Slovenski zeleni prehod je odvisen od denarja, ujetega v bruseljski birokraciji

Na videz nepomembne razprave v Bruslju imajo zelo konkretne posledice. Ko se politiki pogovarjajo o preusmeritvi evropskih sredstev v obrambo, o čemer je pred kratkim poročal medij Politico, odločajo tudi o tem, ali bo zgrajena nova kolesarska steza v Mariboru, ali bo osnovna šola v Prekmurju dobila energetsko prenovo in ali bodo slovenska podjetja dobila spodbude za prehod v krožno gospodarstvo.

V središču teh odločitev je kohezijska politika – najmočnejše finančno orodje Unije, ki naj bi uresničilo evropski zeleni dogovor. Ta ni le okoljski načrt; iz evropske komisije poudarjajo, da je to »nova strategija za rast«, katere jedro je prelom z miselnostjo dvajsetega stoletja: gospodarska rast ne sme več temeljiti na uničevanju okolja in čezmerni rabi virov. A pot od vizije do uresničitve je tlakovana z administrativnimi ovirami.

Zakaj milijarde ostajajo v bruseljski blagajni

Kohezijska politika je zasnovana kot lepilo, ki drži Unijo skupaj in preprečuje, da bi enotni trg ustvaril Evropo dveh hitrosti. Vendar to lepilo deluje le, če denar dejansko pride do tistih, ki ga potrebujejo. Uradna platforma evropske komisije Cohesion Data razkriva skrb vzbujajočo sliko: do sredine leta 2025 je bilo v povprečju izplačanih komaj 11,5 odstotka razpoložljivih sredstev. To v praksi pomeni, da velika večina denarja, skoraj 90 odstotkov, še vedno čaka v bruseljski blagajni, namesto da bi financirala projekte po Evropi.

Na videz oddaljene razprave v Bruslju imajo zelo konkretne posledice za lokalne projekte. FOTO: Delo UI

Ta pojav, ki so ga v študijah za evropski parlament poimenovali implementacijska kriza, ima resne posledice. Ne gre le za zamujene priložnosti za gospodarsko rast, temveč tudi za upočasnjevanje nujnega zelenega prehoda. Primerjava med državami pokaže, da nekatere, kot sta Poljska in Litva, s 15 odstotki izplačil kažejo večjo učinkovitost. Druge, denimo Italija in Španija, z osmimi odstotki močno zaostajajo. Slovenija se s približno 13 odstotki uvršča v boljšo polovico, kar kaže na solidne administrativne sposobnosti, a hkrati razkriva, da je tudi pri nas še precej prostora za izboljšave.

Vzroke za to krizo, kot ugotavljajo v številnih študijah, pripravljenih za evropski parlament, je mogoče razdeliti v štiri glavne skupine, ki se med seboj prepletajo. Prva so zamude na evropski ravni, kjer pozno sprejemanje zakonodajnih okvirov in kompleksna pravila že na samem začetku ustvarjajo administrativna bremena za vse države. Drugi sklop so nacionalne okoliščine; v državah, kjer se pogosto menjajo vlade, politična nestabilnost neposredno vpliva na kontinuiteto projektov, medtem ko slabša kakovost javne uprave upočasnjuje postopke. Tretjič, kot pojasnjujejo analitiki, na hitrost porabe vplivajo zunanje krize, kot sta bili pandemija in vojna v Ukrajini, ki so preusmerile politično pozornost in javna sredstva, namenjena sofinanciranju.

Ključni vzrok pa je pogosto nizka administrativna zmogljivost na nacionalni in lokalni ravni. Pomanjkanje usposobljenega kadra, ki bi znal voditi kompleksne evropske projekte, izjemno zapleteni in dolgotrajni postopki javnih naročil ter slaba komunikacija med ministrstvi in končnimi upravičenci – na primer občinami ali podjetji – so pogosto glavna ovira na poti od dodeljenega denarja do zgrajene kolesarske steze ali energetsko prenovljene šole.

Razkol v ambicijah

Še bolj kot pri hitrosti porabe se globok razkol med državami kaže pri tem, koliko denarja so se odločile nameniti za podnebne cilje. Tu ne gre več za administrativno učinkovitost, temveč za temeljne politične odločitve. Pravila Unije sicer določajo spodnjo mejo – za podnebne cilje mora biti namenjenih najmanj 37 odstotkov sredstev iz kohezijskega sklada –, a nacionalni programi razkrivajo dve popolnoma različni filozofiji.

Prvo skupino predstavljajo države, ki stavijo na zeleno. Države, kot so Irska, Grčija, Nemčija in Nizozemska, so se odločile, da bodo bistveno presegle minimum in za zelene naložbe namenile od 40 do 50 odstotkov sredstev. To je dolgoročna strateška stava: verjamejo, da bodo tisti, ki bodo prvi obvladali zelene tehnologije in se prilagodili podnebnim spremembam, gospodarski zmagovalci prihodnosti.

Sredstva so med drugim namenjena gradnji protipoplavnih nasipov in urejanju strug rek. FOTO: Delo UI

Na drugi strani so »pragmatiki«, kamor sodi večina držav Srednje in Vzhodne Evrope, med njimi Slovenija, Poljska in Češka. Te države se z alokacijami med 35 in 38 odstotki držijo bliže obveznim mejam. Njihovo odločitev je treba razumeti v luči konkurenčnih prioritet. Ko se regija sooča nekje z visoko brezposelnostjo, drugje s pomanjkljivo infrastrukturo ali nekonkurenčnostjo, se lahko naložba v novo industrijsko cono ali digitalizacijo šol zdi bolj nujna kot dolgoročni podnebni projekt.

Slovenske težave

Slovenija je odličen primer te dileme. Z dobrimi tremi milijardami evrov razpoložljivih sredstev je pri porabi nadpovprečno učinkovita, pri zelenih ambicijah pa zmerna. Odločitev, da za podnebne cilje nameni malo manj kot 38 odstotkov, je tesno povezana z notranjim razvojnim razkorakom.

Več kot 70 odstotkov vseh sredstev je namenjenih kohezijski regiji Vzhodna Slovenija, ki gospodarsko zaostaja za zahodnim delom države. Projekti v tej regiji so upravičeni do višjega sofinanciranja, kar pomeni, da morajo občine in država prispevati manj lastnega denarja. Posledično morajo odločevalci nenehno tehtati med dolgoročnimi zelenimi cilji in takojšnjimi potrebami po dvigu konkurenčnosti ter ustvarjanju delovnih mest v manj razvitih regijah.

Sofinancirajo se tudi projekti za ohranjanje biotske raznovrstnosti in ustvarjanje novih mestnih parkov. FOTO: Delo UI

Kljub temu, kot kažejo podatki iz slovenskega programa evropske kohezijske politike 2021–2027, več kot milijarda evrov ostaja namenjenih za ključne zelene projekte. Sredstva so razdeljena na naslednji način:

103 milijone evrov za energetsko prenovo stavb: Ta denar je namenjen zmanjšanju porabe energije v javnih stavbah, kot so šole, vrtci in bolnišnice, ter v večstanovanjskih stavbah. V praksi to pomeni financiranje novih fasad, zamenjavo oken in posodobitev ogrevalnih sistemov.

168 milijonov evrov za naložbe v obnovljive vire energije: S temi sredstvi se spodbuja postavitev sončnih elektrarn na strehe javnih in poslovnih stavb, sofinancirajo se naložbe v geotermalno energijo in posodabljajo se sistemi daljinskega ogrevanja na biomaso.

159 milijonov evrov za poplavno varnost in prilagajanje: Glede na izpostavljenost Slovenije naravnim nesrečam je ta denar ključen. Financirajo se projekti, kot so gradnja protipoplavnih nasipov, urejanje strug rek in potokov ter vzpostavitev sistemov za zgodnje opozarjanje.

169 milijonov evrov za odvajanje in čiščenje odpadne vode ter preskrbo s pitno vodo: Sredstva omogočajo gradnjo novih kanalizacijskih sistemov in čistilnih naprav v naseljih, ki jih še nimajo, ter obnovo dotrajanih vodovodnih omrežij za zmanjšanje izgub vode.

83 milijonov evrov za varstvo narave in zeleno infrastrukturo v mestih: Sem sodijo projekti za ohranjanje biotske raznovrstnosti, na primer obnova habitatov na območjih Natura 2000, ter ustvarjanje novih parkov, zelenih streh in mestnih vrtov.

57 milijonov evrov za krožno gospodarstvo: S tem denarjem se podjetjem pomaga pri prehodu na poslovne modele, ki temeljijo na ponovni uporabi materialov. Primer je sofinanciranje razvoja novih izdelkov iz recikliranih surovin ali uvedba sistemov za zmanjševanje količine odpadkov v proizvodnji.

54 milijonov evrov za trajnostno mobilnost v mestih: Ta sredstva so namenjena gradnji novih kolesarskih povezav, vzpostavitvi sistemov za izposojo koles in nakupu okolju prijaznejših avtobusov za javni potniški promet.

Bo Evropa prestala preizkus?

Programsko obdobje do leta 2027 je zgodovinski preizkus sposobnosti Evropske unije, da v času nenehnih kriz izvede strateško preobrazbo. Počasen začetek in razlike v ambicijah kažejo, da pot ne bo lahka. Uspeh ne bo odvisen le od dogovorov v Bruslju, ampak od mukotrpnega dela v vsaki državi članici. Za Slovenijo pa ostaja ključno vprašanje: ali je izpolnjevanje povprečja dovolj ali pa bi morala tvegati več in poskušati postati vodilna v kateri od nišnih zelenih tehnologij, s čimer bi si zagotovila prednost v gospodarstvu prihodnosti.