To nedeljo: Vsi so zmeraj na dobrem glasu, na Krasu

Tako to gre – Vesna na prag, mi pa čez prag na Mali kraški maraton, na prvo pomladno nedeljo. Tokrat tudi velikonočna ni – na srečo. Ni jih več veliko, ki so pretekli vse, na prste ene roke se štejejo. Počasi postanejo tekaške copate le še varovalni ovitek za dušo, za melanholičen spomin na neke druge pomladi. Redke so, ki so pretekle vse ljubljanske, Helena Žigon, naša draga gostja, jih je, vse, do oseminosemdesetega leta.

In potem so v vseh korakih spomini in v vsakem spominu je kakšen korak.

Na kraške kroge se najbrž najbolj burja rima, saj je tukaj takšna klima in kar ne more iz spomina. V tem »zdrizastem« vremenu, ki ga še Andrej Velkavrh ne zmore poetično opisati, uživajo samo kakšni navihani mulci, ki sonožno, s kakšnega metra višine, v grozo zaskrbljenim mamicam, skačejo v najbolj globoke luže. Resni odrasli pa v posteljo, z ingverjem, klinčki, cimetom, medom, limono in čajem. In z virozo, namesto s kom drugim. Kdo je videl kdaj že koga na Malem kraškem maratonu z gripo? Lahko z Borutom Pahorjem, ma ne z gripo? Le zakaj mislite, da je Boris (tudi Pahor) dočakal stoto? No, Borut bo letos najbrž mahal s trobojnico v Planici in ugibal, kam lahko stečejo vsi ti hektolitri opojnih (legalnih) tekočin in zakaj so vse te bele poljane obarvane v rumeno, pa čeprav piješ teran. Ne kraški teran. Teran! Nič več – moja duša je židane volje, kot bila bi pila kraški teran (ah, ta režimski pesnik), ampak kakšne volje je Židan. Eden, sam, samcat, edini, avtohtoni in samo naš. Niti Hrvatom ga ne damo, niti za zlato kolajno ne, kaj šele za bronasto (zlato). Okej. Športniki v Planico, da bodo naslednji dan na TV videli, kaj so gledali, kreativne duše pa na Kras, v Sežano, na MKM, da postanejo rekreativne.

Tako to gre, spet se gremo in spet zares. Eno samo žuborenje bistrih voda iz kraškega podzemlja. Naše interno podzemlje je mladinski center Podlaga in gredo se zares. En Matjaž bo predaval o tekaški fotografiji, drug Matjaž bo predstavil potopis moža, ki je pretekel največje maratone sveta, dr. Tadej bo glasno razmišljal o dopingu in njegovih stranskih učinkih. Čestitke Franji & co., ki se naslavljajo kot pobudniki in koordinatorji pod (seveda) logičnim naslovom Maratonska univerza 2017. In to še ni vse, ha, ha. V kraškem kulturnem hramu, ki je seveda Kosovelov, bo film in klepet s Slovenko leta 2016. Andreja Sterle Podobnik. Ultramaratonka. Bravo, Nina, tudi šport je lahko kultura. In tudi knjižnica, ve se, čigavo ime nosi, je zraven s pregledom tekaške in športne literature – hvala, Magdalena. Fotoklub Žarek pripravlja razstavo tekaških fotografij, za jagodo na torti (brez sladkorja) pa športne ustvarjalnice za mini male maratonce.

Pa da bi še smisel življenja iskali. Živi s seboj – in laže, kdor pravi, da je to enostavno. Saj ni res, da je treba tekmovati s seboj in z drugimi. Kdo pa je ta drugi? Sodelovanje bi bilo prijaznejše. Najprej s seboj, potem pa še z drugim. Tekmovalnost, kompetitivnost nas je privedla v brezizhodnost, v slepo črevo zgodovine, na rob kataklizme. Ošabno jezdijo štirje jezdeci apokalipse: kuga, lakota, vojna in smrt. Lahko si naslikamo psihološki profil slovenskega zeta, pa spomenik v Sevnici postavimo, ali morda grmado pod KKK simboli. Lepe vasi lepo gorijo. Mi pa o sprevrženih idealih lepote, o čudežnih napitkih in eliksirjih mladosti iz TV prodaje. Ne 90/60/90 cm, 99 %/1 % so številke realnosti.

Saj se da tudi starati lepo. Bela dama počne to s stilom, tudi stare gospe lahko izžarevajo žlahtno patino. Saj ni treba, da si angleška kraljica, ki najbrž ni pretekla kaj dosti maratonov. Josip Vidmar je bil bistrega duha do devetdesetih, a sestanki so morali biti samo v pritličjih, nič stopnic, čim manj gibanja. Legenda športne fakultete Drago Ulaga, stkan samo iz dobrega, še orel za povrh in ne sokol, je preskakoval po dve, samo gibanje in prožnost, bister do konca, lep star gospod.

Tako to gre na Krasu. Pridite, da vas ne bodo vse dneve pitali s floskulami, da ste sami krivi za vse, da ste samo vi odgovorni zase, za piskajoča pljuča, pojemajoče srce, zapackano črevesje, povečano prostato in raka na materničnem vratu, vmes pa vam poberejo pol plače (če jo imate, seveda) za zdravstveno zavarovanje, zavarovalnice pa raznaša od vaših premij, koštrunom ni nikoli dovolj. Solidarnost je najbrž samo za aborigine? Kdo ve, ali naša vrhuška kaj zardeva, ko posluša radijske humanitarne akcije, ko zbirajo denar za hrano za otroke, in potem se mamice in otroci vesoljni Sloveniji zahvaljujejo, ker niso lačni. Ne le klošarji in brezdomci, tudi otroci vedo, kaj je lakota. Kaj praviš AKM ministrica? Smo si res za vse sami krivi? Tudi državo smo si sami želeli, zdaj pa imamo, kar imamo. Vsak gib v tej državi se že opravi z dobrodelnim namenom.

Le kako si drznemo startnini dodati še evro za dobrodelnost? Kakšno pravico si jemljemo? Edino, kar bi smeli, je to, da ohranjamo čim nižjo startnino in ostajamo čim bolj dostopni, z dobrodelnostjo pa si naj vsak po svoje tolaži slabo vest, če jo ima. Tisti pa, ki jih je poln kljun družbene odgovornosti, naj se pazijo ptičje gripe ali pa naj sponzorirajo kakšno krovno organizacijo, recimo Združenje rekreativnih in cestnih tekov pri AZS, da si bosta Gojc in Barbara lahko privoščila nižanje startnine. MKM je izpolnil lansko obljubo in namestil dva javno dostopna defibrilatorja na sežanske športne objekte ter, za dobro vago, še enega na Mladinski hotel Pliskovica, v upanju, da jih ne bo nikoli treba uporabljati, in v začudenju, da to počnemo mi.

Zavarovalnice, zdravstvena zavarovalnica, banke – zdrav duh v zdravem telesu, ali – živi hitro, umri mlad, da boš lepo truplo? Zdrav življenjski slog ni več v trendu, niti pozitivna samopodoba in spodobna samozavest ne. To so zdaj trgovske hiše, davljenje dobaviteljev, nategovanje potrošnikov in pakiranje oglaševalskih akcij v dobrodelno kamuflažo.

Tako gre to. Ma, mi se ne damo. Malo hedonizma res ne škodi, bo laže preživeti, vsaj psihično. Namesto na nevarno terapevtsko kriglo po prekrokani noči ven, v naravo. Z vetrom v laseh. Da bo znova zamikala rezina najboljše delikatese. Jamon. Ne ravno iberico, pa vendar. Pršut. Kraški. Morda se pa spet najde, ki bil bi kos izzivu. Da bi ogradil kakšen hektar hrastovega gozda, kjer bi tudi slovenski pujsi pujsali po domačem želodu in bi bila to »pata negra« s Krasa, kakšnih 50-krat dražja od Kraškega pršuta. In da bo teran samo v lekarnah, kot zdravilo, na recept, ne pa po dva evra za liter v nebeško velbanih kleteh kraškega podzemlja.

Tako to gre. Na Zahodu nič novega. N'č se bat, saj je tudi nas malo strah. Lahko se pripeljete z vlakom, Slovenske železnice so naredile odločen korak proti skupnim prizadevanjem, da vam bo laže. Pravočasno prijavite potomke in potomce v varstvo, da jih lahko spodobno opremimo, da bodo dobili startno številko in majico, da bodo obtekli svoj mali svet, da se jih boste nagledali in dobili vrnjene s pravim imenom. Tudi konjičke bodo imeli, taprave ponije iz kobilarne Lipica. Dan za spominjanje. Ne za kakšno knjigo obrazov, ampak za dušo, za srce.

… vsi so zmeraj na dobrem glasu, na Krasu