Človek je narejen za življenje

Epikur je govoril, da življenje, kadar sreča samo sebe, v zvenenje zatrese evforično dno, ki je tako preprosto in skrivnostno kot brezoblačno nebo. S tem stavkom v mislih sem pred kakšnim letom dni v slaščičarni z dr. Matjažem Zwittrom sedla k pogovoru o medicinski etiki. In že takrat sva se skoraj ves čas pogovarjala samo o evtanaziji, knjigi, ki jo je bil v tistem času pisal. Minilo je leto in več – in zanimivo, tokrat sva se strinjala oziroma razhajala na popolnoma drugačnih mestih kot takrat. Preveč takih, ki smo jih imeli radi, se je namreč v tem času ločilo od sveta. Tudi na težko sprejemljiv način. In kaj sploh je sprejemljivo, ko govorimo o prehajanju življenja v smrt? »Nihče med nami si ne želi trpljenja ob koncu življenja. Predstava o evtanaziji, 'dobri ali prijazni smrti', je ...