznamo dva načina spusta.

Drsenje navzdol pride v poštev na položnih pobočjih, ko lahko ostanemo v smučini in pustimo, da nas preprosto odnese v dolino. Med spustom se je treba postaviti v osnovno uravnoteženo držo, tako telesa kot smuči. Najslabše je, če smo zakrčeni, veliko lažje je, da smo mehko upognjeni v gležnjih in kolenih, roke pa držimo rahlo spredaj, konici palic sta nad snegom za nami.
Nato le sproščeno drsimo po hribu.

Kaj pa če je treba zavirati? No, to ni več preprosto in je precej drugače, kot če zaviramo na alpskih smučeh v dobrem starem plugu. Tako kot pri alpskem smučanju lahko plužimo s samo eno smučko, kar pride v poštev, če ni potrebe po močnejšem zaviranju. Ta metoda takrat deluje dobro.
Dvignjeno smučko nežno postavimo na podlago poleg smučine tako, da je s krivino obrnjena proti smučki, ki je ostala v smučini, postavimo jo rahlo na robnik. FOTO: Matej Družnik
Dvignjeno smučko nežno postavimo na podlago poleg smučine tako, da je s krivino obrnjena proti smučki, ki je ostala v smučini, postavimo jo rahlo na robnik. FOTO: Matej Družnik

– Med spustom dvignimo eno smučko iz smučine – najprej prestavimo svojo težo tako, da bo ostala na smučki, ki je ostala v smučini.
– Dvignjeno smučko nežno postavimo na podlago poleg smučine tako, da je s krivino obrnjena proti smučki, ki je ostala v smučini, postavimo jo rahlo na robnik.
– Na tako postavljeno smučko prenesemo nekaj teže, to bo povečalo zaviranje, vendar bodimo nežni. Več teže ko bomo namenili na postrani postavljeno smučko, močneje bomo zavirali.
– Ko ne želimo več zavirati, dvignemo smučko, s katero smo zavirali, in jo postavimo nazaj v smučino poleg druge smučke.
Nikakor ne stiskamo komolcev ob telo, roki bomo na začetku našega uka potrebovali za lovljenje ravnotežja. Pazimo, da pri manevriranju ne zlezemo s težiščem telesa preveč proti zadnjemu delu smuči. Lahko nam vzame repe, kar pomeni, da smo na zadnjici, smuči pa nad nami. In vmes nekje so še palice ...
image_alt
Osnovna oprema za tek na smučeh

Zaviranje je mogoče tudi s polnim plugom. Tako kot to počnejo alpski smučarji za zaviranje pri manjših hitrostih. Celoten plug zagotavlja večjo zavorno moč kot polovični, vendar pa tega načina ne moremo uporabljati v smučini – za tako zaviranje je treba nujno iz nje.
– Že na vrhu hriba se premaknemo iz smučine do središča smučarske proge.
– Naredimo klin s smučmi, plug, zadnje dele smuči razmaknemo, sprednje dele sklenemo, smuči uravnavamo s prsti na nogah in notranjim robom stopal, smučki morata biti na notranjih robnikih.
– Potisnemo notranje robove stopal, da se naslanjajo na notranje robove smuči.
– Vzdržujemo enak pritisk na notranjih robovih obeh smučk, tako bomo enakomerno zavirali.
– Če želimo povečati zavorno moč, s prsti in robovi stopal močneje potisnemo na notranji rob smuči in smuči postavimo v še širši klin tako, da še bolj razklenemo zadnje dele, repe.
Ožji plug omogoča pospeševanje, širši pa nas bolj upočasni. Rok nimamo povsem iztegnjenih ali tik ob telesu, palici se ne smeta vleči po tleh.
 

Uf, včasih je treba tudi zaviti


Opisano velja za zaviranje, če nas pot vodi naravnost. A včasih je treba tudi zaviti. V lepo urejeni smučini in pri majhni hitrosti se obnašamo kot lokomotiva. Preprosto ostanemo na tirih, se pravi v smučini, in pustimo, da tiri zavijejo namesto nas. Če želimo s klasičnimi smučmi obrniti, ko nismo v smučini, se je treba stvari lotiti drugače.
Korak ven je tehnika zavijanja, ki nam omogoča, da postopoma zavijemo na raven teren poleg smučarskotekaške proge ali pa se odločimo za izstop iz nje.
– Upočasnimo in skrajšamo diagonalni korak.
– Počasi dvignemo notranjo smučko in jo položimo ob smučino v smeri zavoja.
– Na smučko prenesemo težo in drsimo po njej.
– Dvignemo iz smučine še drugo smučko in jo postavimo vzporedno s smučko, s katero smo začeli manever, in drsimo tudi po njej.

– Ponavljamo to zaporedje, dokler obe smučki ne drsita v smer, v katero želimo iti.
V ostrem ovinku s hitrimi koraki hitreje spremenimo smer.
Poletov nasvet? Tega le preberite, da boste lažje sledili pouku v smučarski šoli.
Klinasti zavoj, zavoj s plugom, je druga možnost, za marsikoga lažja. Za tak zavoj je treba iz smučine, navadno med spustom.
– Med spuščanjem in z uporabo pluga za zaviranje rahlo obrnemo nogi in smuči v želeno smer zavijanja, pri tem pa ohranjamo obliko klina.
– Na smučko položimo na strani, v katero ne želimo zaviti, nekoliko več teže, kar nam bo pomagalo usmeriti smuči navznoter in okoli ovinka.
– Ko se postavimo v smer, v katero želimo iti, ohranimo zaviranje s plugom ali poravnamo smuči, da znova začnemo drseti.
Vse bo lažje, če bomo sproščeni.
Še lažje bo, če se bomo vpisali v tečaj. Dve uri dopoldne, dve popoldne. In ne mislite, da ne boste na koncu utrujeni.
 

Kako vstati po padcu s štiri centimetre širokimi smučmi


V bistvu to poznamo iz vsakdanjega življenja, ni res? Padci so pri smučarskih tekačih neizogibni, nekako so nujni pri iskanju ravnotežja, pa če se to še tako čudno sliši. Navadno so najbolj zoprni padci na mestu, a tudi tisti v drsenju niso od muh. Bomo rekli: je treba poskusiti! Za mnoge pa je vstajanje s tal na ravnem prav poseben šport, še zlasti če imamo kakšen kilogram preveč, premalo moči v rokah in pa malo razdražen želodec zaradi veselega večera v smučarski koči.
No, predvsem naj se nam pri vstajanju nikamor ne mudi.
– Ko telebnemo, najprej globoko vdihnemo in se sprostimo. »Zakaj ravno jaz?«
FOTO: Matej Družnik
FOTO: Matej Družnik

– Prevrnemo, prevalimo se na hrbet, medtem ko noge in smuči in roke s palicama držimo v zraku. »Res bedasto!«
– Premaknemo smuči tako, da so vzporedne; ob tem premikamo tudi roke, tako da se palice ne zapletejo – krpljice je treba držati čim bolj stran. »Upam, da me kdo ne gleda.«
– Počasi se prevrnemo na bok, na stran, kjer sta smučki. »Res sem bebec ...«
– S telesom se nagnemo naprej proti rokam in kolenom. »Preklet naj bo, špeh na vampku ...«
– Od tod naprej bi morali biti sposobni počasi vstati. »Morda v teoriji ...«
Najprej nam nekajkrat ne bo uspelo.
Lahko pa tudi snamemo smuči, če ne gre drugače. A včasih je to težko storiti. Kakor koli, prej ali slej bomo našli vso opremo, poskrbimo le, da se ne bomo lepili nazaj sredi proge, nato se bomo spet postavili v smučino, rekli »Nikoli več na smuči« – in komaj čakali dan, ko bomo spet v belem.

* * *
Zdaj ko smo prebrali smučarski vodnik za telebane, se čim prej vpišimo v tečaj. Če imate čas, si poglejte strokovne zapise o smučarskem teku na Poletovi spletni strani – dr. Janez Pustovrh je izjemen pedagog in razlagalec skrivnosti smučarskega teka. Morda si boste ta zahtevni čas učenja hoje in teka na smučeh zapomnili za dolgo, tudi potem ko boste spoznali, da ste odkrili enega najlepših športov. Nekateri ga imenujejo druga, bela stran kolesa ali suhega teka – in po naše oboje drži.
Toliko narave, kot je človek doživi s tekaških smuči, je nekaj neverjetnega. Na zdravje, tokrat ne s kozarcem, ampak na smučeh, po zdravje.

Komentarji: