Več zaslonov, manj zgodb: Ali bo naslednja generacija še sanjala v slovenščini?

V času, ko knjige tekmujejo z zasloni, papir z oblakom in ko je vsaka vsebina na dosegu enega klika, je razmislek o prihodnosti založništva na majhnem trgu tudi razmislek o prihodnosti slovenske družbe, kulture in jezika. Čeprav se zdi, da so tehnološke spremembe vedno le eden od evolucijskih korakov v teku časa in da tiskana knjiga kljub številnim napovedim o njenem koncu ohranja svojo trdno pozicijo simbolne moči znanja in širine duha, se vendarle vse okrog nas spreminja. Predvsem pa se spreminjajo bralci. In to terja razmislek.

Hrvaški otroci imajo boljšo bralno pismenost kot naši. Kaj počno bolje?

Tehnološke spremembe zadnjega desetletja so tiho in samodejno vstopile v naše življenje in povzročile tako rekoč nevidno civilizacijsko premeno naše besedilne zavesti. Pametni telefoni so »prirasli« k našemu telesu, algoritemsko oblikovanje medijskega sveta je pospešilo utrip (globalne) družbe, a jo hkrati poplitvilo v fragmentirano, nemalokrat radikalizirano sprejemanje stvarnosti. Dinamika in hitrost delovanja zaslonske tehnologije kot vira informacij, znanja in premisleka nas odmikata od kritične misli in prepuščata obetajočemu objemu umetne inteligence. Neskončna množica dražljajev in nepreštevnih prostočasnih dejavnosti konkurira času, ki ga namenjamo branju.

Kaj bomo brali na počitnicah? Tukaj so predlogi

Po raziskavi Knjiga in bralci VII (Gerčar, Kovač, Blatnik, Rugelj, 2024) 42 odstotkov Slovencev v dvanajstih mesecih od časa raziskave ni prebralo nobene knjige, le 33 odstotkov Slovencev prebere več kot tri knjige na leto, število bralcev, ki preberejo več kot deset knjig letno, pa se je leta 2024 v primerjavi z 2019 zmanjšalo skoraj za tretjino. Eden redkih pozitivnih trendov je, da več beremo otrokom: to počne 37 odstotkov staršev, kar pa je v primerjavi npr. z Norveško, kjer otrokom bere 75 odstotkov staršev, še vedno občutno (pre)malo. A ne krajša se le čas, ki ga namenjamo branju, spreminja se tudi način, kako beremo.

Kako beremo danes?

Izsledki nevrokognitivnih znanosti o delovanju beročega uma kažejo, da je branje čudovit dokaz plastičnosti možganov. Ko beremo, se biološko in intelektualno spreminjamo: branje krepi sposobnosti mišljenja, sklepanja, čutenja in razumevanja drugih. A načini branja so odvisni od številnih dejavnikov, med katerimi izstopa vseobsegajoč vpliv sodobne tehnologije. Medij, prek katerega beremo, narekuje način branja.

Ta vpliv je sicer odvisen od izurjenosti bralca in njegovega namena, a raziskave kažejo, da pri branju na zaslonu vložimo manj kognitivnega truda. Pogosto iščemo informacije, drsimo po površini pomenov, pozornost nam uhaja, bolj kot vsebino pa si zapomnimo pot do nje. Prepričani, da je vsebina na spletu vedno dosegljiva, prebrano hitro odložimo in slabše pomnimo. S tem izgubljamo kognitivno potrpežljivost in se odmikamo od t. i. globokega branja, ki omogoča, da se misli usidrajo, umirijo in pripravijo na nadaljnjo obdelavo.

Ob branju se sprožajo številni metakognitivni procesi – analiza, indukcija, dedukcija, povezovanje z znanjem, oblikovanje perspektive, porajanje kritične misli. V teh mikroprocesih vznikajo nove misli, abstraktni koncepti, ustvarjalne zamisli. A zdi se, da branje daljših, zahtevnejših besedil – zmožnosti, da za dlje časa mirno obsedimo in se srečamo z mislijo avtorja, ki ga ne vidimo na zaslonu, – postaja izziv za sodobnega bralca.

Splošna razgledanost, omika duha in neodvisnost uma oblikujejo družbo. FOTO: Voranc Vogel

To povratno vpliva tudi na pisanje in založniško produkcijo. Ne le v vsakodnevni komunikaciji, ki jo določa logika zaslonskih sporočil, tudi neleposlovna besedila postajajo krajša, razdrobljena, pogosto izven slogovnih funkcijskozvrstnih pravil iz šolskih učbenikov. Kot da bi se logika tekstovne razpršenosti preselila tudi v knjige. Stvarna literatura, priročniki in (žal) tudi učbeniki so vse bolj vizualni knjižni izdelki, opremljeni z dovršenimi shemami in ilustracijami, medtem ko so besedilni deli razdeljeni na krajše odlomke – kot bi pisci ugibali, koliko časa bo bralec zdržal, preden se njegova pozornost znova preusmeri na podobe.

Seveda pa tega ni mogoče posploševati. Leposlovje ohranja moč pripovedi, ki temelji na etični, estetski in spoznavni funkciji. Ritem in struktura zgodbe še vedno zmoreta zadržati bralčevo pozornost, ne glede na število strani. A to ne pomeni, da digitalna tehnologija ne vpliva tudi nanj. Viralni uspeh platforme tiktok z več kot 200 milijardami ogledov #booktoka je občutno spodbudil zanimanje za žanrsko branje pri mladih med 18. in 24. letom. To je sicer spodbuden trend, a z omejitvijo: bralci romane berejo v angleščini, ti so zaradi velikega jezikovnega trga cenejši in brez časovnega zamika, ki ga terjajo dobri prevodi v slovenščino.

Večjezičnost je prednost, a dolgoročnejše spremembe sežejo globlje: v katerem jeziku bo prihodnja generacija razmišljala, dvomila, sanjala? Z upadanjem bralne kulture ne izgubljamo le točk v raziskavah, temveč tudi sposobnost, da razumemo sebe – v lastnem jeziku. Tu pa je vloga leposlovja ključna. Ni drugega prostora, kjer bi se jezik razvijal z večjo občutljivostjo, domišljijo in notranjo logiko. To pa že odpira vprašanje stanja slovenske knjižne ponudbe in domačega založništva.

Eva M. Klemenčič: Mladi so indikator družbe

Z otroško knjigo se začne vse

Slovensko založništvo se je iz nekdaj neposeljene knjižne krajine razvilo v bogato krajino; zgodovinski pogled skozi 80-letno perspektivo največje slovenske založbe Mladinske knjige kaže zanimive podatke, pri čemer posebej izstopa eno dejstvo: za razmah so bili pomembni temelji – in ti so se leta 1945 začeli graditi pri otrocih. Knjižna ponudba se je v časih, ko ni bilo ne čokolade ne pomaranč, razmahnila s Cicibanom, z izvirnimi slovenskimi slikanicami, ki živijo še danes (Martin Krpan z ilustracijami Toneta Kralja je bil npr. natisnjen v več kot 250 tisoč izvodih, Maček Muri z ilustracijami Jelke Reichman v več kot 200 tisoč izvodih), kasneje pa se je skupaj s programi drugih založb, koprodukcijskimi tiski ter legendarnimi knjižnimi zbirkami, kot so Čebelica, Sinji galeb, Kondor, Zlata ptica idr. razširila na vse programske segmente.

Vse to je v nadaljnjih letih ob dobrih programskih idejah ter ambicioznih poslovnih odločitvah širšega založniškega polja vodilo v bogato ponudbo izvirne in prevodne literature, enciklopedij, leksikonov idr. S knjižnim klubom Svet knjige (1974) in nacionalnimi projekti, kot je Enciklopedija Slovenije (1987), je trg oživel, se v času demokratizacije razmahnil tako po številu založb, naslovov in knjigarn. Toda v zadnjem desetletju se založniški trg krči, povprečna naklada knjig se niža, mnoge izdaje preživijo le s pomočjo državnih subvencij, več bralcev si knjige izposoja, kot jih kupuje, produkcija pa vse bolj postaja odvisna od javnih sredstev. Število članov knjižnega kluba s polstoletno tradicijo se je od rekordnih 172 tisoč članov zmanjšalo za več kot dve tretjini.

Vroče knjige za temne dni

Seveda je mogoče, da je poslovni model knjižnega kluba v digitalni eri preživet, a ne glede na to je padec zanesljiv odraz zmanjšanega povpraševanja za redne nakupe knjig, ki oblikujejo domače knjižnice. To še zdaleč ni samo vprašanje zaslužka založb; število knjig doma je znanstveno dokazano povezano z učnimi dosežki otrok, jezikovnimi zmožnostmi in številom let izobraževanja (Heppt et al, 2022, Kovač, 2022).

Posebej zaskrbljujoč je trend nižanja naklad otroških izvirnih knjig, pri čemer ne gre zgolj za izginjanje knjižnih polic v slovenskih domovih, ampak tudi osiromašene knjižne kotičke v vrtcih in različno bogate šolske knjižnice. To nazorno prikazuje 80-letno življenje kultne otroške revije Ciciban, ki je nekdaj dosegla rekordno naklado 103.000 izvodov, danes pa njegova naklada komaj dosega deset tisoč izvodov. Sodobni starši ob bogati ponudbi vsebin in dejavnosti branja ne dojemajo več kot dragocen vir za otrokov kognitivni, socialni in čustveni razvoj otroka. Četudi nekje v oddaljeni zavesti nosijo to spoznanje, to ni dovolj visoko na lestvici prioritet, da bi branje vključili v družinski vsakdanjik. Najpogostejši razlogi za nebranje otrokom je pomanjkanje časa, večina odgovorov ob odjavah naročnikov Cicibana so neodprte številke revije. A to je le odsev bralnih navad odraslih, ki tudi sami postajajo vse slabši zgled branja.

Za poletne užitke in modrosti

Skupno branje staršev z otroki je ključno za razvoj otrokovih govornih zmožnosti, spodbujanje domišljije, poslušanja, pozornosti in socialnega razumevanja. Branje otrokom je neke vrste glasovni laboratorij, ponavljanje rim možgani prepoznajo kot vzorce, to jih uči poslušati, usmerjati pozornost, vzpostavljati čustvene povezave. Jezik zgodb in pesmi omogoča, da otrok spozna povsem drugačne skladenjske vzorce kot v pogovornem jeziku, struktura zapisanega zrcali kompleksnost misli in oblikuje otrokov notranji mikrokozmos, ki ga pozneje v življenju razvije v konceptualno mišljenje. Branje je arena misli, zato imata količina in vsebina prebranega otrokom učinke nanje še dolgo po tem, ko odrastejo. Če umanjka skupno branje doma, lahko to nadomesti šola?

Zavezništvo med izobraževanjem in založništvom

Šola je bila od nekdaj kolektivni družbeni mehanizem, ne zgolj s ciljem posredovanja znanja, vednosti in omike, ampak tudi socialnega korektiva. To velja tudi za spodbujanje branja; položaj, dodeljen knjigi v izobraževanju, je odločilen. Razmislek o učinkih digitalne revolucije na delovanje šolskega polja sicer presega namen tega prispevka, toda z razgradnjo nekaterih temeljnih simbolnih postulatov šolskega sistema v družbi šole slabi svojo vlogo »motivatorja« za branje. Temu pritrjuje tudi raziskava Knjiga in bralci VII (2024). Izobraževanje ne zgolj intelektualno, ampak tudi socialno formira človeka. V digitalni preobloženosti, plitkosti razumevanja in družbi individualizma pa se ustvarja občutek, da je znanje le še »družbeni okras«, saj se vsi razumejo na vse.

Zdi se, kot da je brez splošne razgledanosti povsem mogoče dobro živeti – ob podpori umetne inteligence verjetno toliko lažje – še sploh, če ta ne služi uporabnosti in pragmatičnosti, ne sledi najnovejšim izzivom trenutka ali ne odgovarja željam posameznika. Se znanje, ki je nekdaj temeljilo na avtoriteti znanosti, pomika h kvaziznanju na podlagi osebnih prepričanj ali že k znanju, ki temelji na jezikovnih modelih umetne inteligence? Splošna razgledanost, omika duha in neodvisnost uma oblikujejo družbo. Se jim bomo res tako zlahka odpovedali?

Če so knjige odločilne, potem je vitalnost slovenskega založništva (tako splošnega kot izobraževalnega) tema, ki presega zgolj dileme kulturnega polja, poslovne rezultate panoge ali lastniško strukturo največjih akterjev na založniškem trgu. Zadeva celotno družbo. V strateškem partnerstvu z izobraževalnim in kulturnim poljem lahko založništvo deluje najmanj tako učinkovito kot pred 80 leti, ko je Slovenija vzpostavljala temelje pismene družbe.

K strateškemu povezovanju kličejo tudi slabi rezultati bralne pismenosti, kjer sta dve raziskavi OECD – Pirls 2021 in Pisa 2022 pokazali, da je bralna pismenost slovenskih učencev nazadovala na raven iz leta 2006. In okoliščine niso statične, družba se z digitalizacijo spreminja v vrtoglavem ritmu. Na trg vstopajo novi digitalni formati vsebin, tiskane revije upehano sledijo digitalnim medijem, v šolskem prostoru učbenike postopoma nadomeščajo drugi viri znanja, umetna inteligenca vstopa v prostor oblikovanja kreativnih vsebin. Ne zgolj izobraževanje, tudi založništvo danes ni romantični poklic, je področje, ki zahteva hitro in vitalno odzivanje na razmere, resno in intenzivno delo z intelektualno kompleksnostjo in kulturnim znanjem, a tudi zgodovinskim spominom.

Prihodnost založništva in branja

Kaj torej lahko slovensko založništvo naredi za spodbujanje branja in kako lahko slovensko založništvo ohrani svojo vitalnost? Za založništvo kot panogo, ujeto med gospodarstvo, kulturo in izobraževanje, je pomembno, da vzdržuje programsko širino, zdrave mehanizme delovanja trga, inovativnost in živo knjigotrško infrastrukturo. Vse to bi ji v dobrih gospodarskih razmerah pravzaprav moralo omogočiti, da bi preživela tudi brez neposredne podpore javnih sredstev (aktualno stanje se pomika prav v nasprotno smer), toda to bi se lahko zgodilo le v primeru, da so knjige sistemsko še globlje vgrajene v jedro izobraževanja in kulture.

Za prihodnost bodo zato ključna zavezništva: s kulturnim in izobraževalnim sektorjem, knjižnicami, institucijami, drugimi založbami in mednarodnimi partnerji. A pred tem potrebujemo zavezo družbe k branju, ki bi izhajala iz zavedanja, da je branje način, kako postati razmišljujoča, demokratična in inovativna družba.

Manj znanja in pripadnosti, manj varnosti

V kričečem prostoru informacij bi bilo nujno okrepiti glas o moči branja za bolj kakovostno življenje. Manifest o pomenu branja na višji ravni (Kovač et al., 2024) je (žal) močneje odmeval v tujini kot doma in je nagovoril predvsem razmišljujoče posameznike, mi pa potrebujemo množični družbeni preobrat v razumevanju pomena branja. In to se ne zdi tako nemogoče. Če smo lahko naredili premik na področju zdravega načina življenja (ki tudi zahteva nekaj truda in volje), verjetno obstaja način, da bi se v zavest množice zasidralo prepričanje, kako pomembno je vsakodnevno branje za vitalnost uma in omiko duha. Založništvo in država to družbeno zavezo potrebujeta, da bomo na majhnem jezikovnem področju ob pritisku globalnih digitalnih platform in jezikovnega svetovljanstva ohranili nacionalno samosvojost, poslovno neodvisnost in programsko inovativnost.

Vzdrževanje založniških standardov, kakovostno kuriranje vsebin, oblikovanje avtentične skupnosti ustvarjalcev in bralcev so utrjene poti v založniškem prostoru. Vrhunski prevodi, preboj posameznih avtorjev, mednarodne nagrade, uspešnice – vse to so plodovi tihega, pogosto spregledanega založniškega sistema. Za vsako uspešno knjigo stoji deset, dvajset izdaj, ki niso bile niti opažene niti (v celoti) prodane. Brez te »nevidne knjižne ekonomije« tudi izstopajočih izjem ne bi bilo. Najbrž se nikdar ne bomo mogli izogniti večnim skušnjavam založništva: tj., da kakovost programa merimo zgolj po prodaji, da pomembnost postavimo ob bok prepoznavnosti, da se literatura umika algoritmu.

Knjige za na plažo, v senco in med zvezde

Sporočilo zgodovine je jasno: v takem okolju dolgoročno ne preživijo najbolj drzne ideje, temveč najbolj povprečne. Jasno je, da bo z digitalizacijo prihodnost založništva tudi v podatkih: prilagajanje vsebin na podlagi bralno-nakupovalnih navad (a nujno tudi preizkušnje novih, še nepoznanih!), ciljno oglaševanje, smiselna uporaba umetne inteligence – vse to prinaša nove možnosti pa tudi nove odgovornosti.

Odgovornost ohranjanja slovenske založniške krajine – celotne knjigotrške infrastrukture in profesionalnega založniškega znanja v Mladinski knjigi – je, tako kot v vsaki gospodarski družbi, najprej v rokah lastnikov. Njihove odločitve o tem, kako strateška je slovenska založniška krajina, bodo oblikovale prihodnost slovenske družbe. Kakršni bralci (in odločevalci) – takšna družba. Založništvo od nekdaj temelji na zaupanju, pripadnosti in dobrih vsebinah. In ostaja najlepša panoga na svetu – ujeta v čarni prostor brezčasne umetnosti in kapitala. Naj tako ostane tudi nadaljnjih 80 let.

***

Dr. Alenka Kepic Mohar, glavna urednica Mladinske knjige in direktorica Cankarjeve založbe