Kamnita skrinja zakladov skrivnostne emonske družine

Po treh tednih se izkopavanja ob Dunajski cesti bližajo koncu, a arheologi bodo gradbene posege še spremljali.
Fotografija: Delo arheologov so z zanimanjem spremljali tudi številni mimoidoči in prav tako nestrpno čakali, kaj bodo izkopali. FOTO: Dejan Javornik/Slovenske novice
Odpri galerijo
Delo arheologov so z zanimanjem spremljali tudi številni mimoidoči in prav tako nestrpno čakali, kaj bodo izkopali. FOTO: Dejan Javornik/Slovenske novice

Ob gradbišču na Dunajski cesti v Ljubljani so se v preteklih dneh vsak dan zbirali ljudje in radovedno opazovali delo, ki zahteva veliko potrpežljivosti: arheološka izkopavanja. Njihov vrhunec je bilo odprtje kamnite skrinje, ki ji pravijo pepelnica. V njej je bil res pravi zaklad, set steklenega posodja, povsem nepoškodovanega, včeraj pa so ob njej domnevno odkrili še eno tako skrinjo, kakor je vznemirjeno povedal vodja izkopavanj Matej Draksler. Te dni se sicer delo arheologov na Dunajski, kjer je bila nekoč tudi glavna rimska cesta, ki je vodila od Emone proti Celeji in Petoviji, počasi končuje.

Temu primerno je bilo v četrtek na območju arheoloških izkopavanj, ki ga bo kmalu prekril asfalt, mirneje – vse dokler niso včeraj poročali o novi najdbi, domnevno še eni pepelnici. Skupina arheologov in sodelavcev iz skupine Stik, zasebnega zavoda, ki se ukvarja z raziskavami kulturne dediščine, je sicer na območju odkopala pokopališče s 30 grobovi, starimi skoraj 2000 let, ki so v preteklih dneh privabili številne mimoidoče, čeprav niso prav dobro vedeli, kakšni zakladi bi se lahko skrivali pod plastmi asfalta in več nanosi prsti.

Vodja arheoloških izkopavanj Matej Draksler s sodelavci se je ob že izkopani pepelnici včeraj zjutraj razveselil še ene podobne najdbe. FOTO: Blaž Samec/Delo
Vodja arheoloških izkopavanj Matej Draksler s sodelavci se je ob že izkopani pepelnici včeraj zjutraj razveselil še ene podobne najdbe. FOTO: Blaž Samec/Delo

 

Vse več zanimanja javnosti


Matej Draksler in njegovi sodelavci so vsakomur rade volje pokazali, kaj se dogaja, in ga z vsaj nekaj stavki popeljali v čas v drugi polovici prvega stoletja, ko so ob tej pomembni rimski cesti pokopavali emonske veljake. »Predvsem na tem najdišču imamo zelo pozitivne izkušnje z mimoidočimi, ki so kazali veliko zanimanja za naše delo,« je opisal Draksler, v ekipo so sprejeli celo mladega navdušenca, dečka iz soseščine. »To je naša skupna dediščina in kot tako jo moramo tudi obravnavati,« je dejal sogovornik in se še spominjal, koliko več negodovanja, celo zmerjanja arheologov je bilo pred dobrim desetletjem.
Postopno je tudi javnost dojela, da je njihovo delo pomembno, kar se je navsezadnje kazalo s tem, da so jim iz bližnjih lokalov prinašali pijačo in hrano. Tudi z gradbenimi delavci zelo dobro sodelujejo, je Draksler zadovoljno opisoval njihovo sedanje delovno mesto.

Najpomembnejše odkritje, pepelnica  FOTO: Dejan Javornik/Slovenske novice
Najpomembnejše odkritje, pepelnica  FOTO: Dejan Javornik/Slovenske novice
Pri izkopavanjih ob obnovi Dunajske ceste jih je najbolj razveselila najdba pepelnice, posebne kamnite skrinje, ki so jo v sredo previdno odprli in odkrili steklovino, povsem nepoškodovano. »To je zelo redka in izjemna najdba,« je dejal sogovornik. »V zadnjih treh letih smo raziskali okoli 150 grobov iz časa Emone in to je bila v tem času druga takšna skrinja.« V njih se lahko skrivajo različni predmeti, poseben čar pa ima že samo odpiranje, med katerim se arheologom in opazovalcem takoj (torej brez dolgotrajnega odstiranja plasti za plastjo) razkrije pravi zaklad. Sam postopek odpiranja je seveda zahteven in sogovornik ni skrival, da je bil ob tem precej na trnih, a k sreči se je vse dobro končalo. Včeraj so jo nameravali dokončno odkopati, a sta jim načrte prekrižala dež in nova najdba. Draksler je sklepal, da je bil v grbu pokopan zakonski par, vsak je najbrž imel svojo pepelnico. Vsebina je tudi pokazatelj, da je bila rodbina zelo pomembna.
 

Zadnja bivališča prvih emonskih družin


Tokratne najdbe sicer utrjujejo dosedanje poznavanje rimske naselbine na območju Ljubljane. »O Emoni vemo že veliko, vendar smo v zadnjem desetletju, ko se v Ljubljani veliko gradi, dobili še veliko novih informacij,« je dejal. Zelo dragocena so bila grobišča iz tretjega in četrtega stoletja s sarkofagi in pripadajočimi sakralnimi objekti, ki so jih izkopavali na Gosposvetski cesti pred približno tremi leti. Pravkar kopljejo po plasteh, ki jih je nanesla zgodovina tudi na Trgu mladinskih delovnih brigad, kjer raziskujejo emonsko predmestje in glavno vzhodno vpadnico v mesto, kar so prej slabo poznali. »Na vzhodni in zahodni strani smo raziskali emonske obrambne jarke, enega ob obnovi Erjavčeve ceste, drugega ob obnovi Križank, in ugotovili, da so bili tam celo trije takšni jarki, čeprav smo prej predvidevali, da jih sploh ni.«

Mladi pomočnik iz soseščine  FOTO: Dejan Javornik/Slovenske novice
Mladi pomočnik iz soseščine  FOTO: Dejan Javornik/Slovenske novice


S takšnimi izkopavanji polagoma odkrivajo drobce štiristoletnega razvoja nekdanjega rimskega mesta. Emona je bila zgrajena na začetku prvega stoletja našega štetja, grobovi z območja Dunajske ceste so iz druge polovice istega stoletja, kar pravzaprav pomeni, da gre za zadnja bivališča prvih emonskih družin. Ker je bila tu tudi glavna vpadnica, je bilo to največje emonsko pokopališče. »Tu so pokopavali vse od emonskega obzidja do prostora, kjer je zdaj bežigrajski stadion,« je razsežnosti ponazoril vodja izkopavanj.

To, kar so za navadne laike nerazpoznavni koščki predmetov, arheologom veliko povedo o statusu in življenju družine, vendar se največ skrivnosti razkrije šele med nadaljnjimi raziskavami v konservatorski delavnici, ki jih opravljajo s pomočjo konservatorjev Muzeja in galerij mesta Ljubljane (MGML). Tam hranijo tudi vse predmete, ki jih izkopljejo. Med pomembnimi najdbami bo zdaj gotovo posebno mesto dobila pepelnica.
 

Kar izkopljejo, je pravzaprav uničeno


Delček Emone skoraj dva tisoč let pozneje FOTO: Matija Lukić
Delček Emone skoraj dva tisoč let pozneje FOTO: Matija Lukić
Arheologi in konservatorji si prizadevajo, da čim manj posegajo v arheologijo. Navsezadnje je tudi tisto, kar izkopljejo, uničeno. »Zato gradbenim podjetjem svetujemo, da če je le mogoče, ne kopljejo pregloboko.« Plasti emonske zgodovine pod našimi tlemi so sicer lahko globoke tudi več metrov, saj so gradili tako, da so površje zasipali. Tla na območju Ljubljane so se tako od prvega do petega stoletja dvignila za dva metra in pol. Rimljani so imeli tudi veliko inženirskega znanja, in če so se že lotili večjih posegov, se za ostanke preteklosti niso posebej menili, se je v njihovo razmišljanje in življenje vživljal arheolog. Domišljija je, kot je priznal, zelo pomemben del njihovega vsakdanjika.

Matej Draksler zgodovino Ljubljane pod površjem raziskuje od leta 2008. Najprej je to počel v MGML, štiri leta pozneje je skupaj s tremi kolegi ustanovil skupino Stik, ki ima zdaj okoli 30 zaposlenih. Največ delajo na Ptuju, v Mariboru in Ljubljani. Biti v zasebnem podjetju v arheologiji ni idealno, priznava, a imajo zaradi gradbenega buma v zadnjih letih tudi veliko priložnosti, med temi je gotovo to, da lahko raziskuje stvari, ki ga osebno zanimajo.

Emonci so predmete skupaj s svojimi umrlimi zakopali v drugi polovici prvega stoletja našega štetja.  FOTO: Dejan Javornik/Slovenske novice
Emonci so predmete skupaj s svojimi umrlimi zakopali v drugi polovici prvega stoletja našega štetja.  FOTO: Dejan Javornik/Slovenske novice


Za Mateja Drakslerja to sicer ni Emona, ampak precej manj znana srednjeveška Ljubljana, zato s posebnim žarom opisuje, kaj odkrivajo pri Zlati ladjici – našli so, denimo, najstarejšo kovaško delavnico v Ljubljani –, in je med tistimi, ki se po tihem veselijo novih prenov v mestu. Predvsem na Starem trgu bi rad, kakor je prostodušno priznal, vsaj malo pokukal pod površje. »O Mestnem trgu že nekaj vemo, tudi o Novem trgu. O Starem trgu, ki bi moral biti, če že po imenu sklepamo, eno izmed jeder, pa ničesar – in to je praznina, ki me zelo zanima,« je dejal in z nasmehom priznal, da bi si želel kakšne prenove, a manjše, seveda.

Na Dunajski cesti so delali približno tri tedne, zaradi vročine v zelo težkih razmerah, ki jih otežuje tudi pomanjkanje časa. Tega je, pravi sogovornik, vedno premalo, toda zavedajo se, da to niso raziskovalna, ampak zaščitna izkopavanja. »Ta del bi bil uničen, če ga ne bi pregledali, zato poskušamo pridobiti čim več podatkov.« Čeprav se njihovo delo na tem najdišču končuje, bodo še naprej spremljali gradbene posege, saj je še vedno mogoče, da odkrijejo kakšen ohranjen del.

Preberite še:

Komentarji: