»S strahom se najbolje kroti človeka«

Tudi svetovni popotnik in dobrotnik je te dni doma, predvsem v družbi žene, s katero zelo rada preživljata čas v naravi. Na tak način je pridelal tudi poškodbo, ko je bil med tekom na Slivnici preveč zamišljen in je pristal na glavi. »Majhen pretres možganov,« je zaupal Mihi Šaleharju na Valu 202. »A nič hudega, včasih koristi, da razrahljaš svojo ječo v votlini lobanje.«
Fotografija: FOTO:JURE ERŽEN/Delo
Odpri galerijo
FOTO:JURE ERŽEN/Delo

Izredne razmere so Tomu Križnarju dobro poznane, saj kot neumorni humanitarec vedno daje vse od sebe, da bi pomagal najšibkejšim in pozabljenim globoko v srcu Afrike. Koronavirus je po njegovem mnenju lahko priložnost za vse nas. »Mislim, da je to tisto, česar smo se dolgo bali, a smo mnogi smo čutili, da tako, kot je, ne more ostati in da se nekaj napoveduje. Menim, da mora celotno človeštvo to porabiti za najbolje, za širjenje zavesti, nadaljnjo revolucijo. Ne smemo nazaj v tisto votlino, o kateri je govoril Platon, kjer vidimo sence resničnosti. Spreglejmo resničnost, morda nas bo to pozdravilo.«

Nazaj h kmečki pameti

Leta 1985 se je zavihtel na kolo in za sedem let odšel na pot okrog sveta. »Govorim lahko samo iz lastnih izkušenj. Če bom kdaj uspešen diktator, bom dal ukaz, naj gredo vsi na bicikle in za sedem let okrog sveta,« se pošali. »To je pobeg iz votline, v resničnost, vidiš pravo sonce in prave ljudi.« To seveda zdaj ni mogoče, a bo kmalu spet. Hkrati je po njegovem mnenju koristno, da smo mi, rezidenti privilegiranega sveta, zdaj tisti, ki smo simbol kužnega. »Tako blazno se bojimo umreti. A življenje je večinoma ničvredno, sploh pri nas, v coni udobja in navidezne varnosti. Ne razumem, da ves čas delamo samomore, potem pa se pojavi en virus in zaženemo tako paniko. Tale cazzo je kar naenkrat komandant, laže, zapirati nas je treba, proč od narave. Vsi bi morali v gmajno in v hribe. Seveda na razdalji, to razumem. A ne bodimo samo notri, da bomo potem v postelji umrli. Nazaj h kmečki pameti je treba!«

Živimo tako, kot nam diktirajo

Sočutje je racionalno vedenje, pravi Tomo. »Hodim tudi po drugih kulturah, živim z ljudmi na koncu tega varnega sveta, sem med staroselci in tam vidim, da je sočutje racionalno vedenje, zagotavlja ti preživetje, ti daješ in jutri boš dobil nazaj. Samopomoč, samooskrba, samodelovanje, organiziranje, ne pa razpadanje in razkrajanje, kjer se vsak boji za svojo rit, no!« Tudi sam pri 65 letih spada v starejšo, rizično skupino. »A še nikoli nisem imel toliko kondicije kot zdaj, ko z ženo tekava po okoliških hribih,« se zasmeji.


Popotnik pozna mnoge hujše statistike umiranja ljudi – zaradi lakote, pomanjkanja vode itd. Zakaj te niso ustavile sveta, kot ga je koronavirus? »Ker nam manjka izkušenj. Živimo tako, kot nam diktirajo. Elite ne marajo razgledanih, izobraženih, izkušenih ljudi in vedo, da ne bodo več na položajih pri koritu, če se mi povežemo, začnemo sočustvovati in sodelovati. Rade imajo, da se med sabo preganjamo in sovražimo. Ljubezen bi vse rešila in oni bi odleteli. Tistega vlaganja v atomsko orožje bi bilo konec.«

Manipuliranje umov

A vendar je v teh časih strah močan dejavnik. »Vsi vemo, da se s strahom najbolje kroti človeka in se ga dela obvladljivega,« pravi Tomo. »Ko te postane strah, si že končal.« Prav zato ljudi poziva, naj se ne zaležijo doma, pač pa gredo na zrak. Večja nevarnost je nekaj drugega kot virus.

Tomo med otroki nubskih gora in njihovimi umetninami. Foto: facebook
Tomo med otroki nubskih gora in njihovimi umetninami. Foto: facebook

»Manipuliranje naših umov, da ne vidimo resničnih problemov, ampak izgubljamo čas za bedarije.« Ljudje, ki nimajo nič in ki jih sam pogosto srečuje, so manj prestrašeni. »Vsekakor. Živijo za drug smisel, za nekaj več. Tudi moj oče je preživel tri leta Dachaua in napisal knjigo Ne vdaj se, fant.« Spisal jo je tudi v svarilo, če bi se kaj takšnega kdaj ponovilo. »Nikoli se ni prepustil obupu in vdal, rekoč, da se ničesar več ne da narediti.« Vztrajal je in se vrnil na kmetijo na Okroglem, kjer ga je čakala zemlja, pravi.

Bolezen organizma človeštva

Kako bo v novi normalnosti? Tomo pravi, da lahko o tem veliko ugibamo. »Obstaja velika možnost, da drugi ali tretji svet največ izgubi; vse to, kar živi v slumih in je za dobiček popolnoma nekoristno. Če virus ni nekaj, kar je ušlo iz rok, pač pa za tem stoji veliki načrt, bo grozno. Človeštvo je kot organizem in bo, kot bi izgubili ude svojega telesa. Vse je razvila narava in vse ima svojo funkcijo. Če se bomo tako pohabili, da bomo žrtvovali drugi svet, nam bo težko v tem prvem. Tako bo, kot bi živeli brez žensk ali imeli polja brez rož.« Pred desetletji so izračunali in sešteli vrednost človeškega življenja. »Glede na vse zlato, srebro in druge minerale so ga ocenili na 80 dolarjev,« pravi. »A človek niso le minerali,« opozarja Križnar, ki namerava z naslednjim dokumentarnim filmom pokazati, kako čudoviti ljudje živijo na vsej naši krogli, kako bogati smo, kako nas svet lahko navdihuje in koliko lepote premore planet. »Ne le v naravi, ampak tudi v človeški vrsti.« Izkorakajmo torej iz te krize bolj – človeški.

Komentarji: