V nadaljevanju preberite:

Odraščal je v Foči, mama je med šivanjem poslušala radijske postaje, ki so predvajale starogradske skladbe in sevdalinke, on pa se je vživljal v te čudovite, otožne melanholične zvoke, ki so jih peli najmilejši glasovi.

»Zdelo se mi je, da odgovarjajo vsemu, kar sem. Ves sem bil njihov. Šele kasneje, ko sem zaključil študij arheologije, mi je postalo jasno, da so sevdalinke moja najbolj dragocena izkopanina, klic, ki mi je popolnoma začrtal smer življenja, prevzel njegove vajeti.«

Njegov kastratski glas, ki velja za božji dar, je pritegnil veliko pozornost na Balkanu in tudi po svetu. Njegova zunanja podoba, ki jo opredeljuje žensko-moška dvojnost, odlično dopolnjuje njegovo glasbeno-umetniško izraznost.

Njegove a cappella poustvaritve tragičnih in otožnih ljubezenskih skladb se pojavljajo v dokumentarcih in gledaliških predstavah. Privrženci pa tudi kritiki Boža Vreća pravijo, da je njegov koncert na robu meditativne izkušnje. Specifičen scenski nastop in edinstveni glas sta za gledalce in poslušalce magnet. Drznil si je biti drugačen. Ko, navadno ob koncu, pod žarometi razsvetli svoj torzo, na njem – na vratu, rokah, prstih, dlaneh – vidimo simbole vseh treh monoteističnih izpovedi, zapise v arabščini, ime matere v glagolici, vreteno, simbol ženskega principa, amulete, staroslovanska božanstva, angele in angelska krila ... in še marsikaj. Svoboden. Popolnoma.