Nobena vednost ni varna pred oblastnimi praksami

Začniva pri vaših zgodnjih milanskih korakih ob Enzu Paciju (1911–1976), prvi violini sodobne italijanske eksistencialne in fenomenološke misli, za katerega se negativnost, vtisnjena v zemeljsko zgodbo slehernika, kaže kot njegova ireduktibilna enkratnost, slepi zorni kot, časovna in odnosna zamejenost, nikdar izpolnjena potrebnost, nikdar dopolnjena izpopolnljivost. Toda ves ta bivanjski »minus« za Pacija še zdaleč ni nož v srce, temveč možnost in priložnost za osebno in skupnostno rast – nemirni odtis počlovečenja. Naj uvodoma priznam, da sem po Pacijevi smrti dolgo čutil potrebo po molčanju: vsenaokrog so v glavnem doneli zbori retoričnih hvalnic ali pač redki, v glavnem neposrečeni poskusi kritičnega odmikanja. S simptomatskim samoutišanjem sem želel predvsem v svojem življenju čim ...