Ženska na kolesu: neprecenljivo

Novi ženski šport: Saj ni res, pa je: včasih se zgodi, kar je bilo nekoč nepredstavljivo.
Fotografija: Popularizacija ženskega kolesarstva v Sloveniji pa se je zares začela šele čez dobrih deset let ženskega kolesarskega zatišja, leta 2008 v Delovi hiši. FOTO: Aleš Potrč
Odpri galerijo
Popularizacija ženskega kolesarstva v Sloveniji pa se je zares začela šele čez dobrih deset let ženskega kolesarskega zatišja, leta 2008 v Delovi hiši. FOTO: Aleš Potrč

Pred davnimi 14 leti, ko sem se kot popolna začetnica prvič srečala s specialko in si jo takoj tudi kupila, sem se počutila res posebno. Ženske na specialki smo bile takrat namreč prava redkost! Danes je zgodba povsem drugačna; vse več nas je, specialkark, ljubiteljic specialk in vetra v laseh. In prav je tako. To pomeni, da se žensko kolesarstvo v Sloveniji razvija. V pravo smer. In poleg tega: tudi danes nismo prav nič manj posebne kot v kolesarski »pradavnini«.

Temelje ženskega kolesarstva v Sloveniji so zgradile Vida Uršič, Dunja Trebižan, Minka Logonder, sestri Sajevec, Eva Hatala in Marija Trobec, ki so svojo kolesarsko kariero začele še v barvah nekdanje Jugoslavije leta 1986. Z dirkanjem po Evropi so vztrajale vse do leta 1996, torej tudi že v slovenskih barvah.
image_alt
Prehrana cestnega kolesarja

Novo rojstvo v Delovi hiši


Popularizacija ženskega kolesarstva v Sloveniji pa se je zares začela šele čez dobrih deset let ženskega kolesarskega zatišja, leta 2008 v Delovi hiši, točneje pri Poletu z ustanovitvijo rekreativne ženske kolesarske ekipe Polet – Garmin. Znane smo bile tudi pod delovnim imenom Poletovi angelčki. Naša kolesarska pot se je začela z vožnjami kolesarskih maratonov, maratona Franja in maratonov v Italiji. Za žensko kolesarstvo je bil to preboj, preboj v smislu, da smo na startu zelo povečale delež kolesark, ki si je upal spopasti z najtežjimi maratonskimi preizkušnjami dolžine okoli 150 kilometrov in z 2000 do 3000 višinskimi metri. Leto pozneje pa je Gorazd Penko, »team manager« in direktor Maratona Franja ponesel žensko kolesarstvo še stopničko višje.
No, mogoče kar celo nadstropje višje.

Maratone smo namreč zamenjale za ženske profesionalne dirke. Potem je šlo zares. Dekleta smo to zmogla in si tako pridobila spoštovanje v očeh kolesarskih kolegov, vsem prihodnjim kolesarkam pa smo postala zgled, motivacija ter dokaz, da je vse mogoče. Danes Slovenijo v svetu predstavlja profesionalna ženska kolesarska ekipa Ale BTC Ljubljana.
image_alt
Prehrana gorskega kolesarja

Na začetku svoje kolesarske poti smo lahko startale na ženskih profesionalnih dirkah na najvišji ravni. Število pravih ženskih profesionalnih kolesarskih ekip bi namreč lahko prešteli na prste ene roke, še manj pa je bilo kolesark, ki so bile plačane za to, da kolesarijo, tekmujejo. Razlike med profesionalnimi in polprofesionalnimi kolesarkami, kar smo bile tudi me, so bile majhne, zato je bila naša skromna polprofesionalna ekipa konkurenčna tudi v svetovnem merilu.

Zdaj je zgodba popolnoma drugačna. Žensko profesionalno kolesarstvo se je razvilo in napredovalo do stopnje, da se postavlja ob bok moškemu. Na dirkah na najvišji ravni lahko startajo le registrirane ženske profesionalne ekipe, profesionalne kolesarke imajo določen najnižji mesečni dohodek, ki jim ga mora ekipa zagotoviti, ženske kolesarske dirke prenašajo po televiziji in tudi nagrade za osvojene uvrstitve se zvišujejo in približujejo moškim.
Dr. Marjetka Conradi je začela kolesariti kot popolna začetnica s Poletovo žensko ekipo rekreativk, potem pa se je s trdim delom uspela prebiti celo med poklicne kolesarke.<br />
Ob znanstvenem delu se zdaj poveča razvoju našega ženskega ljubiteljskega cestnega kolesarstva. FOTO: Arhiv Marjetka Conradi 
Dr. Marjetka Conradi je začela kolesariti kot popolna začetnica s Poletovo žensko ekipo rekreativk, potem pa se je s trdim delom uspela prebiti celo med poklicne kolesarke.
Ob znanstvenem delu se zdaj poveča razvoju našega ženskega ljubiteljskega cestnega kolesarstva. FOTO: Arhiv Marjetka Conradi 

Skupaj z razvojem profesionalnega kolesarstva se je seveda razvijalo tudi rekreativno kolesarstvo. Še posebno žensko. Če sem v času svojih kolesarskih začetkov le redko srečala na kolesu kakšno kolesarko, se mi danes včasih zgodi, da srečam več kolesark kot kolesarjev. To se mi zdi neprecenljivo!

Še posebno prelomno pa je bilo naše tako imenovano koronsko leto 2020. »Lock downi« z omejitvami gibanja so ljudi prisilili, da nekaj naredijo zase. Vsi, ki so kakorkoli razmišljali o kolesarjenju, pa do tega leta še niso zbrali poguma, so začeli kolesariti. Podatek, da je v kolesarskih trgovinah zmanjkalo koles in kolesarske opreme, dokazuje, da Slovenija kolesari. Slovenija kolesari množično. Slovenija postaja pravi kolesarski narod. Pa ne samo zaradi zmagovalcev, Rogliča, Pogačarja, Mezgeca, Batageljeve, Pintarjeve, Bujakove in drugih, pač pa tudi zato, ker nas je na kolesu vse več, ker nas kolesarjenje zanima in ga podpiramo. Tako kot smo nekoč podpirali le smučanje ali nogomet.

Posebno zanimivo se mi zdi tudi opažanje, da kolesarke postajajo vse boljše, vedno več pa si jih želi tudi dirkati, tekmovati. S popularizacijo kolesarstva smo očitno dosegli, da tudi ljubiteljice kolesarstva navijajo za svoje vzornike in si preprosto tudi same želijo postati boljše kolesarke. Forma se izboljšuje že z rednim kolesarjenjem in veliko kolesarjev to potegne v tok. Najprej se obračajo pedali, potem se pritiskajo watti in na koncu se znajdeš na startu rekreativne dirke. In tako podoživiš adrenalin Rogliča, Pogačarja, Mezgeca, Batageljeve, Pintarjeve, Bujakove in drugih. In doživiš svojo osebno zmago.
image_alt
Začarana spirala vedno težjih treningov

To je ženski šport


V Sloveniji je maraton Franja od nekdaj veljal za najpomembnejšo rekreativno dirko. Prava kolesarska promenada, modna revija in tudi festival hitrosti. Če nisi bil na Franji, nisi pravi kolesar. Spomnim se svojega prvega maratona Franja leta 2007, ki sem ga prevozila s 14 dni staro specialko. Najbolj mi je ostalo v spominu drvenje v skupini s hitrostjo 40 kilometrov na uro in več po Poljanski dolini. Ker sem bila v kolesarstvu povsem nova, prav veliko o kolesarjih in kolesarskih dirkah nisem vedela, prepričala pa me je ta hitrost z vetrom v laseh. In to je bila ljubezen na prvi pogled. Po pregledu rezultatov preteklih maratonov Franja sem opazila, da se je število kolesark na startu iz leta v leto povečevalo in se počasi umirja, spremenila pa se je povprečna hitrost najboljših kolesark.
Da, tudi dekleta smo vse hitrejša.
Slovenske specialkarke. Srčika slovenskega ljubiteljskega ženskega kolesarjenja. FOTO: Arhiv Marjetka Conradi
Slovenske specialkarke. Srčika slovenskega ljubiteljskega ženskega kolesarjenja. FOTO: Arhiv Marjetka Conradi

Razcvet kolesarstva je botroval tudi temu, da smo se končno tudi ženske na specialki začele povezovati. Ob boku vsem moškim društvom, združenjem in rundam. Leta 2014 se je rodilo čisto pravo žensko kolesarsko društvo Slovenske specialkarke. Najprej neformalno in pozneje na pobudo kolesark formalno. Društvo deluje uspešno še danes in vsako leto poveže več specialkark. Veliko kolesark namreč ne more kolesariti s svojimi partnerji ali moškimi prijatelji, ker bodisi niso dovolj samozavestne ali pa nimajo dovolj kilometrov v nogah.

Zato si poiščejo žensko družbo na kolesu, v kateri lahko združijo prijetno s koristnim, nabirajo kilometre in krepijo svojo kolesarsko samozavest. Vse to pa rade nadgradi(m)o tudi s klepetom ob kavi na poti.
Ženske se povezujejo tudi na drugih področjih, nič jih ne bo ustavilo.

Če povzamem, kolesarjenje je »in«. Že znameniti fizik A. Einstein je dejal, da je tudi življenje kot vožnja s kolesom – da obdržimo ravnotežje, moramo ostati v gibanju. In gibanje je življenje. Pa naj bo to transport s kolesom iz točke A v točko B, kolesarjenje za dušo ali kolesarjenje za zmago.

Komentarji: