Za par čevljev so potrebovali osem ur
V obrtnih prostorih Jožefa Levovnika so uredili muzej. Za zbirko bo skrbel Koroški pokrajinski muzej.
Odpri galerijo
Jožef Levovnik je oboževal svojo delavnico. V njej je preživel ves dan, od zore do mraka. FOTO: arhiv družine Levovnik
Iz pritličja Levovnikove hiše, velike stavbe v starem delu Slovenj Gradca nasproti graščine Rotenturn, kjer je bila nekoč čevljarska delavnica, nikoli več ne bo slišati udarjanja čevljarskega kladiva. V spomin na zadnjega čevljarskega mojstra Jožefa Levovnika je Koroški pokrajinski muzej delavnico spremenil v muzej in jo odprl za obiskovalce.
»Zbirka je izredna,« pravi Brigita Rajšter iz Koroškega pokrajinskega muzeja, kjer so od družine Levovnik dobili v trajno hrambo na stotine predmetov in dokumentarnega gradiva. Za zdaj so uredili sprejemnico in delavnico, v prostoru, kjer je imel mojster skladišče in kuhinjo, pa nameravajo postaviti razstavo, ki bo predstavila še mojstrovo ljubezen in strast do športa. »Zaradi epidemije dela še nismo povsem končali,« pojasnjuje Rajšterjeva.
Jožefov oče je hišo kupil v letih med obema vojnama. V njej je bilo veliko stanovalcev, saj so poleg družine – pri hiši so bili štirje otroci – v njej stanovali še vsi pomočniki. Tudi štirinajst naenkrat jih je bilo v delavnici, kjer so delali od zore do mraka. Jožefov sin Tomo Levovnik se spominja, da je v številni druščini, nabrani od vsepovsod, saj je oče pomočnike iskal s časopisnimi oglasi, na katere so se javljali kandidati tudi iz Ljubljane in Maribora, vedno vladala sloga. Nekateri pomočniki so pri njih ostali krajši čas, veliko pa je bilo takih, ki so pri Levovnikovih preživeli celo desetletje. »Ne spomnim se niti enega samega prepira,« pravi Tomo Levovnik, vesel, da je po dolgoletnih prizadevanjih končno poskrbel za družinsko zapuščino in izpolnil očetovo željo po muzeju. On je bil namreč tisti, ki je v času svojega življenja ohranil veliko čevljarskih in drugih starin.
Po očetovi smrti pred osmimi leti je sprva predlagal, da bi stavbo, ki se tako rekoč naslanja na muzej in galerijo, odkupila občina in jo v celoti spremenila v čevljarski, usnjarski, obrtni in rokodelski muzej. »V obrtni meščanski hiši smo želeli predstaviti način življenja tipične meščanske družine,« je povedala Brigita Rajšter. Stavba je bila zelo zanimiva, saj je imela poleg delovnega prostora za obrt, skladišča za material, peči za žagovino in usnjene odpadke tudi bivalne prostore, hlev in celo klet z vodnjakom. Dogovora o javno-zasebnem partnerstvu za ureditev aktivnega muzeja in galerije s takratnim vodstvom mestne občine Slovenj Gradec ni bilo. Hišo je kasneje odkupil zasebnik in v njej uredil več stanovanj za trg, za prostore delavnice v pritličju, ki jih upravlja muzej, pa je z občino podpisal pogodbo o najemu.
Tadej Pungartnik, direktor Koroškega pokrajinskega muzeja: »Raziskovanje in predstavitev obrtne in rokodelske dediščine sta pomemben del našega dela. Obrtna dediščina niso samo orodje, pripomočki in izdelki, zbrani v muzejskih zbirkah, ampak tudi tradicija, izročilo in obrtno znanje. Čevljarska delavnica Levovnik je primer odlično ohranjene obrtne dediščine mesta Slovenj Gradec. Nova postavitev temelji na sodobni muzejski predstavitvi in bo celovito orisala zgodovino čevljarske obrti. Delavnica ponuja lepe možnosti za nadaljnji razvoj ambienta za muzejske in turistične namene.«
Jožef Levovnik je bil star štirinajst let, ko se je ne po svoji volji začel učiti in delati v očetovi delavnici. V tistih časih je bilo čevljarstvo donosen posel. V mestu, ki je imelo 1300 prebivalcev, je bilo veliko čevljarskih delavnic, kar devetnajst. Seznam Levovnikovih strank je bil dolg, na njem je bilo kar 1890 imen. Zanje so izdelovali čevlje od številke 18 do številke 52. Jožef Levovnik se je spominjal, da so bile najboljše stranke nune usmiljenke, ki jih je bilo v mestu več kot trideset. V delavnici so izdelovali tudi delavske in gozdarske čevlje ter škornje za vojsko in policijo. Najdražji so bili škornji, stali so od 450 do 500 takratnih dinarjev. Včasih je čevljar za par čevljev potreboval cel dan, a pri Levovnikovih so imeli dobre pomočnike, zato je delo steklo hitreje.
Delavnico je prevzel leta 1970. V njej je vztrajal tudi po upokojitvi. Vanjo se je občasno vračal celo v času, ko je bival v domu za starejše. »Potem ko je celo dopoldne preživel v delavnici, se je v dom vračal srečen in zadovoljen, vedno z vonjem po lepilu,« je povedala vodja slovenjgraškega doma starostnikov Marjana Kamnik. »To se je zgodilo, ko si je že opomogel od bolezni in ko so imeli naši oskrbovanci popravljene vse čevlje,« se spominja domski hišnik Mirko Lenart, ki je Jožefa vsako jutro odpeljal v delavnico in ga šel iskat za kosilo.
Jožef Levovnik se v mestu ni zapisal le kot čevljarska, pač pa tudi kot športna legenda. Kot predsednik slovenjgraškega rokometnega kluba je slovenjgraški rokomet leta 1963 popeljal v slovenski vrh. V mestu je pomagal zgraditi prvo rokometno igrišče. »Levovniki smo čevljarji in športniki,« je pogosto rad spomnil zadnji čevljarski mojster v družini.
»Zbirka je izredna,« pravi Brigita Rajšter iz Koroškega pokrajinskega muzeja, kjer so od družine Levovnik dobili v trajno hrambo na stotine predmetov in dokumentarnega gradiva. Za zdaj so uredili sprejemnico in delavnico, v prostoru, kjer je imel mojster skladišče in kuhinjo, pa nameravajo postaviti razstavo, ki bo predstavila še mojstrovo ljubezen in strast do športa. »Zaradi epidemije dela še nismo povsem končali,« pojasnjuje Rajšterjeva.
Nekdaj so v delavnici čevlje tudi izdelovali. Najboljše stranke so bile nune usmiljenke.
Jožefov oče je hišo kupil v letih med obema vojnama. V njej je bilo veliko stanovalcev, saj so poleg družine – pri hiši so bili štirje otroci – v njej stanovali še vsi pomočniki. Tudi štirinajst naenkrat jih je bilo v delavnici, kjer so delali od zore do mraka. Jožefov sin Tomo Levovnik se spominja, da je v številni druščini, nabrani od vsepovsod, saj je oče pomočnike iskal s časopisnimi oglasi, na katere so se javljali kandidati tudi iz Ljubljane in Maribora, vedno vladala sloga. Nekateri pomočniki so pri njih ostali krajši čas, veliko pa je bilo takih, ki so pri Levovnikovih preživeli celo desetletje. »Ne spomnim se niti enega samega prepira,« pravi Tomo Levovnik, vesel, da je po dolgoletnih prizadevanjih končno poskrbel za družinsko zapuščino in izpolnil očetovo željo po muzeju. On je bil namreč tisti, ki je v času svojega življenja ohranil veliko čevljarskih in drugih starin.
Hišo je odkupil zasebnik
Po očetovi smrti pred osmimi leti je sprva predlagal, da bi stavbo, ki se tako rekoč naslanja na muzej in galerijo, odkupila občina in jo v celoti spremenila v čevljarski, usnjarski, obrtni in rokodelski muzej. »V obrtni meščanski hiši smo želeli predstaviti način življenja tipične meščanske družine,« je povedala Brigita Rajšter. Stavba je bila zelo zanimiva, saj je imela poleg delovnega prostora za obrt, skladišča za material, peči za žagovino in usnjene odpadke tudi bivalne prostore, hlev in celo klet z vodnjakom. Dogovora o javno-zasebnem partnerstvu za ureditev aktivnega muzeja in galerije s takratnim vodstvom mestne občine Slovenj Gradec ni bilo. Hišo je kasneje odkupil zasebnik in v njej uredil več stanovanj za trg, za prostore delavnice v pritličju, ki jih upravlja muzej, pa je z občino podpisal pogodbo o najemu.
Ker stoji hiša znotraj srednjeveškega jedra, so pred obnovo opravili arheološka dela. Odkrili so odtočni kanal (na sliki) in nekaj srednjeveških predmetov.
Tadej Pungartnik, direktor Koroškega pokrajinskega muzeja: »Raziskovanje in predstavitev obrtne in rokodelske dediščine sta pomemben del našega dela. Obrtna dediščina niso samo orodje, pripomočki in izdelki, zbrani v muzejskih zbirkah, ampak tudi tradicija, izročilo in obrtno znanje. Čevljarska delavnica Levovnik je primer odlično ohranjene obrtne dediščine mesta Slovenj Gradec. Nova postavitev temelji na sodobni muzejski predstavitvi in bo celovito orisala zgodovino čevljarske obrti. Delavnica ponuja lepe možnosti za nadaljnji razvoj ambienta za muzejske in turistične namene.«
Delal tudi po upokojitvi
Jožef Levovnik je bil star štirinajst let, ko se je ne po svoji volji začel učiti in delati v očetovi delavnici. V tistih časih je bilo čevljarstvo donosen posel. V mestu, ki je imelo 1300 prebivalcev, je bilo veliko čevljarskih delavnic, kar devetnajst. Seznam Levovnikovih strank je bil dolg, na njem je bilo kar 1890 imen. Zanje so izdelovali čevlje od številke 18 do številke 52. Jožef Levovnik se je spominjal, da so bile najboljše stranke nune usmiljenke, ki jih je bilo v mestu več kot trideset. V delavnici so izdelovali tudi delavske in gozdarske čevlje ter škornje za vojsko in policijo. Najdražji so bili škornji, stali so od 450 do 500 takratnih dinarjev. Včasih je čevljar za par čevljev potreboval cel dan, a pri Levovnikovih so imeli dobre pomočnike, zato je delo steklo hitreje.
Družina Levovnik leta 1931.
Delavnico je prevzel leta 1970. V njej je vztrajal tudi po upokojitvi. Vanjo se je občasno vračal celo v času, ko je bival v domu za starejše. »Potem ko je celo dopoldne preživel v delavnici, se je v dom vračal srečen in zadovoljen, vedno z vonjem po lepilu,« je povedala vodja slovenjgraškega doma starostnikov Marjana Kamnik. »To se je zgodilo, ko si je že opomogel od bolezni in ko so imeli naši oskrbovanci popravljene vse čevlje,« se spominja domski hišnik Mirko Lenart, ki je Jožefa vsako jutro odpeljal v delavnico in ga šel iskat za kosilo.
Jožef Levovnik se v mestu ni zapisal le kot čevljarska, pač pa tudi kot športna legenda. Kot predsednik slovenjgraškega rokometnega kluba je slovenjgraški rokomet leta 1963 popeljal v slovenski vrh. V mestu je pomagal zgraditi prvo rokometno igrišče. »Levovniki smo čevljarji in športniki,« je pogosto rad spomnil zadnji čevljarski mojster v družini.
