Lov za kamnom s črno skorjico in svetlo notranjostjo

Nekje na jugu Slovenije v širši okolici Mirne Peči najverjetneje ležijo ostanki vesoljskega kamna, ki je minuli petek eksplodiral nad Dolenjsko in delom Hrvaške. Astronomi analizirajo posredovane posnetke in izračunano pot meteorida skozi atmosfero, da bi čim bolj natančno določili območje, saj je to ključno, da nekaj centimetrov, morda decimetrov, velike meteorite tudi najdejo. Terensko iskanje na več kvadratnih kilometrih velikem območju je zamudno, možnosti za uspeh pa minimalne, če se iskalcem ravno ne nasmehne neverjetna sreča.
Saša Senica
Najdba je seveda neprecenljiva, a ne merjeno v denarju, saj že če na hitro pobrskamo po spletu, se delci meteoritov prodajajo le za nekaj deset evrov, ampak v znanstvenem in naravovarstvenem pomenu. Meteorite, ki so ostanki iz časov rojevanja osončja, nam vesolje podari, da jih lahko raziščemo in morda ugotovimo, kaj novega o zgodovini in nas samih.

Iskanje igle v senu

Minimalne možnosti za najdbo nekaj koščkov nenavadnega kamna na širokem območju med Mirno Pečjo in Trebnjem oziroma Novim mestom seveda pravih zanesenjakov ne ustavijo.
Tako je Bojan Ambrožič, geolog, ki je te dni na svojem blogu spisal že več člankov o do tega trenutka zagotovo najzanimivejšem dogodku leta, na družbenih omrežjih objavil, da je sreda prvi dan za iskalno akcijo, naslednjič se na lov podaja v soboto (upa seveda s čim več družbe). »To je iskanje igle v kopici sena,« se zaveda, a druge možnosti, da gremo na teren in se sprehajamo s pogledom, uprtim v tla, ni.
Po izračunih bil kamen pred eksplozijo težak od pet do šest ton, premer pa je imel od enega do dveh metrov, kar ga uvršča med relativno velike. Vsekakor je to največji instrumentalno opazovan bolid pri nas, poudarja dr. Jure Atanackov z Geološkega zavoda Slovenije. Globalno gledano pa je takšnih dogodkov v povprečju deset na leto, tako da lahko po verjetnostnem izračunu podobno veliko vesoljsko pošiljko na naših tleh pričakujemo šele čez 1500 let. Vesoljski »obiskovalec« je eksplodiral na višini okoli 34,5 kilometrov, ob tem se je sprostilo toliko energije, če bi eksplodiralo 0,34 kilotone TNT. Koliko mase je preživelo pot do tal, je po njegovih besedah težko povedati, a najverjetneje gre za okoli en odstotek prvotne mase. Torej skupno je na tleh meteoritov za nekaj kilogramov. Je pa, kot poudarja, iz posnetkov razvidna močna fragmentacija meteoroida. Najverjetneje tako ne gre pričakovati, da bi se iskalci spotaknili ob kakšen zelo velik kos.
»Fragmenti meteoritov so lahko veliki od nekaj milimetrov do nekaj decimetrov. Glede na obliko eksplozije sklepamo, da gre za kamnit meteorit (ti so tudi bolj pogosti op. p.). Pri takšni vstopni velikosti na Zemljo redko padejo kaj več kot deset centimetrov veliki kamni, ker jih večina izgori v atmosferi, kovinski pa lahko preživijo v večjem kosu,« razloži Ambrožič.

Posebnež med zemeljskimi kamni

Meteorit na tleh lahko prepoznamo, ker najverjetneje precej izstopa med kamni v okolici. Na zunaj so temni – črni ali temno rjavi, saj so prekriti z žgalno skorjo, poudari dr. Miha Jeršek, vodja kustodiata za geologijo v Prirodoslovnem muzeju, kjer hranijo nekaj kosov slovenskih meteoritov. Ta nastane, ko letijo skozi atmosfero z veliko hitrostjo in začnejo izgorevati. Notranjost pa je svetla.
Glede na sestavo poznamo različne meteorite: kovinske – železove in nikljeve, in kamnite, med katerimi prevladujejo silikati. Posebnost je tudi, da so vsi naravno magnetni, kar lahko hitro preverimo z občutljivo kompasovo iglo.
V Sloveniji smo do zdaj našli štiri različne meteorite. Prvi meteorit, ki smo ga našli pri nas, je bil meteorit iz Avč, ki je padel 31. marca 1908. Nekaj pred deveto zjutraj je nedaleč od Avč, vasi v Soški dolini, domačin Ivan Janez Kolenec med kmečkimi opravili zaslišal pok, po dobrih dveh minutah se je streljaj stran odlomila veja jablane, pod njo pa se je dvignil oblak prahu. Prestrašen je odšel domov in se kasneje vrnil s prijateljem Matijem Šuligojem preverit, kaj je priletelo pod jablano.
Našla sta dober kilogram težek kos železa in najprej menila, da gre za topovsko kroglo. Toda pokazalo se je, da je meteorit. Kilogram in 230 gramov težek ledvičasti kamen, ki ga danes hranijo na Dunaju, se je izkazal za posebneža: zaradi značilnih Neumannovih črt ga uvrščajo med heksaedrite. Je namreč iz kamacita, zlitine železa in niklja, ki kristalizira v obliki kocke oziroma heksaedra, po katerem se skupina tudi imenuje. Železa je sicer 95,17 odstotka, niklja 5,5 odstotka, v njem pa so še sledi kobalta, silicija, kroma, bakra, galija, germanija, volframa, renija, iridija, platine, zlata, fosforja in arzena, navajajo v reviji slovenskega prirodoslovnega muzeja Scopolia.
Novembra 2009 je Vladimir Štibej v Poljanski dolini naletel na meteorit Javorje. Med gradnjo gozdne ceste je zagledal izstopajoč kamen. Izkazalo se je, da je našel železov meteorit, težek 4,9 kilograma, kar pomeni, da je največji in najtežji med doslej najdenimi na območju Slovenije. Planinec Božidar Jernej Malovrh je septembra 1992 med vzponom proti Češki koči našel meteorit Jezersko. Nenavaden kamen je dve desetletji hranil, nato ga je predal prirodoslovnemu muzeju, kjer so ga v sodelovanju z drugimi strokovnjaki natančno proučili. Spada med kamnite meteorite hondrite, točna zemeljska starost jezerskega meteorita in čas padca na Zemljo pa nista znana.
Enajstega aprila pred enajstimi leti meteor oziroma nenavadno bobnenje okoli treh zjutraj prebudilo prebivalce avstrijske Koroške in Zgornjesavske doline. Dober mesec kasneje sta prvi kos tako imenovanega jeseniškega meteorita našla Jožef Pretnar in Bojana Kranjc. »Šla sva na pohod, ko sem med vzpenjanjem proti Planskemu vrhu zagledal nenavaden kamen. Po poklicu sem metalurg in vedel sem, da ne gre za žlindro. Bil je popolnoma drugačen, pa še magneten,« se je Pretnar v pogovoru za Delo lani spomnil najdbe. Na kraju prvega udarnega kraterja, ki so ga našli v Sloveniji, je bilo potem najdenih še več kosov. Po sestavi sodi med najbolj pogoste meteorite – hondrite. Je pa jeseniški do zdaj edini, ki so ga prebivalci videli, slišali, posneli in nato tudi našli.  Morda bo dolenjski drugi tak. Čeprav pristojni tako v muzeju kot na geološkem zavodu dobivajo številne klice s poročili o nenavadnih kamnih, dolenjskega do zdaj še niso odkrili.
Če boste ravno vi, ki tole zdaj berete, našli posebneža med kamni nekje na Dolenjskem, ga ne obdržite. Meteoriti so naravna vrednota in so deležni varstva, je jasen mag. Teo Hrvoje Oršanič, direktor Zavoda RS za varstvo narave. Vsako najdbo je treba sporočiti ustrezni organizaciji, v tem primeru je to zavod za varstvo narave. Z zelo posebnim kamnom je treba ravnati previdno, da se ne poškoduje ali uniči, nikakor jih ni dovoljeno prodajati ali pa jih odnesti iz države. Kazni so relativno visoke, od dva tisoč do deset tisoč, če ga denimo skuša najditelj prodati, če pa ga namerno razbije, pa celo od deset tisoč do petdeset tisoč evrov.

Nevarnost iz vesolja

Razen spektakla na nebu in nekaj glasnega godrnjanja dolenjski meteoroid ni povzročil, a vesoljski kamni so še kako nevarni živim bitjem. Nazadnje nas je na to opozoril superbolid  nad ruskim mestom Čeljabinsk 15. februarja 2013. Ob vstopu v atmosfero je 20-metrski kamen, težek od 12.000 do 13.000 ton, razneslo na višini okoli 30 kilometrov. Sprostila se je energija od 400 do 500 kiloton TNT, kar je enako, kot če bi eksplodiralo od 26 do 33 atomskih bomb, kakršno so odvrgli na Hirošimo. Udarni val je poškodoval več kot 7200 stavb, drobci stekla in razbitin so ranili okoli 1500 ljudi. To je bilo največje nebesno telo, ki je priletelo v našo atmosfero v tem stoletju.
Še vedno močno buri duhove tudi dogodek nad reko Tunguška v osrednji Sibirijo, ko je 30. junija 1908 jutranje nebo razparala ognjena krogla in močna eksplozija. Udarni val je zravnal 2000 kvadratnih kilometrov sibirskega gozda. Izruvalo je 80 milijonov dreves. Dogodek, okoli katerega se še danes odvijajo znanstvene debate, kaj je takrat priletelo iz vesolja, hkrati pa se spletajo številne teorije zarot, ni terjal smrtnih žrtev (nekatera poročila sicer navajajo, da je enega lovca ubilo, ko ga je odneslo v drevo, je pa ubilo na tisoče živali, predvsem jelenov), saj je odročno območje neposeljeno.
Udarni val je razbil okna v več kot 60 kilometrov oddaljenem mestu. Prebivalcem je spodneslo tla pod nogami, čutiti je bilo toploto eksplozije. Nato je bilo slišati bobnenje, ki se je širilo do 800 kilometrov daleč. Tla so se tresla po vsej Sibiriji, seizmografi so drhtenje zabeležili tudi v Angliji in še več ur so ljudje na nebu opazovali nenavadno bleščanje.
Znanstveniki si še po več kot 100 letih belijo glavo o dogodku Tunguška. Zakaj? Ker niso zedinjeni, kakšen okoli 40 metrov širok kamen je padel na tla oziroma bolje rečeno razpadel v zraku. Na tleh namreč niso našli udarnega kraterja ali konkretnega ostanka nebesnega telesa. Vprašanje je, za kakšen asteroid ali komet je šlo, da je skoraj popolnoma izparel.
Če kolesje časa prevrtimo v prazgodovino, pa pridemo verjetno do najslavnejšega med asteroidi. Tistega, ki je ubil dinozavre. Okoli 10 kilometrov širok vesoljski kamen, ki je na Zemljo padel pred okoli 66 milijoni let in ustvaril krater Chicxulub ob Jukatanu, je po prepričanju nekaterih znanstvenikov sprožil verižno reakcijo vulkanskih izbruhov tako na kopnem kot pod morjem. Spremljajoči manjši deli so netili požare in globalna temperatura se je dvigovala. Nato se je obrnilo. Prašni delci so zatemnili nebo in postalo je hladneje. Asteroid je bil povod za izumrtje kar tri četrtine življenja na Zemlji. Veliki plenilci so izginili, prednost so dobili sesalci. Morda nas brez uničujočega vesoljskega kamna nas sploh ne bi bilo, še več, morda sploh ne bi bilo živih bitij na Zemlji … Obstaja namreč teorija, da so ravno kometi in asteroidi na planete zanesli vodo in osnovne gradnike za življenje.