Dediščina brez oporoke?
Načrtovana deložacija inštitucij, ki delujejo na Metelkovi 6, ima pestro, deloma pozabljeno predzgodovino.
Odpri galerijo
Metelkovo 6 naj bi izpraznili, ker bodo stavbo obnovili. V proračunu za leti 2021 in 2022 denarja za obnovi ni. Foto Uroš Hočevar/Delo
V ponedeljek smo na Mirovnem inštitutu izvedeli, da nas ministrstvo za kulturo – skupaj s še 17 drugimi pomembnimi kulturnimi, umetniškimi, ekološkimi, založniškimi, zagovorniškimi društvi in zavodi – s koncem januarja 2021 z vsiljenim »sporazumom« o izselitvi po skoraj 25 letih dobesedno meče iz naših prostorov na Metelkovi 6 v Ljubljani. Menda »zaradi obnove«, s pojasnilom, da ministrstvo to »poslovno« stavbo »potrebuje zase«.
Pismo z napovedjo izselitve uporabnikov prostorov na Metelkovi 6 je skoraj logično nadaljevanje procesa, ki je daljši in globlji kot sam poskus odstranitve za SDS že dolgo nezaželenih »najemnikov« iz te infrastrukturne stavbe v javni lasti, ki jo upravlja ministrstvo za kulturo. Le-to je deložacijam in sicer poskusilo dati nekakšen dostojni okvir sporazumnosti v najemnem odnosu, z argumentom dotrajanosti stavbe, ki da ni varna, za kar v resnici nima dokazov. Tako se zadeva na prvi pogled kaže kot pravna formalnost ali celo neposrečen manko dialoga. Hkrati se je v nekaterih drugih zavajajočih sporočilih akterjev vlade in tudi v zapisih njihovih medijev pozornost brez lažne dostojnosti takoj preusmerila v domnevno »zastonjskost« prostorov, v katerih da uživajo požrešni, na davkoplačevalsko malho prisesani nevladni kulturniški paraziti (in če ministrstvo rabi svoje »poslovne prostore« za obnovo, jih »pač lahko vrže ven«). Takšne nenehno lansirane »novice« kaj lahko potlačijo in prekrijejo druga pomembna, tudi zgodovinska dejstva in ozadje, povezano z naselitvijo in delom na Metelkovi 6.
Od leta 1994 dalje je bila namreč stavba v okviru projekta konverzije nekdanje vojašnice JLA v kulturne namene predvidena za zadovoljevanje prostorskih potreb neodvisne in alternativne kulture. Osnova za te korake je bila sama vloga teh organizacij v gibanjih za demokratizacijo v času pred in med zatonom jugoslovanske federacije, hkrati pa tudi ob zasedbi Metelkove, ki so jo sicer podpirali tudi nekateri vidni politiki in kulturniški krogi.
Najemniki so po vselitvi z najemninami sofinancirali kredit, s katerim se je stavba delno prenovila, in verjetno bi stavba propadla, če je organizacije ne bi vzdrževale s plačevanjem obratovalnih stroškov, obnavljanjem prostorov in manjšimi popravili. Povrhu ministrstvo po zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo najemnin (razen nadomestila stroškov) za te in podobne prostore sploh ne more zaračunavati, ampak samo tekoče vzdrževanje (kar je razvidno tudi iz njihovega dopisa, pogodb in aneksov). A za tukajšnjo »alternativno desnico« na oblasti in dežurne komentatorje »glasu ljudstva« ter ščuvalce iz medijev, ki čistijo teren za vladajočo stranko, je poskus deložacije samo pika na i v enostavni, logični in menda vsakomur jasni zgodbi o lenih zajedavcih: končno bodo opravili z njimi! V resnici o delovanju in razmerah nevladnih in neodvisnih organizacij s področja kulture itd. ne vedo in tudi nočejo vedeti nič. Po drugi strani se tovrstni pogrom lahko razlaga kot samo še en incident v seriji antidemokratičnih ukrepov sedanje vlade, njenih ministrstev in ostalih udeleženih ali kot moment, ki predstavlja dodatno bombico v političnem boju ter morebitnem zavajanju protagonistov na slepi tir.
Možnost, da zahteva po izselitvi postane uresničen scenarij, se ni pojavila šele včeraj. Dogodek je bil v kontekstu oblikovanja marčne vlade predvidljiv, med drugim tudi zato, ker nobena od prejšnjih vlad dolga leta ni bila posebej zavzeta v skrbi za Metelkovo 6, v kateri smo od leta 1997 delovali. Bili so pogovori in načrti, tu in tam se je kdo oglasil v stavbi in najemniki so hodili na razgovore na ministrstvo. A mandati so bili bodisi prekratki, zadeve so se vlekle ali pa je zmanjkalo denarja. Medtem so popolnoma obnovili južni del vojašnice za »visoko« kulturo in stavba na sredi, po prvotni zasnovi s svojo neodvisno produkcijo »most« med obema deloma, Alternativnim kulturnim centrom in muzeji, je začela štrleti iz svetleče se (in poleti vroče) ploščadi, torej krniti polikani videz. Bila je »na čakanju«. Ko se je vlada zamenjala, je bilo pričakovati, da ministrstvo stranke, ki je v javnosti že dlje časa ščuvala proti organizacijam na tem naslovu, nato pa ob izbruhu epidemije metodo razširila še na celotno neodvisno kulturno produkcijo, ne bo oklevalo, da pod pretvezo »nujne obnove« končno deložira »najemnike«.
Vendar prostori na Metelkovi 6 niso »kateri koli« prostori. In stavba ni »poslovna stavba«, kot jo evfemistično poimenuje MZK v dopisih. Ne nazadnje, tudi »najemniki« niso »kateri koli« najemniki, kar poudarja predvsem pismo Centra nevladnih organizacij ministru: gre tako za vrhunske vizualne, gledališke, filmske, plesne in glasbene ustvarjalce kot tudi za mednarodno priznane raziskovalne, zagovorniške in založniške organizacije. V skoraj petindvajsetih letih delovanja je »hiša« producirala toliko kvalitetnih in uspešnih domačih in mednarodnih predstav, filmov, razstav, (intermedijskih) projektov, koncertov, konferenc, delavnic, tečajev in festivalov, da štejejo v tisočih. Izvedla je na stotine raziskav in publicirala najmanj toliko knjig, medtem ko bi bilo objavljene članke in sestavke vseh zaposlenih ali sodelujočih težko prešteti. Gre za neizmerno produkcijo iz ene same skromne in postarane zgradbe, ki ne dosega niti velikosti povprečne slovenske javne kulturne institucije!
A odziv najemnikov ministrstvu ni temeljil samo na argumentu produkcije in kakovosti. Organizacije so izpostavile, da se ne bodo pustile deložirati, ker je Metelkova 6 tako njihova zasluga kot pravica: izhajajo neposredno iz dediščine civilnodružbenih gibanj, ki so v že v 80. letih prejšnjega stoletja spodbujala demokratizacijo in demilitarizacijo družbe in s tem odločilno prispevala k sprejetju demokratične ustave po osamosvojitvi države. Ključna ideja celotne »poselitve« nekdanje vojašnice je bila del zamisli demilitarizacije v širokem pomenu besede. Vključevala je aktivno prizadevanje, da vojaški aparat nadomesti kultura v najširšem pomenu (kultura miru, tolerance, različnosti in sprejemanja) in da se izvede konverzija tako aparata kot infrastrukture. »Nacionalna varnost« v novi državi naj temelji na tistih oblikah varnosti, ki so za prebivalstvo zares pomembne v njihovem vsakdanjem življenju. Po tem vzoru bi danes namesto 4000 ali koliko že slabo plačanih nejevoljnih vojakov in neuporabne opreme imeli na razpolago dobro plačane in izobražene bolničarje in bolničarke, socialne delavke in delavce ter imeli milijardne zneske za institucije, objekte in naprave, ki jih ta trenutek krvavo potrebujemo.
Nadstrankarsko pobudo za demilitarizacijo je kot nekdanji mirovnik na začetku leta 1990 podpiral tudi sedanji vodja SDS in predsednik vlade, a po prevzemu sekretariata za obrambo se je spreobrnil. Po vojaškem spopadu v Sloveniji ideja ni samo oslabila, ampak je bila proti protagonistom, ki so jo še vedno zagovarjali, sprožena trajna kampanja, ki jim je očitala narodno izdajstvo. Z interpretacijo, ki je slavila osamosvojitveno vojno – ne pa demokratizacije – kot najpomembnejši akt ustanovitve države, se je zmanjševal dejanski pomen neodvisne kulture in gibanj, ki so v končnem rezultatu po tridesetih (spet?) letih postali sovražnik številka ena. Ob pomoči nekaterih novinarjev in »zgodovin« se je z vsakim odmikom od začetka devetdesetih njihova »vloga« v kolektivnem spominu manjšala, tabor stranke SDS pa je skupaj z zavezniki sistematično napadal tako nekdanje akterje teh gibanj kot tudi organizacije, ki so se s kritično mislijo ali delovanjem zavzemale za marginalizirane in izključene prebivalce.
Zato poudarek, da s(m)o metelkovci dediči in dedinje demokratičnega boja, ki s(m)o se vpisali v demokratično ustavo in institucije, ni odločilen samo za ustvarjalce v prostorih nekdanjega sedeža poveljstva JLA za območje Slovenije na Metelkovi. To je zapuščina, ki nam pripada zaradi skupnega delovanja, prizadevanj in zaslug na rei publicae. Poskus deložacije s pismom, ki (tokrat) metelkovce iz stavbe 6 sili v soglasno prekinitev pogodbe in izselitev, je poskus odvzema te dediščine in izbrisa oporoke. To dejanje proti nevladnim organizacijam in društvom niti slučajno ni samo prizadevanje za prekinitev najemne pogodbe z nekaj nebodijihtreba. Gre za dodaten poskus izbrisa zgodovinskih dejstev in eksistence teh in drugih akterjev na zemljevidu tistih, ki jim je priznano, da so v preteklosti ali da bi lahko v sedanjosti kaj dobrega in odličnega storili za državo in pričujočo skupnost. Trg na severnem delu Metelkove ni bil brez razloga humorno poimenovan za Trg brez zgodovinskega spomina. Neznanski optimizem in veliko solidarnosti bomo potrebovali, če hočemo v teh časih pri dediščini vztrajati in se premišljeno prebijati čez ovire, ki nam jih postavljajo. Zdi se mi, da se je nekaj od tega v teh dneh zasvitalo.
Dr. Vlasta Jalušič je raziskovalka in nekdanja direktorica na Mirovnem inštitutu.
Pismo z napovedjo izselitve uporabnikov prostorov na Metelkovi 6 je skoraj logično nadaljevanje procesa, ki je daljši in globlji kot sam poskus odstranitve za SDS že dolgo nezaželenih »najemnikov« iz te infrastrukturne stavbe v javni lasti, ki jo upravlja ministrstvo za kulturo. Le-to je deložacijam in sicer poskusilo dati nekakšen dostojni okvir sporazumnosti v najemnem odnosu, z argumentom dotrajanosti stavbe, ki da ni varna, za kar v resnici nima dokazov. Tako se zadeva na prvi pogled kaže kot pravna formalnost ali celo neposrečen manko dialoga. Hkrati se je v nekaterih drugih zavajajočih sporočilih akterjev vlade in tudi v zapisih njihovih medijev pozornost brez lažne dostojnosti takoj preusmerila v domnevno »zastonjskost« prostorov, v katerih da uživajo požrešni, na davkoplačevalsko malho prisesani nevladni kulturniški paraziti (in če ministrstvo rabi svoje »poslovne prostore« za obnovo, jih »pač lahko vrže ven«). Takšne nenehno lansirane »novice« kaj lahko potlačijo in prekrijejo druga pomembna, tudi zgodovinska dejstva in ozadje, povezano z naselitvijo in delom na Metelkovi 6.
Od leta 1994 dalje je bila namreč stavba v okviru projekta konverzije nekdanje vojašnice JLA v kulturne namene predvidena za zadovoljevanje prostorskih potreb neodvisne in alternativne kulture. Osnova za te korake je bila sama vloga teh organizacij v gibanjih za demokratizacijo v času pred in med zatonom jugoslovanske federacije, hkrati pa tudi ob zasedbi Metelkove, ki so jo sicer podpirali tudi nekateri vidni politiki in kulturniški krogi.
Najemniki so po vselitvi z najemninami sofinancirali kredit, s katerim se je stavba delno prenovila, in verjetno bi stavba propadla, če je organizacije ne bi vzdrževale s plačevanjem obratovalnih stroškov, obnavljanjem prostorov in manjšimi popravili. Povrhu ministrstvo po zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo najemnin (razen nadomestila stroškov) za te in podobne prostore sploh ne more zaračunavati, ampak samo tekoče vzdrževanje (kar je razvidno tudi iz njihovega dopisa, pogodb in aneksov). A za tukajšnjo »alternativno desnico« na oblasti in dežurne komentatorje »glasu ljudstva« ter ščuvalce iz medijev, ki čistijo teren za vladajočo stranko, je poskus deložacije samo pika na i v enostavni, logični in menda vsakomur jasni zgodbi o lenih zajedavcih: končno bodo opravili z njimi! V resnici o delovanju in razmerah nevladnih in neodvisnih organizacij s področja kulture itd. ne vedo in tudi nočejo vedeti nič. Po drugi strani se tovrstni pogrom lahko razlaga kot samo še en incident v seriji antidemokratičnih ukrepov sedanje vlade, njenih ministrstev in ostalih udeleženih ali kot moment, ki predstavlja dodatno bombico v političnem boju ter morebitnem zavajanju protagonistov na slepi tir.
Prejšnje vlade
Možnost, da zahteva po izselitvi postane uresničen scenarij, se ni pojavila šele včeraj. Dogodek je bil v kontekstu oblikovanja marčne vlade predvidljiv, med drugim tudi zato, ker nobena od prejšnjih vlad dolga leta ni bila posebej zavzeta v skrbi za Metelkovo 6, v kateri smo od leta 1997 delovali. Bili so pogovori in načrti, tu in tam se je kdo oglasil v stavbi in najemniki so hodili na razgovore na ministrstvo. A mandati so bili bodisi prekratki, zadeve so se vlekle ali pa je zmanjkalo denarja. Medtem so popolnoma obnovili južni del vojašnice za »visoko« kulturo in stavba na sredi, po prvotni zasnovi s svojo neodvisno produkcijo »most« med obema deloma, Alternativnim kulturnim centrom in muzeji, je začela štrleti iz svetleče se (in poleti vroče) ploščadi, torej krniti polikani videz. Bila je »na čakanju«. Ko se je vlada zamenjala, je bilo pričakovati, da ministrstvo stranke, ki je v javnosti že dlje časa ščuvala proti organizacijam na tem naslovu, nato pa ob izbruhu epidemije metodo razširila še na celotno neodvisno kulturno produkcijo, ne bo oklevalo, da pod pretvezo »nujne obnove« končno deložira »najemnike«.
Vendar prostori na Metelkovi 6 niso »kateri koli« prostori. In stavba ni »poslovna stavba«, kot jo evfemistično poimenuje MZK v dopisih. Ne nazadnje, tudi »najemniki« niso »kateri koli« najemniki, kar poudarja predvsem pismo Centra nevladnih organizacij ministru: gre tako za vrhunske vizualne, gledališke, filmske, plesne in glasbene ustvarjalce kot tudi za mednarodno priznane raziskovalne, zagovorniške in založniške organizacije. V skoraj petindvajsetih letih delovanja je »hiša« producirala toliko kvalitetnih in uspešnih domačih in mednarodnih predstav, filmov, razstav, (intermedijskih) projektov, koncertov, konferenc, delavnic, tečajev in festivalov, da štejejo v tisočih. Izvedla je na stotine raziskav in publicirala najmanj toliko knjig, medtem ko bi bilo objavljene članke in sestavke vseh zaposlenih ali sodelujočih težko prešteti. Gre za neizmerno produkcijo iz ene same skromne in postarane zgradbe, ki ne dosega niti velikosti povprečne slovenske javne kulturne institucije!
A odziv najemnikov ministrstvu ni temeljil samo na argumentu produkcije in kakovosti. Organizacije so izpostavile, da se ne bodo pustile deložirati, ker je Metelkova 6 tako njihova zasluga kot pravica: izhajajo neposredno iz dediščine civilnodružbenih gibanj, ki so v že v 80. letih prejšnjega stoletja spodbujala demokratizacijo in demilitarizacijo družbe in s tem odločilno prispevala k sprejetju demokratične ustave po osamosvojitvi države. Ključna ideja celotne »poselitve« nekdanje vojašnice je bila del zamisli demilitarizacije v širokem pomenu besede. Vključevala je aktivno prizadevanje, da vojaški aparat nadomesti kultura v najširšem pomenu (kultura miru, tolerance, različnosti in sprejemanja) in da se izvede konverzija tako aparata kot infrastrukture. »Nacionalna varnost« v novi državi naj temelji na tistih oblikah varnosti, ki so za prebivalstvo zares pomembne v njihovem vsakdanjem življenju. Po tem vzoru bi danes namesto 4000 ali koliko že slabo plačanih nejevoljnih vojakov in neuporabne opreme imeli na razpolago dobro plačane in izobražene bolničarje in bolničarke, socialne delavke in delavce ter imeli milijardne zneske za institucije, objekte in naprave, ki jih ta trenutek krvavo potrebujemo.
Nadstrankarsko pobudo za demilitarizacijo je kot nekdanji mirovnik na začetku leta 1990 podpiral tudi sedanji vodja SDS in predsednik vlade, a po prevzemu sekretariata za obrambo se je spreobrnil. Po vojaškem spopadu v Sloveniji ideja ni samo oslabila, ampak je bila proti protagonistom, ki so jo še vedno zagovarjali, sprožena trajna kampanja, ki jim je očitala narodno izdajstvo. Z interpretacijo, ki je slavila osamosvojitveno vojno – ne pa demokratizacije – kot najpomembnejši akt ustanovitve države, se je zmanjševal dejanski pomen neodvisne kulture in gibanj, ki so v končnem rezultatu po tridesetih (spet?) letih postali sovražnik številka ena. Ob pomoči nekaterih novinarjev in »zgodovin« se je z vsakim odmikom od začetka devetdesetih njihova »vloga« v kolektivnem spominu manjšala, tabor stranke SDS pa je skupaj z zavezniki sistematično napadal tako nekdanje akterje teh gibanj kot tudi organizacije, ki so se s kritično mislijo ali delovanjem zavzemale za marginalizirane in izključene prebivalce.
Brez zgodovinskega spomina
Zato poudarek, da s(m)o metelkovci dediči in dedinje demokratičnega boja, ki s(m)o se vpisali v demokratično ustavo in institucije, ni odločilen samo za ustvarjalce v prostorih nekdanjega sedeža poveljstva JLA za območje Slovenije na Metelkovi. To je zapuščina, ki nam pripada zaradi skupnega delovanja, prizadevanj in zaslug na rei publicae. Poskus deložacije s pismom, ki (tokrat) metelkovce iz stavbe 6 sili v soglasno prekinitev pogodbe in izselitev, je poskus odvzema te dediščine in izbrisa oporoke. To dejanje proti nevladnim organizacijam in društvom niti slučajno ni samo prizadevanje za prekinitev najemne pogodbe z nekaj nebodijihtreba. Gre za dodaten poskus izbrisa zgodovinskih dejstev in eksistence teh in drugih akterjev na zemljevidu tistih, ki jim je priznano, da so v preteklosti ali da bi lahko v sedanjosti kaj dobrega in odličnega storili za državo in pričujočo skupnost. Trg na severnem delu Metelkove ni bil brez razloga humorno poimenovan za Trg brez zgodovinskega spomina. Neznanski optimizem in veliko solidarnosti bomo potrebovali, če hočemo v teh časih pri dediščini vztrajati in se premišljeno prebijati čez ovire, ki nam jih postavljajo. Zdi se mi, da se je nekaj od tega v teh dneh zasvitalo.
Dr. Vlasta Jalušič je raziskovalka in nekdanja direktorica na Mirovnem inštitutu.
