Onstran pandemije strahu
Na začetku, ko se je tisto, kar se je dogajalo daleč stran, preselilo čisto blizu nas, me je bilo zelo strah, kot vse nas. Zdaj me je najbolj strah tega, v kar se spreminjamo. Kot družba, kot posamezniki.
Vedno me je bilo strah. Nikoli se nisem slepila, da me ni. Bilo me je strah noči, višine, podivjane množice, strah me je bilo ljubezni, strah me je bilo laži, včasih tudi resnice. Še vedno me je strah neumnosti, obsodbe, kritike, vulgarnosti. Najbolj me je bilo, in me je še, strah ujetosti. Neznane grožnje od zunaj. Strah pred neznanim je morda najbolj arhetipski strah od vseh.
Na začetku, ko se je tisto, kar se je dogajalo daleč stran, preselilo čisto blizu nas, me je bilo zelo strah, kot vse nas. Zdaj me je najbolj strah tega, v kar se spreminjamo. Kot družba, kot posamezniki.
Ni vojna. To ni vojna. Je stanje, kakršnega v zgodovini nismo poznali. Bile so kuge, kolere in španska gripa, a ni bilo tehnologije in ni bilo vseprisotnosti in dostopnosti najrazličnejših nasprotujočih si informacij, teorij zarot, lažnih novic.
Je tehnologija, ki je blagoslov, ker lahko prek nje stopamo v stik z našimi najbližjimi, z umetnostjo, z ljubeznijo. In je tehnologija, ki nas v teh dneh še bolj srka v vrtinec vase, tako nas kot naše otroke, in povzroča žarenje v možganih in tesnobo v grlu.
Za prejšnjo Sobotno prilogo sem vprašala Lidijo Šircelj, namestnico direktorja največje španske kulturne institucije Círculo de Bellas Artes, kaj so zanjo najpomembnejša spoznanja, ki jih je dojela v osami svojega madridskega stanovanja. Da se zares zaveš, kaj imaš, samo takrat, ko ti je to odvzeto, je rekla počasi. Da brez ljudi, ki jih imaš rad, ne živiš, samo preživiš. In tudi to, da brez umetnosti ni življenja. Kako bi preživljali izolacijo brez glasbe, brez knjig, brez filmov?
Velikokrat v teh dneh se v mislih vračam v Sarajevo. Tam sem se, dve leti po vojni, prvič soočila z močjo umetnosti, ko sem poslušala zgodbe ljudi, ki so sredi obleganega Sarajeva, v lakoti in grozi, pod grožnjo ostrostrelcev, granat začeli ustvarjati umetniške projekte, vojni kino, koncerte. Da so ohranili človečnost in v razčlovečenih časih ostali ljudje, so rekli.
Spomnim se receptorke malega hotela v Sarajevu, močne, nasmejane ženske, bilo je neko januarsko ledeno hladno noč, ko sem prezebla, ob enih ponoči, ker ni bilo mogoče dobiti taksija, skozi sneg gazila iz Zetre, kjer je bila gala projekcija filma Angeline Jolie V deželi krvi in medu. Naredila mi je vroč čaj, me materinsko posedla poleg sebe in mi povedala svojo zgodbo, ki je bila še strašnejša od tiste, ki sem jo videla na filmu. Morda tega ne boste mogli razumeti, mi je rekla na koncu, granata je pred mojimi očmi razstrelila mojo hčerko, in to je bolečina, ki se je ne da opisati in nikoli ne izgine.
Ampak veste, kaj je bilo najstrašnejše v tej vojni: lakota. Lakota in nenehen strah. Kaj bo jutri, strah pred nevarnostjo od zunaj, strah pred ostrostrelci, skrivanje po kleteh, to je bilo tisto, zaradi česar smo začeli postajati podobni zverem. Potem nam je postalo dovolj. Začeli smo se družiti, začeli smo se zbirati na prireditvah, koncertih ...
Filmska režiserka Ines Tanović mi je rekla, da se še vedno natančno spomni občutka, ko se je v ljudeh nekaj prelomilo, da niso več mogli živeti v zakloniščih in kleteh, pod nenehnim pritiskom, v strahu, napetosti. Reševalo nas je to, da smo se začeli družiti drug z drugim, je rekla, da so se začele kulturne iniciative, skupina entuziastov je na akademiji ustanovila vojni kino, Obala Art Center je začel svoje razstave, ljudje so začeli prirejati kulturne dogodke, koncerte. Kljub temu da je bil vsak izhod iz doma ali kleti ruska ruleta, so se odločili, da bodo živeli.
Ker je imela v stanovanju klavir, so ljudje prišli k njej domov na dernek, na zabavo. »Prinesli so, kar so pač imeli, nekateri nekaj krompirjev, drugi liker, tisti mentolov odvratni liker, zakurili smo si s športnimi copati adidas, te so najdlje gorele, peli smo, igrali na klavir, zunaj so padale granate – to je bil naš mali upor proti grozi tam zunaj. Umetnost nas je reševala, da smo ostali ljudje.«
Podobno zgodbo sem slišala v Bogoti, kjer je rdečelasa gledališka diva Fanny Mikey leta 1988 v takrat onesnaženem, grdem sivem mestu 2600 metrov nad morjem, ki so ga pretresali boji med levimi gverilskimi in desničarskimi paravojaškimi skupinami in karteli Pabla Escobarja, skupaj z dramatikom in nekdanjim kulturnim ministrom Ramirom Osoriem ustanovila festival gledališča in uličnega gledališča.
Samo zato, kot je rekla, da bi ljudem v kruti realnosti pobojev, bomb in nenehnega strahu ponudila možnost za vstop v drugo, magično realnost. To je bila njena misija. V času, ko je trajal festival, je dosegla premirje, ljudje so lahko za štirinajst dni zadihali brez strahu, gledališče je postalo zatočišče, svetišče, prostor druženja, brez strahu pred streli, bombami, grozo, ki je sicer divjala po ulicah Bogote.
Kreativnost in umetnost sta bili od nekdaj kanal za tesnobe, včasih amortizer za duševne stiske in motnje, o tem so govorili vsi psihoanalitiki in psihiatri, s katerimi sem imela priložnost govoriti v svoji karieri.
Očitno se šele v stanjih pritiska in krize pokaže prava moč umetnosti. Umetnost ohranja v človeku tisto, kar je v njem najbolj plemenitega, to plemenitost duha, kot jo je imenoval Rob Riemen, mi je zadnjič rekla Livija Pandur.
Kot pravi Andrej Tarkovski, »umetnik obstaja, ker svet ni popoln.
Očitno je, da umetnost ne more nikogar nič naučiti, saj se v štiri tisoč letih človeštvo ni naučilo ničesar. A umetnost ima potencial, da skozi šok in katarzo človekovo dušo pripravi in odpre za sprejemanje dobrega.«
Hočem reči, da kljub poskusom nihče ne bo mogel zajeziti ustvarjalnosti. Nedopustno je, da je v kriznem času najbolj na rob postavljena prav kultura in z njo umetnost.
In to se je zgodilo, to je še eden od obrazov pandemije: splet je eksplodiral v kreativnosti, prenosi predstav prek zooma, koncerti, branje poezije, akcije za vzpodbujanje branja javne agencije za knjigo in MMC, pa akcije vseh slovenskih gledališč, od Kopra, ki je začel prvi, do Nove Gorice, od projekta Drama bere, Mestnega gledališča do Pravljično doživljajske transverzale po Sloveniji, projekta nekdanje direktorice Kinodvora Nine Peče.
Povezujejo se glasbeniki, komiki, likovni umetniki; slikar (NSK) Roman Uranjek vsak dan na družabnih omrežjih objavi svojo stvaritev z velikim črnim križem, glasbenik Janez Dovč je v sodelovanju s Sounds of Slovenia ustvaril novo verzijo skladbe Vsi smo eno, sam sebi pravi popotnik življenja s sporočilom, da je ključ do uspehov vseh v sodelovanju, na Beletrini pisatelji v videih delijo Misli za boljši jutri in še in še …
»Ljudje, ki čutijo res močno potrebo po ustvarjanju, izpovedi, morajo imeti v sebi gverilski DNK, ki poganja diverzantske strategije, da bi lahko udejanjili svojo potrebo po svetlobi, lepoti in resnici. Predvsem pa po svobodi,« mi je rekla umetniška direktorica koprskega gledališča Katja Pegan, ko sem jo pred zoom premiero Cankarjeve drame Za narodov blagor klicala po telefonu.
Povezani ljudje se čutijo, ne glede na omejitve, je še rekla. Povezani ljudje so najboljši takrat, ko se medsebojno plemenitijo in podpirajo na poti k cilju, ki je nova vrednota, in ne takrat, ko se povezujejo, ker jih je strah.
Zdaj sem se spomnila na citat Miroslava Krleža iz njegovega romana Na robu pameti: Danes se um prodaja levo in desno, to je bolj ali manj vprašanje profesionalnega zaslužka, mode, uspeha, moči, a če nekdo slika z ostrim nožem, če želi s sebe sleči krvavo kožo, če želi zagrebsti s prsti vase, v svoje drobovje, v svoje črevesje, v svoje skrivnosti, v svoje meso, če želi odkriti samega sebe, je tukaj, mračen in oddaljen, in z njim nihče ne ve, kaj bi.
Tak človek nima potrebe, da bi verjel v katekizem, da bi videl svet tako, kot so mu ga predpisali, da bi ga moral videti; tak človek svet vidi.
Prišel je čas, ko je to, da nihče ne ve, kaj bi z umetnikom, postalo del javnega političnega diskurza. Hkrati ga potrebujemo bolj kot kadarkoli. Da nam pomaga videti svet, zares videti, onkraj vsega, onstran pandemije strahu, lažnih novic, onstran vsega, kar se zdi, da se dogaja.
Na začetku, ko se je tisto, kar se je dogajalo daleč stran, preselilo čisto blizu nas, me je bilo zelo strah, kot vse nas. Zdaj me je najbolj strah tega, v kar se spreminjamo. Kot družba, kot posamezniki.
Ni vojna. To ni vojna. Je stanje, kakršnega v zgodovini nismo poznali. Bile so kuge, kolere in španska gripa, a ni bilo tehnologije in ni bilo vseprisotnosti in dostopnosti najrazličnejših nasprotujočih si informacij, teorij zarot, lažnih novic.
Je tehnologija, ki je blagoslov, ker lahko prek nje stopamo v stik z našimi najbližjimi, z umetnostjo, z ljubeznijo. In je tehnologija, ki nas v teh dneh še bolj srka v vrtinec vase, tako nas kot naše otroke, in povzroča žarenje v možganih in tesnobo v grlu.
Za prejšnjo Sobotno prilogo sem vprašala Lidijo Šircelj, namestnico direktorja največje španske kulturne institucije Círculo de Bellas Artes, kaj so zanjo najpomembnejša spoznanja, ki jih je dojela v osami svojega madridskega stanovanja. Da se zares zaveš, kaj imaš, samo takrat, ko ti je to odvzeto, je rekla počasi. Da brez ljudi, ki jih imaš rad, ne živiš, samo preživiš. In tudi to, da brez umetnosti ni življenja. Kako bi preživljali izolacijo brez glasbe, brez knjig, brez filmov?
Ker je imela v stanovanju klavir, so ljudje prišli k njej domov na dernek, na zabavo. »Prinesli so, kar so pač imeli, nekateri nekaj krompirjev, drugi liker, tisti mentolov odvratni liker, zakurili smo si s športnimi copati adidas, te so najdlje gorele, peli smo, igrali na klavir, zunaj so padale granate – to je bil naš mali upor proti grozi tam zunaj. Umetnost nas je reševala, da smo ostali ljudje.«
Velikokrat v teh dneh se v mislih vračam v Sarajevo. Tam sem se, dve leti po vojni, prvič soočila z močjo umetnosti, ko sem poslušala zgodbe ljudi, ki so sredi obleganega Sarajeva, v lakoti in grozi, pod grožnjo ostrostrelcev, granat začeli ustvarjati umetniške projekte, vojni kino, koncerte. Da so ohranili človečnost in v razčlovečenih časih ostali ljudje, so rekli.
Spomnim se receptorke malega hotela v Sarajevu, močne, nasmejane ženske, bilo je neko januarsko ledeno hladno noč, ko sem prezebla, ob enih ponoči, ker ni bilo mogoče dobiti taksija, skozi sneg gazila iz Zetre, kjer je bila gala projekcija filma Angeline Jolie V deželi krvi in medu. Naredila mi je vroč čaj, me materinsko posedla poleg sebe in mi povedala svojo zgodbo, ki je bila še strašnejša od tiste, ki sem jo videla na filmu. Morda tega ne boste mogli razumeti, mi je rekla na koncu, granata je pred mojimi očmi razstrelila mojo hčerko, in to je bolečina, ki se je ne da opisati in nikoli ne izgine.
Ampak veste, kaj je bilo najstrašnejše v tej vojni: lakota. Lakota in nenehen strah. Kaj bo jutri, strah pred nevarnostjo od zunaj, strah pred ostrostrelci, skrivanje po kleteh, to je bilo tisto, zaradi česar smo začeli postajati podobni zverem. Potem nam je postalo dovolj. Začeli smo se družiti, začeli smo se zbirati na prireditvah, koncertih ...
Preberite še:
Zakaj sploh, če nas nihče ne gleda
Gravitacija prijaznosti
Zakaj sploh, če nas nihče ne gleda
Gravitacija prijaznosti
Filmska režiserka Ines Tanović mi je rekla, da se še vedno natančno spomni občutka, ko se je v ljudeh nekaj prelomilo, da niso več mogli živeti v zakloniščih in kleteh, pod nenehnim pritiskom, v strahu, napetosti. Reševalo nas je to, da smo se začeli družiti drug z drugim, je rekla, da so se začele kulturne iniciative, skupina entuziastov je na akademiji ustanovila vojni kino, Obala Art Center je začel svoje razstave, ljudje so začeli prirejati kulturne dogodke, koncerte. Kljub temu da je bil vsak izhod iz doma ali kleti ruska ruleta, so se odločili, da bodo živeli.
Ker je imela v stanovanju klavir, so ljudje prišli k njej domov na dernek, na zabavo. »Prinesli so, kar so pač imeli, nekateri nekaj krompirjev, drugi liker, tisti mentolov odvratni liker, zakurili smo si s športnimi copati adidas, te so najdlje gorele, peli smo, igrali na klavir, zunaj so padale granate – to je bil naš mali upor proti grozi tam zunaj. Umetnost nas je reševala, da smo ostali ljudje.«
Podobno zgodbo sem slišala v Bogoti, kjer je rdečelasa gledališka diva Fanny Mikey leta 1988 v takrat onesnaženem, grdem sivem mestu 2600 metrov nad morjem, ki so ga pretresali boji med levimi gverilskimi in desničarskimi paravojaškimi skupinami in karteli Pabla Escobarja, skupaj z dramatikom in nekdanjim kulturnim ministrom Ramirom Osoriem ustanovila festival gledališča in uličnega gledališča.
Samo zato, kot je rekla, da bi ljudem v kruti realnosti pobojev, bomb in nenehnega strahu ponudila možnost za vstop v drugo, magično realnost. To je bila njena misija. V času, ko je trajal festival, je dosegla premirje, ljudje so lahko za štirinajst dni zadihali brez strahu, gledališče je postalo zatočišče, svetišče, prostor druženja, brez strahu pred streli, bombami, grozo, ki je sicer divjala po ulicah Bogote.
Kreativnost in umetnost sta bili od nekdaj kanal za tesnobe, včasih amortizer za duševne stiske in motnje, o tem so govorili vsi psihoanalitiki in psihiatri, s katerimi sem imela priložnost govoriti v svoji karieri.
Očitno se šele v stanjih pritiska in krize pokaže prava moč umetnosti. Umetnost ohranja v človeku tisto, kar je v njem najbolj plemenitega, to plemenitost duha, kot jo je imenoval Rob Riemen, mi je zadnjič rekla Livija Pandur.
Kot pravi Andrej Tarkovski, »umetnik obstaja, ker svet ni popoln.
Očitno je, da umetnost ne more nikogar nič naučiti, saj se v štiri tisoč letih človeštvo ni naučilo ničesar. A umetnost ima potencial, da skozi šok in katarzo človekovo dušo pripravi in odpre za sprejemanje dobrega.«
Hočem reči, da kljub poskusom nihče ne bo mogel zajeziti ustvarjalnosti. Nedopustno je, da je v kriznem času najbolj na rob postavljena prav kultura in z njo umetnost.
In to se je zgodilo, to je še eden od obrazov pandemije: splet je eksplodiral v kreativnosti, prenosi predstav prek zooma, koncerti, branje poezije, akcije za vzpodbujanje branja javne agencije za knjigo in MMC, pa akcije vseh slovenskih gledališč, od Kopra, ki je začel prvi, do Nove Gorice, od projekta Drama bere, Mestnega gledališča do Pravljično doživljajske transverzale po Sloveniji, projekta nekdanje direktorice Kinodvora Nine Peče.
Povezujejo se glasbeniki, komiki, likovni umetniki; slikar (NSK) Roman Uranjek vsak dan na družabnih omrežjih objavi svojo stvaritev z velikim črnim križem, glasbenik Janez Dovč je v sodelovanju s Sounds of Slovenia ustvaril novo verzijo skladbe Vsi smo eno, sam sebi pravi popotnik življenja s sporočilom, da je ključ do uspehov vseh v sodelovanju, na Beletrini pisatelji v videih delijo Misli za boljši jutri in še in še …
»Ljudje, ki čutijo res močno potrebo po ustvarjanju, izpovedi, morajo imeti v sebi gverilski DNK, ki poganja diverzantske strategije, da bi lahko udejanjili svojo potrebo po svetlobi, lepoti in resnici. Predvsem pa po svobodi,« mi je rekla umetniška direktorica koprskega gledališča Katja Pegan, ko sem jo pred zoom premiero Cankarjeve drame Za narodov blagor klicala po telefonu.
Povezani ljudje se čutijo, ne glede na omejitve, je še rekla. Povezani ljudje so najboljši takrat, ko se medsebojno plemenitijo in podpirajo na poti k cilju, ki je nova vrednota, in ne takrat, ko se povezujejo, ker jih je strah.
Zdaj sem se spomnila na citat Miroslava Krleža iz njegovega romana Na robu pameti: Danes se um prodaja levo in desno, to je bolj ali manj vprašanje profesionalnega zaslužka, mode, uspeha, moči, a če nekdo slika z ostrim nožem, če želi s sebe sleči krvavo kožo, če želi zagrebsti s prsti vase, v svoje drobovje, v svoje črevesje, v svoje skrivnosti, v svoje meso, če želi odkriti samega sebe, je tukaj, mračen in oddaljen, in z njim nihče ne ve, kaj bi.
Tak človek nima potrebe, da bi verjel v katekizem, da bi videl svet tako, kot so mu ga predpisali, da bi ga moral videti; tak človek svet vidi.
Prišel je čas, ko je to, da nihče ne ve, kaj bi z umetnikom, postalo del javnega političnega diskurza. Hkrati ga potrebujemo bolj kot kadarkoli. Da nam pomaga videti svet, zares videti, onkraj vsega, onstran pandemije strahu, lažnih novic, onstran vsega, kar se zdi, da se dogaja.
