V nadaljevanju preberite:

Začelo se je z atentatom na predsednika Mohameda Budiafa leta 1992, potem je izbruhnila državljanska vojna, prišlo je do pokolov, posilstev, preganjanja. Tudi otroci smo ves čas živeli v strahu, saj nismo vedeli, kaj bo ponoči, ali se bomo zjutraj še zbudili; pred masakrom so ponavadi v celi četrti izklopili elektriko.

Spomnim se, kako smo, stari deset ali enajst let, spraševali drug drugega, ali bi raje umrli pod streli ali zaradi prerezanega vratu. Predstavljajte si otroka, ki se zaveda, da bo slej ko prej umrl, in preigrava, kakšna smrt bi bila manj boleča. Toda po drugi strani smo prav zato, ker nas je bilo ves čas strah, poskušali čim več doživeti: sam sem hotel prebrati karseda veliko knjig. Doma smo imeli predvsem enciklopedije in slovarje, te je oče oboževal, romane pa sem si izposojal pri drugih ljudeh, kajti v bližini ni bilo nobene knjižnice. Še posebej sem se navduševal nad Malim princem, ki sem ga prebral morda stokrat. Še danes sanjam o tem, kako ga bom nekoč predelal v detektivski roman …