Če bi Italija zašla v krizo, bi bila to zelo težka preizkušnja za evro

Glavni ekonomist Banke Slovenije Martin Wagner o trgovinski vojni, gospodarski kondiciji Slovenije, ECB, bankah, morebitni novi krizi in profilu primernega guvernerja. 
Fotografija:
Odpri galerijo

Profesor na Univerzah v Dortmundu in Ljubljani je od oktobra lani glavni ekonomist Banke Slovenije. Z njim smo se pogovarjali o posledicah trgovinske vojne in protekcionizma za Slovenijo, denarni politiki ECB, o lastnostih, ki bi prišle prav prihodnjemu guvernerju BS, finančni stabilnosti Slovenije in izzivih, ki deset let po padcu banke Lehman Brothers čakajo nas in evrsko območje.


Prihajate iz Avstrije, ekonometrijo in statistiko ste poučevali na ugledni tehnični univerzi v Dortmundu, ste gostujoči profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti. Kako je naneslo, da ste postali glavni ekonomist Banke Slovenije?


V Slovenijo sem prišel, da bi poučeval na univerzi v Ljubljani, tega je že kakih 15 let. Pred sedmimi, osmimi leti sem predaval tudi na krajših tečajih v Banki Slovenije in pred tremi, štirimi leti sem zanjo pogodbeno delal pri raziskovalnih projektih. Ko sem lani videl oglas za prosto delovno mesto glavnega ekonomista, sem se prijavil in bil na koncu izbran.


Živimo v zanimivih časih. Po zadnjem viharnem vrhu G7 smo še bliže trgovinski vojni, pohodu protekcionizma in razkolu med ZDA in drugimi razvitimi državami; direktorica IMF Christine Lagarde govori o temnih oblakih nad svetovnim gospodarstvom. Kaj Trumpova odločitev o uvedbi carin na jeklo in aluminij pomeni za Slovenijo?


Ne morem še govoriti o naših najnovejših napovedih in tveganjih, a drži, naraščanje protekcionizma in geopolitične napetosti sta tveganji, ki ju upoštevamo. Prezgodaj je še, da bi lahko ocenili, koliko nas bo to stalo. Bo to pol odstotka BDP? Za Slovenijo smo naredili nekaj izračunov o neposrednih učinkih. Ti so sicer videti precej omejeni, a stvari postanejo bolj razburljive, če upoštevamo še učinke carin na nemško avtomobilsko industrijo. O slednjem govori tudi zadnja študija dunajskega Inštituta za mednarodne ekonomske študije WIIW. Izračunali so, da bi to lahko Sloveniji odneslo 0,3 odstotka BDP. Širše posledice ukrepov bi torej na koncu lahko bile dokaj resne. A počakajmo, ali se bo to, kar napoveduje Trump, tudi res zgodilo. Omenjeni dunajski inštitut je namreč ugotovil tudi – tako kot še mnogi drugi –, da bi vsi ti protekcionistični ukrepi pomembno negativno vplivali tudi na ameriško gospodarstvo. In ko bi te posledice in njihovo ceno začutili tudi v ZDA, kjer delujejo zelo aktivne interesne skupine, bi Američani verjetno, s svoje perspektive, ponovno premislili o svojih potezah in ukrepih.


Drži, a ameriški predsednik je izjemno nepredvidljiv.


Res je, a za njim stoji še administracija.


»Trump je zelo resno tveganje za nemško gospodarstvo,« je ta teden izpostavil Spiegel v članku o vse večji nervozi med nemškimi gospodarstveniki. Je skrb Nemcev upravičena?


Drži, če lahko Sloveniji napovedani ameriški ukrepi znižajo BDP za 0,3 odstotka, je seveda lahko pri Nemčiji škoda še večja.


Pred tremi leti so Američani navijali za svobodno trgovino in Evropejce vroče snubili s projektom Čezatlantskega trgovinskega in naložbenega partnerstva (TTIP). Zdaj smo priča popolnemu zasuku v njihovi ekonomski politiki, ki zastruplja tudi politične odnose na relaciji EU-ZDA. Vas to preseneča?


Na to danes še nimamo odgovora, a počakajmo do konca leta, ko se bodo temni oblaki nad svetovno ekonomijo, o katerih je govorila gospa Lagarde, zagotovo vsaj nekoliko razjasnili. Kitajska in EU bosta v tem času še razmislili o svojih odgovorih in morebitnih protiukrepih. Ena možnost je, da vsi skupaj sedejo za mizo in se sporazumejo o pametnih rešitvah. Druga možnost – popolna trgovinska vojna – bi bila izčrpavajoča in draga za vse. Sicer pa se zdi, da Trump zdaj preizkuša, kaj vse lahko stori in gleda, kakšna bo reakcija. Vsa nova tveganja nas skrbijo, a jih opazujemo in analiziramo. Rekel, bi, da ni čas za paniko, vendar moramo biti previdni.


Nemčija je naša najpomembnejša trgovinska partnerica. Katere dele slovenskega gospodarstva bi ameriške carine najbolj prizadele?


Avtomobilsko industrijo v širšem pomenu besede, tudi izdelovalce avtomobilskih delov in strojev, torej stvari, ki jih ne vidite na avtomobilu. Gre za industrijo, ki je glavno gonilo slovenskega izvoza. Novomeški Revoz, največji izvoznik avtomobilov v Sloveniji, sicer ni v nemški lasti in dvomim, da Renault veliko izvaža v ZDA, a verjetno bi občutil posredne posledice.


Vas preseneča izbira evropskih protiukrepov v trgovinski vojni z Ameriko? Pričakujete, da bodo delovali?


Ameriški izdelki, ki jih je EU izbrala za dodatne carine – motorji Harley-Davidson, ameriški viski in kavbojke Levi's –, so simbolični. So signal, da Evropa ameriških carin ne sprejema, a sami po sebi niso neka velika stvar. Treba bo počakati, kakšen bo naslednji korak: bosta obe strani sedli za mizo in se začeli pogovarjati ali pa nas čaka resničen in resen konflikt. Vedeti je treba, da je vrednost izdelkov, ki jih zadeva novi carinski režim, omejena, znaša od štiri do pet milijard evrov. Za Evropo je to drobiž.


Motorji, viski in leviske so ameriški simboli moškosti. Je to evropsko sporočilo Beli hiši?


Da, to je jasno simbolično sporočilo. Izvoz harley-davidsonov v Evropo je sicer lahko ogrožen, a ne gre za pomemben sektor.


Drži. Strokovnjak münchenskega inštituta Ifo Gabriel Felbermayr je ob vrhu G7 Trumpa ošvrknil, da ima popačeno percepcijo trgovinskih odnosov med EU in ZDA. Da govori le o ameriškem primanjkljaju pri uvozu avtomobilov in drugega blaga iz EU, pozablja pa, da imajo ZDA že od leta 2008 ogromen presežek z Evropo pri izvozu storitev in dobičkov korporacij, kot so Apple, Amazon, Facebook, Google itd. Vaš pogled?


Predsednik ZDA morda tega ne ve, a ljudje okoli njega, recimo minister za finance itd., vse to zelo dobro razumejo in bodo poskrbeli, da se regulative za te korporacije ne bo nihče dotikal. Ne želijo si ničesar, kar bi lahko škodilo biznisu. Na drugi strani pa obstaja pobuda ameriške administracije, mislim, da se je začela že za časa Obame, za ugodnejšo repatriacijo korporacijskih dobičkov, ki so trenutno parkirani v tujini. Če bo uresničena, se bodo v ZDA zlile ogromne količine denarja. Apple in druge multinacionalke so shranile velikanske dobičke v Luksemburgu, na Nizozemskem in Irskem, v davčno ugodnih okoljih. Ob tem pa so ZDA še vedno zavezane pravilom tudi kot članica Svetovne trgovinske organizacije (WTO), kjer zdaj teče postopek v sporu med Boeingom in Airbusom. Res pa Američani zdaj poskušajo ravnati na povsem nov način, Evropa pa bo morala še najti ustrezne odgovore.


Zadnje čase je bila v Evropi s povolilno folkloro v ospredju Italija, s kombinacijo politične negotovosti, evroskepticizma in vse prej kot vzornih javnih financ, tudi nekatere tamkajšnje banke so v slabi kondiciji. Zato se je oprijemlje oznaka naslednje krizne države evroobmočja. Se strinjate?


Hm, težko vprašanje. Začnimo s pozitivnimi stvarmi. Italija na srednji rok ne bo zapustila evrskega območja. Italijani so se po volitvah zavedeli, kakšne stroške bi jim to prineslo. Čeprav imajo veliko javnega dolga v domačih rokah, bi bil odhod iz evra izjemno drag, tudi za Italijane. Ta grožnja torej zdaj ni na mizi. Če pa se vladajoči stranki, liga in gibanje pet zvezdic, ne bosta mogli sporazumeti o številnih stvareh in če, poudarjam, če bi Italija zašla v krizo, bi bila to zelo težka situacija za evrsko območje. V primerjavi z Grčijo bi bil to nekajkrat večji zalogaj za reševanje. In lahko si predstavljate, da bi bila to po velikosti kriza, kot je doslej še ni bilo. Anekdota pravi, da če vam dolgujem tisoč evrov, je to moj problem, če pa sem vam dolžan milijon evrov, je to vaš problem. V tem smislu je Italija »too big to fail«, torej prevelika, da bi ji smelo spodleteti.


Poglejva še položaj v največji evrski državi, Nemčiji, kjer povzroča skrbi največja banka Deutsche Bank. Je ta pomembna evropska banka že našla rešitev iz krize?


Deutsche Bank je bila vpeta v poslovni škandal, s prirejanjem višine obrestnih mer in drugih cen, šla je skozi nemirne čase, plačala je nekatere kazni, a še ni ponovno premislila, kakšna hoče biti. Po drugi strani je to največja nemška poslovna banka. Nemško gospodarstvo je zelo izvozno usmerjeno in potrebuje močno, globalno prisotno poslovno banko. Verjamem – čeprav nimam nobenih zakulisnih informacij –, da bo nemška vlada storila vse, kar bo potrebno, in zagotovila, da se bo ta banka obdržala in bo še naprej delovala. Bil bi zelo presenečen, če ne bi bilo tako.


Moramo torej zaupati kanclerki Merklovi?


(Smeh.) Tega nisem rekel. Bi pa v tem primeru zaupal nemškim interesom.


Čez štiri mesece se bomo spomnili desete obletnice padca banke Lehman Brothers, ki je bil uvod v veliko finančno krizo. Je območje evra zdaj kaj varnejši kraj, kot je bilo junija 2008? Smo pripravljeni na novo krizo?


To je zelo zapleteno vprašanje. Če poenostavim: na nekaterih področjih smo dosegli nekaj napredka, moje osebno mnenje pa je, da na vseh področjih nismo dovolj napredovali. Bančni sektor v nekaterih državah še ni v taki kondiciji, da bi bili lahko brez skrbi ob izbruhu potencialne nove krize. Po državah so velike razlike, kar zadeva kakovost bančnih bilanc. V nekaterih imamo zelo malo slabih posojil, banke pa so visoko kapitalizirane. Po drugi strani so banke v evrskem območju zelo povezane; če bi recimo italijanske banke zašle v velike težave, bi se te lahko mogoče razširile in bi potencialno spet imeli opravka z veliko krizo. A to je res najslabši mogoči scenarij in po mojem tudi ni najbolj verjeten. Drugače smo na več področjih vzeli prave lekcije, a kot ekonomist iz centralne banke sem prepričan, da bi se morali in bi se lahko naučili več. To še posebej velja za politiko obrestnih mer in to velja za vse države.


Drži, tudi obrestne mere ECB ostajajo na zgodovinsko nizkih ravneh, v obtoku je rekordna količina denarja. Pri obrestih ne gre niže, zmanjkuje tudi manevrskega prostora za tiskanje novega denarja. Kakšni protikrizni inštrumenti bi preostali ECB ob izbruhu prihodnje krize?


Kaj lahko ECB stori? Kot veste, je ob nizkih obrestnih merah v zadnjih letih odkupovala obveznice in odkup obveznic bi se, teoretično gledano, še lahko nadaljeval, tako kar zadeva čas in obseg. Kot razumem, bi se glede na pravne obveze še lahko nadaljeval, če bi bilo to potrebno.


Dobro, kaj pa obresti?


Te so nizke in ne morejo iti še nižje, kot so. To je jasno. V ECB zdaj poteka razprava o potencialnem dokončanju programa kvantitativnega sproščanja. Sicer pa mislim, da ECB, upoštevajoč okoliščine, pravzaprav kar dobro opravlja svoj posel.


Da, a kako je ECB pripravljena na prihodnje izzive?


Trgi pričakujejo prvi dvig obrestnih mer v juniju 2019, kar, verjamem, je osnovano na predpostavkah, da se ne bo pojavila kaka velika kriza in se ne bo uresničilo kako od velikih tveganj. Če se do takrat ne zgodi nič posebnega, gremo naprej po trajektoriji v normalne čase. V tem prehodu bodo pomembne tudi prave fiskalne politike.


Predsedniku ECB Mariu Draghiju poteče osemletni mandat oktobra 2019. Se lahko zgodi, da v vsem tem času ne bo niti enkrat dvignil obrestnih mer, kar bi bil res precedens?

Mislim, da se je v njegovem mandatu zgodilo marsikaj. Moral je reči, da bo ECB storila vse, da bi se evro obdržal, kar se ni zgodilo nikoli prej. Res ne bo mogoče reči, da se je dolgočasil. Kar zadeva obrestne mere, pa so bile take razmere, to ni bila Draghijeva politika.


V Sloveniji se spomnimo, kako je ECB v času njegovega predhodnika, gospoda Tricheta, sredi leta 2011 dvignila obrestne mere in s tem pri nas, pa še kje, nehote pripomogla k poglabljanju recesije. Vaš komentar?


Na splošno ekonomske in finančne razmere niso identične v vsem evroobmočju, vendar pa to drži tudi znotraj vsake države. Pomislite na primer na različno dinamiko cen nepremičnin po Sloveniji. Zato seveda v denarni uniji ne more vsaka odločitev natančno ustrezati poziciji vaše države. To pa ne pomeni, da članstvo v denarni uniji nima pozitivnih učinkov. Zato je pomembno, da je svet ECB organiziran tako, kot je, in da ima slovenski guverner en glas, tako kot vsi drugi. Če boste šli v Nemčijo, boste slišali enake pripombe, a v obratno smer.


Drži, šef Bundesbank Jens Weidmann si prizadeva za zvišanje obresti in dokončanje odkupov obveznic, v Italiji, Grčiji itd. pa nad tem niso navdušeni.


Da. Tu gre za kompromis. Tudi če Slovenija ne bi bila del evroobmočja, ne bi mogla povsem neodvisno določati obrestnih mer, morala bi upoštevati, kaj počne ECB. Manjše države, to velja tudi za Avstrijo, so na neki način zdaj pridobile, ker sedijo v svetu ECB in lahko glasujejo.


Preseliva se v Slovenijo, kjer čakamo novo koalicijo in vlado. Sestavljanje vlade lahko traja še mesece, podobne primere smo videli v Belgiji, Nemčiji pa še kje. Ima to brezvladje lahko škodljive posledice za državo?


Nekateri ciniki pravijo, da je takšno obdobje dobro vsaj za fiskalno pozicijo države, saj je trošenje omejeno, ker se običajno ne sprejemajo nobene pomembne odločitve, ki bi bistveno vplivale na trošenje. Če tako obdobje traja nekaj mesecev, naj to ne bi bil prevelik problem, a po mojem mnenju ne sme trajati predolgo.


Kaj pa bi morale biti po vašem prve naloge nove vlade?


V centralni banki zelo cenimo svojo neodvisnost, zato ne bi želel dajati nasvetov vladi. Vemo pa, da v Sloveniji poteka razprava o reformah, in vsaka vlada, kakršna koli že bo, se bo morala soočiti s temi izzivi ...


So milijardni odkupi obveznic, ki jih dobra tri leta opravlja ECB, prispevali k visoki gospodarski rasti, ki jo lani in letos beležimo v Sloveniji?


Zagotovo so, tudi posredno. Slovensko gospodarsko okrevanje v zadnjih letih je bilo na široki bazi, prek naložb, osebne potrošnje in izvoza, ki je izjemno odvisen od gospodarske aktivnosti v sosednjih državah in trgovinskih partnericah. To je slovenski ekonomiji zagotovo zelo pomagalo.


V kakšni kondiciji je zdaj slovenska ekonomija, kaj so naši glavni izzivi?


Najbolje, da pridete prihodnji teden, ko bomo imeli na razpolago najnovejše gospodarske napovedi, zdaj vam zadnjih številk ne smem povedati, so pod embargom. Sicer pa je bila lani gospodarska rast zelo visoka, petodstotna, in ugodno rast je pričakovati tudi letos. Podatki o naročilih v Nemčiji sicer nakazujejo, da gospodarski zagon rahlo popušča, a je še vedno na visokih ravneh, na dokončne številke tega četrtletja pa moramo počakati. Slovensko gospodarstvo še naprej močno raste, naša zadnja napoved iz lanskega decembra je, da bo letos 4,2-odstotna rast, a takrat še nismo upoštevali podatkov, da je bila rast v zadnjem lanskem četrtletju še posebej visoka. Podatki za letošnje prvo četrtletje kažejo, da je rast zelo dobra.


Kaj pa inflacija? Vsaj doslej je tako v Evropi kot v Sloveniji kar trmasto vztrajala pod dvema odstotkoma.


V Sloveniji smo se temu cilju zelo približali.


Lahko postrežete s kakšno številko?


Zadnjih napovedi inflacije, kot sem že omenil, vam še ne morem razkriti, lahko pa rečem, da smo že zelo blizu ciljnima dvema odstotkoma.


Je Slovenija zdaj finančno stabilna država?


V primerjavi s časi pred prejšnjo krizo so zdaj mnogi kazalniki precej bolj ugodni, kot so bili tedaj. Zadolženost podjetij je bistveno manjša, ob tem so gospodinjstva še vedno malo zadolžena. Javni dolg, ki se je strmo povečal ob zadnji krizi, je zdaj na poti navzdol. Na drugi strani je Slovenija gospodarsko okrevala na več področjih. Nekatere banke imajo še vedno visok delež slabih posojil, a po drugi strani so kreditni standardi primerni. Torej, če se ne zgodi nič velikega, je Slovenija kar v dobri kondiciji. A to ne pomeni, da je čas za siesto. Svet se namreč zelo hitro spreminja in vseskozi se morate prilagajati. Stopnje gospodarske rasti so sicer zdaj visoke in podobne kot pred prejšnjo krizo, razlika pa je v tem, da je rast zdaj bolj na široko osnovana in manj sloni na bančnih posojilih in gradbeništvu. V tem smislu je zdajšnja rast po mojem mnenju bolj trdna in vzdržna.


Drži, a še vedno precej zaostajamo za bolj razvitimi državami Unije, Avstrijo, Nemčijo itd. in moramo zato še marsikaj postoriti.


Pred petnajstimi leti sem pripravil analizo o konvergenci v vzhodni Evropi in napovedal več scenarijev, kako hitro se bo kdo približeval. Pred dvema letoma smo naredili oceno in napovedi za Slovenijo so bile pravilne, tako da morda nisem najslabši možni glavni ekonomist (smeh). Vendar resno, Slovenija je nekje na sredini po tem, koliko dodane vrednosti ustvari v izvozu. V vseh državah govorijo o tem, da morajo več vlagati v izobraževanje, da morajo izšolati več inženirjev itd. Tu ima Slovenija vse možnosti. Recimo, v jezikovnem tečaju, ki ga obiskujem, sem srečal nekaj računalniških strokovnjakov in ugotovil, da je v Ljubljani in njeni okolici velikanska računalniška skupnost z mnogimi zelo zanimivimi start-up podjetji. To me spomni na nemški pregovor, »sreča je na strani sposobnih«. Torej zagrabiti moramo vse možnosti, ki jih imamo na voljo.


V Sloveniji smo izgubili denarno politiko januarja 2007, ob prevzemu evra. Kakšna je sploh vloga manjših centralnih bank v evrosistemu?


Vsak guverner sodeluje v razpravi v svetu ECB in ima en glas. Recimo, v Avstriji smo včasih le sledili politiki nemške centralne banke, tečaj šilinga je bil vezan na marko, kar se je moralo odražati na obrestnih merah, sicer bi imeli apreciacijo ali pa depreciacijo. Zdaj, ko smo del evrosistema, smo to vlogo nadgradili, saj imamo glas v svetu ECB. Mnoge manjše države imajo priložnost, da lahko o denarni politiki formalno odločajo bolj kot prej. Kako pa lahko odigrajo to vlogo, je odvisno od guvernerja. Ko gre guverner v Frankfurt in tam deluje proaktivno in uspešno, ima tudi kot predstavnik manjše države lahko viden vpliv. Zato je toliko bolj pomembno, da ima centralna banka zares odličnega guvernerja – ob podpori vrhunskih zaposlenih.


Po predčasnem odhodu guvernerja Jazbeca v Bruselj Slovenija čaka na imenovanje njegovega naslednika. Kakšna znanja in veščine potrebuje, da bo lahko uspešen?


Čeprav živim tukaj, sem samo gost in ne državljan. Izbor naslednika je v rokah državljanov Slovenije prek njihovih predstavnikov v parlamentu. Da pa se ne izognem odgovoru na vaše vprašanje, lahko z vami delim svoje osebno mnenje kot ekonomist. O tem razmišljam v dveh dimenzijah – konceptualni in empirični.

Konceptualno gledano gre pri guvernerju za štiri stvari: biti mora zelo bister, saj mora razumeti veliko različnih vsebin, zelo delaven, ob tem pa mora simbolizirati neodvisnost, ki jo potrebuje pri monetarnih odločitvah, tako doma kot na tujem. In četrtič, tekoče mora govoriti angleško, ne gre le za sestanke in prezentacije, veliko je vsebine tudi med vrsticami, pogovori pa se vrstijo vse dneve, med odmori itd. Empirično gledano pa lahko analiziramo cv-je uspešnih evropskih guvernerjev. To vajo sem kot statistik opravil tudi sam (smeh) in prišel do zaključka, da sta dva tipa uspešnih guvernerskih karier: prvi je uspešna kariera v sami centralni banki, ko se ljudje, po izobrazbi večinoma ekonomisti, povzpnejo na vrh skozi različne oddelke. Drugi tip (tipičen predstavnik je irski guverner Lane) pa so akademiki, ki jih zanima ukvarjanje z ekonomskimi politikami in imajo menedžerske izkušnje že iz akademskega sveta. A kot rečeno, to je stvar, o kateri odločajo slovenski volivci in parlament, ne jaz.


Med kandidati za Draghijevega naslednika je tudi omenjeni vplivni šef Bundesbank Jens Weidmann. Ga kot favorita vidite tudi vi?


V mnogih medijskih poročilih se gospod Weidmann omenja kot favorit. Vendar se sliši tudi mnenja, da bo v prihajajočem obdobju imel dobre možnosti za imenovanje guverner manjše države. V vsakem primeru se bo moral naslednji predsednik soočiti s sprejemanjem pomembnih odločitev o prihodnjem delovanju evrosistema, vključno z dokončanjem bančne unije.


Kaj pa izkušeni finski guverner Erkki Liikanen?


Tako je, prihaja iz majhne Finske, s petimi milijoni prebivalcev, in je primer uspešnega guvernerja centralne banke iz majhne države, o čemer sva govorila prej.


V Sloveniji imamo 15 bank, s skupno bilančno vsoto 38 milijard evrov, vse skupaj so torej v rangu velikosti srednje velike banke v soseščini. Je pri nas bank preveč?


To je zelo zapleteno vprašanje, o katerem veliko razmišljam. Bančni sektor je v različnih državah zelo različno organiziran, npr. z velikim številom majhnih hranilnic v Nemčiji in zelo koncentriranim bančnim sistemom v drugih državah. To dejstvo nakazuje, da samo število bank – in mogoče tudi njihova velikost – ne bi smel biti edini kriterij, ki ga upoštevamo. Nadalje, upoštevaje medsebojno povezanost bank ni dovolj, da spremljamo posamezne banke, razumeti moramo celoten bančni sistem in prenos tveganj med bankami. Gre torej za zapleteno vprašanje z mnogo dimenzijami, kjer je po mojem mnenju pomembno osredotočati se na zdrav in stabilen bančni sistem bolj kot na ciljno število bank. Ko se s sodelavci pogovarjam o bančnih temah, jim mogoče prepogosto (smeh) pokažem graf s stroškom bančne sanacije za davkoplačevalce v Sloveniji, kjer zasedamo nezavidljivo peto mesto v Evropi z okrog 10 odstotki BDP. Poskušam namreč zagotoviti, da delamo po najboljših močeh z ciljem pravilno razumeti in regulirati bančni sektor.


Je pričakovati več združevanj, nakupov in prevzemov bank?


Če obstajajo namere za bančno konsolidacijo, je to stvar lastnikov ali pa politike, ker je nekaj bank še v lasti države. Moje osebno mnenje, ki verjetno ni zelo pomembno, pa je, da je take stvari bolje početi ob sončnih kot pa ob deževnih dneh.


Ko omenjate izdatke za sanacijo v višini štirih milijard evrov: kaj porečete na trditve ekonomistov, kot je npr. Velimir Bole, da je Slovenija plačala previsoko ceno za dokapitalizacijo bank, tudi v zvezi z nekajstomilijonsko izgubo porezanih podrejencev?


Kot mi je znano, o tem teče sodni postopek, zato se ne bi izrekal, ali je bilo premoženje bank prav ocenjeno ali ne. Sem pa presenečen, da v javnem diskurzu teh 440 milijonov evrov dobiva veliko več pozornosti kot pa štiri milijarde, ki so jih plačali davkoplačevalci. To me res preseneča. Ta percepcija je zame – in ponavljam, sem samo gost in imam morda omejene informacije – nekoliko nesorazmerna.


Ta percepcija izhaja iz predpostavke, da so ljudje izgubili denar, ki so ga zaupali bankam.


Da, a davkoplačevalci so izgubili štiri milijarde.


Skrbi nas lahko predvsem dejstvo, da je Slovenija ob vseh milijardah, vloženih v banke, še vedno med vodilnimi po deležu slabih posojil. Če pride nova kriza pač, potrebujemo blazino za mehkejši pristanek in manevrski prostor za ukrepanje.


To me spominja na situacijo, ko ugibate, ali je kozarec na pol poln ali pol prazen. Napredek je bil storjen, a ne uniformno po vseh bankah. Napačno je govoriti, da ni bilo storjenega nič. Kot centralni bankir skoraj moram reči, da bi se pri ukvarjanju s slabimi posojili dalo storiti več, kar je poudarjal tudi prejšnji guverner. A trenutno, z ekonomijo v razcvetu v zadnjih letih in visokimi kreditnimi standardi, nisem nezadovoljen s situacijo.


Vlogo prejšnjega guvernerja Jazbeca mnogi v Sloveniji vidijo kot zelo kontroverzno. Kako jo vidite vi?


Kot sam razumem, in to se je dogajalo še pred mojim prihodom, je nastopil službo v zelo turbulentnem obdobju, Slovenija pa je bila prva država, ki je morala uveljaviti nova pravila, in to v zelo kratkem času. Kot razumem, v Sloveniji plačilni sistem ni nikoli kolapsiral, trojka ni prišla, kriza pa je bila operativno pod nadzorom. Kar zadeva sodni postopek, ki je v teku, moramo počakati na njegov izid.


Pred evroobmočjem in Unijo so pomembne odločitve o fiskalni uniji. Francozi se zavzemajo za fiskalne transferje v skupno blagajno z več prispevki Nemčije in drugih bogatejših držav, Nemci temu ostro nasprotujejo. Bo ta projekt sploh zaživel?


Želel bi, da bi to vprašanje v prihodnjih letih postalo lažje (smeh). Ne pričakujem, da bi se v naslednjih letih ta projekt fiskalne unije v celoti razvil. Kar si lahko predstavljam, so manjše inovacije kot t. i. Junckerjev sklad ali nekaj podobnega. Vtis imam, da je trenutno vsaj v nekaterih državah za politike tvegano podpirati fiskalno unijo.


In še to: kako vidite Slovenijo kot deželo, kjer živite in delate že nekaj let?


Slovenija je čudovita dežela, če živiš tukaj, ti ponuja res veliko možnosti, od gora do morja. Lokacija v Evropi je zelo dobra. Sicer imam univerzitetno ozadje, zato vedno mislim, da bi bil lahko univerzitetni sistem še boljši, da bi lahko zagrabili še več priložnosti, o katerih sem govoril. Če se vsi skupaj zares potrudimo – vidite, da že govorim »mi« (smeh) –, ima ta dežela lahko res sijajno prihodnost, saj ima vse temelje za to.
 

Komentarji: