V nadaljevanju preberite:

Piše pesmi, kratke zgodbe in drame, zraven je še prevajalka in urednica. Živi v Pekingu in je zaposlena na Kitajski akademiji za družbene vede. Magistrirala je na univerzi v Oxfordu in doktorirala na pekinški univerzi Renmin. Izdala je štiri pesniške zbirke, njene pesmi so prevedene v angleščino, nemščino in korejščino. Tri njene pesmi imamo tudi v slovenščini, prevedel jih je na Kitajskem živeči doktor sinologije Matej Zima. Izšle so v zbirki Poezija je sol sveta, ki jo je izdalo Veleposlaništvo RS v Pekingu (2022, urednici Katja Kolšek in Metka Lokar).

Za svoje ustvarjanje je Dai Weina prejela več nagrad, med drugim nagrado za najboljšo novo pesnico xingxing (2014). Njeno ime v kitajskih pismenkah je 戴潍娜. V tej obliki kitajske spletne strani ponujajo obilo zadetkov o njenem delu. Obenem je tudi raziskovalka, preučuje zlasti feminizem in umetno inteligenco. In bila je prva umetnica na Kitajskem, ki je tekmovala proti programu umetne inteligence pri pisanju pesmi. In zmagala.

- Samo z razumevanjem kitajske zgodovine in kulture lahko upamo, da bomo razumeli tudi njeno politiko. Seveda je razumevanje kitajske kulture izziv – že od antičnih časov so Kitajci sprejeli poetičen način razmišljanja in zgodovino, ki se razlikuje od Zahoda.

- Ne samo na Kitajskem, temveč po vsem svetu mobilne naprave postajajo elektronski narkotik, ki škoduje bralnim navadam in sposobnosti razmišljanja. Človeška interakcija iz oči v oči postopoma postaja ogrožena umetnost.

- Da bi se ženske izognile ponovitvi tragedij preteklih generacij, je treba iz temeljev izruvati celoten patriarhat. Toda ta naloga je skoraj nemogoča, saj je patriarhat vzpostavil celotno pripoved človeštva. Lahko bi celo rekli, da je vsa človeška zgodba zgrajena na molku žensk.

- Čeprav je program umetne inteligence uporabil lepe besede in ustvaril nekaj ustvarjalnih povezav, celotna pesem ni imela globljih čustev in logike.

- Kapitalizem je največje zavezništvo lažnivcev v človeški zgodovini. Lahko se vprašamo, ali smo danes srečnejši kot ljudje pred tisočletji. Sodobno življenje se morda zdi udobnejše, a je v resnici napornejše. Vse delamo z namenom, da proizvedemo čim več stvari za našo nesmiselno potrošnjo. Kakšen smisel ima proizvajati bistveno več, kot potrebujemo? Zahod in Kitajska se v tem pogledu ne razlikujeta.