V poletnih mesecih se knjižnice začnejo prazniti, z njihovih in z domačih polic knjige izginjajo v kovčke in nahrbtnike, ki s predaha željnimi in potrebnimi potujejo stran od utečenega, stresnega vsakdana vsaj začasni brezskrbnosti naproti.

Andrej Predin

Za resno prepuščanje poletnemu brezdelju in počitku je odlična izbira znanstvena fantastika, ki je lahko zabavna, nevsiljivo poučna, včasih pa tudi presenetljivo duhovita in pronicljiva. Še posebej dolga dela, ki bralca posrkajo in ujamejo v svoj svet, so kot nalašč za poležavanje v senci ali ob večernem kozarcu vina. Serija Hyperion Cantos ameriškega pisatelja Dana Simmonsa nas potegne v galaksijo na robu armagedona, ko se sedem romarjev poda na zadnje potovanje v Hyperion, vsak s svojimi skrivnostmi in zgodbami. Od njih je odvisna usoda človeštva. Struktura te zgodbe je podobna kot pri Canterburyjskih povestih Geoffreyja Chaucerja.

Andrej Predin FOTO: Matej Družnik/Delo

John Scalzi je za ljubitelje znanstvene fantastike malone nepogrešljiv. Tako rekoč vsaka njegova knjiga prinaša izvirno, drugačno in zapeljivo zgodbo. Za vstop v njegov svet ne moremo zgrešiti s serijo Old Man's War, ki je dovolj obsežna, da se nam bodo med branjem že zacelile morebitne opekline. V prvoosebni zgodbi sledimo vojaku Johnu Perryju, ki navigira skozi vesolje različnih civilizacij, ki med seboj tekmujejo za vire. Gre za vojaka, ki ima povečano moč z manipulacijami DNK in nanotehnologijo.

Knjiga Children of Time Adrijana Čajkovskega prinaša dragocen uvid v evolucijo civilizacije – sledimo zgodbi razvoja pajkov skakačev na planetu, ki ga poskuša po lastni meri prikrojiti preostanek človeštva, ki je zaradi okoljskega kolapsa izgubil svoj planet Zemljo. Gre za zanimivo razmišljanje o gonilu razvoja, konfliktih, komunikaciji in načinu razmišljanja, ki ga od nas zahteva vesolje.

Nina Gostiša FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Nina Gostiša

V zadnjih nekaj poletjih me je popolnoma prevzel jug Italije: Neapelj, vsakokratno izhodiščno točko in točko vračanja, doživljam kot neukročeno lepoto z veliko temperamenta in čisto dušo. Že prvo srečanje se je izkazalo za usodno, vendar pa povod zanj niso bili romani Elene Ferrante. Nasprotno, vse njene knjige, prevedene v slovenščino, sem prebrala tam oziroma v njegovi okolici, najraje v ležalniku z razgledom na Capri. Za uvod vsakomur, ki jih še ni bral, priporočam kar Neapeljski cikel – kjerkoli že ga boste brali, bo ponudil vpogled v italijansko, še posebej neapeljsko družbo 20. stoletja ter izrisal portret mesta v vsej njegovi surovosti, enako pa tudi človeške narave in odnosov, zlasti ženskega prijateljstva.

Z nostalgijo in nežnostjo pa me je presunil Kompas Mathiasa Énarda, še danes ena mojih najljubših knjig. Pisatelj je zanj prejel Goncourtovo nagrado, Suzana Koncut pa za svoj mojstrski prevod v slovenščino Nodierevo in med drugim nagrado Prešernovega sklada. Tudi ta roman je vezan na neko območje – Orient, in na njegov odnos in izmenjavo z Zahodom. Pisatelj pretanjeno, poetično in eruditsko skozi delirične blodnje zaljubljenega dunajskega muzikologa spomni, kako plodne so te izmenjave bile, dokler niso vmes nasilno posegle vojne. Ljubezensko pismo dobrega poznavalca Bližnjega vzhoda – Énard je tam preživel veliko časa ter študiral perzijščino in arabščino – Orientu, kakršen je bil.

Knjiga Teorija Naj ameriške podkasterke Mel Robbins pa je, lahko bi rekli, ljubezensko pismo vsakomur, ki ga pri upoštevanju sebe prevečkrat zmotijo mnenja in odzivi drugih. To več pove o njih kakor o nas samih, pravi, na nas pa je, kako bomo ukrepali.

Pia Prezelj FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Pia Prezelj

Ker bomo v prihodnjih mesecih številni pobegnili na to ali ono obalo, se tja splača vzeti Mediteranski brevir (založba VBZ, prevedel Vasja Bratina) Predraga Matvejevića, sveže ponatisnjeno biblijo Mediterana, ki nas opominja, da »za obale ne vemo, kje se začnejo in kje končajo«. Gre za v izvirniku leta 1987 izdano klasiko hrvaškega jezikoslovca, esejista ter enega najbolj priznanih intelektualcev svojega časa, v kateri se prepletajo zgodovinski, etnografski, kulturni, anekdotični in drugi uvidi v Sredozemlje. Kajti »sredozemstvo se ne nasledi, temveč se doseže. Ni le preteklost ali izročilo, zgodovina ali dediščina, spomin ali pripadnost. Sredozemlje je tudi usoda.«

Za obale ne vemo, kje se začnejo in kje končajo

»Vrt, ki sem si ga izbrala, je imel zidove, a kot vsak je bil prepleten, na stežaj odprt svetu,« v čudoviti – in v slovenščino še neprevedeni – knjigi The Garden Against Time (Picador) zapiše britanska pisateljica Olivia Laing, ki v prepletu memoara, zgodovine, filozofije in ekologije premišljuje o pojmu raja. Toda zgodba vrta ni le zgodba privilegija in zgodba umika, poudarja Olivia Laing, pač pa srečevanj in skupnosti, prostor upornosti in odpora, prostor, ki nam omogoča misliti drugačne načine bivanja.

Še nekaj hitrih priporočil. Tisti, ki bi si dni radi hladili s filozofijo, posezite po knjigi Kamen in glas Mladena Dolarja (Založba Goga), vrhunskem razmisleku o in ob leposlovju, tisti, ki si želite poezije, pa po eni najboljših slovenskih pesniških zbirk, knjigi V suhem doku (LUD Literatura) Veronike Dintinjana, ali pa po njenem prevodu pesniške zbirke Onkraj noči (Mladinska knjiga) ameriške pesnice in Nobelove nagrajenke Louise Glück.

Zdenko Matoz FOTO: Matej Družnik/Delo

Zdenko Matoz

Pisanje Irene Svetek me je zadelo z njeno kriminalno trilogijo, ki je bila pravo sočno branje ob hkratni analizi in refleksiji družbe, v kateri živimo. Z veličastnim romanom Tam, kjer plešejo tulipani pa je naredila odločen korak nazaj. Romanizirala je družinsko zgodovino, ki se večidel romana dogaja v mestu Vršac v Banatu, od razpada Avstro-Ogrske, katere del je bil, do sedanjosti. Svetkova v izmojstrenem slogu tako pripoveduje o sebi, ko je še ni bilo, a so bili takratni dogodki zanjo usodni.

Irena Svetek: Naša življenja so kot čoln, ki ga nosi po divji reki

V distopijah, ki so zadnje čase zelo popularne v televizijskih nadaljevankah in filmih, uživamo, dokler ne postanejo naša realnost. Ko pa se naša realnost spreminja glede na sanje glavnega junaka Nebeškega mlina Ursule K. Le Guin, vrag odnese šalo. Le Guinova je vrhunska mojstrica večinoma znanstvene fantastike, vendar je vedno dajala poudarek psihološkim razsežnostim svojega dela in ne akcijskim prizorom. Nebeški mlin je ena takšnih mini žanrskih mojstrovin.

Vse pogosteje imam občutek, da se pisateljska širina in prefinjenost norveškega mojstra temačnih kriminalk Joja Nesbøja pokažeta v delih, kjer ni Harryja Hola. Podganji otok in druge zgodbe je veličastna zbirka kratkih zgodb, v katerih se poigrava tako s svojo kot z bralčevo domišljijo. Večinoma se dogajajo v postapokaliptičnem svetu, zato so prava protiutež užitkom poletnega branja. Če boste nekoliko zmedeni, ko jih boste prebrali, je to povsem primeren in pričakovan občutek.