Življenje je ocean. Mi moramo vanj samo skočiti brez strahu in plavati, vse dokler traja skladje med telesom in dušo.

Galerija
Kako bi lahko bilo življenje samo po sebi brez smisla, če je za polarne čigre dovolj dragoceno, da vsako leto preletijo pot od enega tečaja do drugega in nazaj? FOTO: Nigel Roddis/Reuters
Nekega dne, ko so začele živali množično izumirati, resnično in dejansko, ne samo v opozorilih na mračno prihodnost, temveč zdaj, prav zdaj, tako da smo lahko to videli in občutili, sem se odločila, da bom preko oceana spremljala eno od ptic.
Morda sem upala, da me bo odpeljala tja, kamor so pobegnila vsa tista bitja, o katerih smo mislili, da so jih pobili. Morda sem mislila, da bom odkrila nekakšno grobost, ki me je napeljala k temu, da zapustim ljudi. Ali pa sem morda zgolj upala, da mi bo zadnja selitev ptic pokazala kraj, ki bi mu lahko tudi sama pripadala.
Preberite še:
Dih neba
Ženska, ki se je zaljubila v enciklopedijo
Zagotovo se mi ne bi moglo zgoditi nič boljšega od komajda objavljenega debitantskega romana avstralske književnice Charlotte McConaghy Migracije, ki se je v moj ...
Komentarji