Veliko dejanje: ukaz o katekizemski odpravi smrtne kazni

Prvega avgusta 2018 je tiskovni urad Svetega sedeža objavil papeževo pismo škofom kardinala Luisa Ladarie, prefekta Kongregacije za nauk vere (voditelja bivše inkvizicije), ki vsebuje ukaz (rescriptum: predpis, odlok) o zamenjavi vsebine 2267. člena Katekizma katoliške Cerkve oziroma o vstavitvi vanj besedila, ki se glasi:

»Dolgo časa je uporaba smrtne kazni s strani legitimne oblasti po pravilno izpeljanem procesu veljala za primeren odgovor na težo nekaterih zločinov in sprejemljivo sredstvo, čeprav skrajno, za zaščito skupnega dobrega.



Danes pa je vedno bolj živa zavest, da se ne izgubi dostojanstvo osebe niti takrat, ko je nekdo zagrešil najtežje zločine. Poleg tega se je razširilo novo razumevanje pomena kazenskih sankcij s strani države. In še, uveljavili so se bolj učinkoviti sistemi zapiranja, ki zagotavljajo dolžno zaščito državljanov in sočasno ne odvzemajo obdolžencu na dokončen način možnost prostosti.

Zato Cerkev v luči evangelija uči, da je smrtna kazen nedopustna, saj napada nedotakljivost in dostojanstvo osebe, zato si odločno prizadeva za njeno odpravo po vsem svetu.

Ta ukaz bo razglašen z objavo v L'Osservatore Romano ter bo še isti dan začel veljati. Objavljen bo tudi v Acta Apostolicae Sedis.«



Z razprtim zapisom poudarjeni del ukaza je navedek iz Frančiškovega Govora udeležencem srečanja, ki ga je organiziral Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije 11. oktobra 2017 ob petindvajseti obletnici apostolske konstitucije Fidei depositum, s katero je papež Janez Pavel II. odobril Katekizem katoliške Cerkve. Torej je poteklo kar nekaj časa, preden je papež Frančišek dokončno oblikoval in izdal svoj ukaz. O tem, da je moralo biti vmes kar nekaj zapletov in/ali ugovorov v vatikanski kuriji, priča podatek, da je papež novo različico 2267. člena Katekizma katoliške Cerkve odobril že 11. maja 2018, ko je med avdienco sprejel prefekta za nauk vere. Res pa je, da je bilo ukaz še potrebno iz italijanščine prevesti v nekatere druge pomembne jezike, skupaj s spremno utemeljitvijo zamenjave/spremembe člena. Izvorni tekst spremnega besedila papeževega ukaza in njegove utemeljitve je preveden v francoščino, angleščino, nemščino, španščino in portugalščino. Predsedniki drugih nacionalnih škofovskih konferenc pa morajo poskrbeti za prevode v jezike svojih narodov.

Papež Frančišek v spremnem besedilu v podporo svojega ukaza navaja ključne izjave papeža Janeza Pavla II. glede smrtne kazni oziroma njene odprave. Janez Pavel II. je ob sprejemu Katekizma katoliške Cerkve pred četrt stoletja seveda zagovarjal smrtno kazen, a se je potem večkrat zavzel tudi za njeno odpravo. Na primer leta 1998 v svoji božični poslanici in v nagovoru v OZN, leta 1999 v govoru ob obisku Mehike in tako naprej. Papež Benedikt XVI. je bil bolj skop in tudi vsebinsko bolj zadržan. Frančišek navaja le njegovi izjavi iz leta 2011, v katerih se je zdajšnji zaslužni papež pogojno priključil zahtevam po odpravi smrtne kazni, namreč »v območju možnega«. Noben od predhodnih papežev pa ni skušal spremeniti veljavnega člena o smrtni kazni. Papež Frančišek pa že v Pismu predsedniku Mednarodne komisije za odpravo smrtne kazni iz leta 2015 to kazen obsodi kot »grozljivo, nečloveško in ponižujočo« ter se izrecno zavzame za njeno globalno zavrnitev.

Glavni namen spremnega besedila je sicer dokazati, kako »nova formulacija 2267. člena izraža avtentični razvoj Katekizma katoliške Cerkve, razvoj, ki »ni v nasprotju s prejšnjimi izjavami učiteljstva«. Drugače rečeno, šlo naj bi »za konsekventni nadaljnji razvoj katoliškega nauka«. Na osnovi katerega kriterija? Odgovor na to vprašanje ponudi 9. točka spremnega besedila: »V novi formulaciji je dodano, da je nova zavest o nedopustnosti smrtne kazni zrasla v luči evangelija. Evangelij je namreč doprinesel boljše razumevanje ustvarjenega reda, ki ga je sprejel, očistil in dopolnil Božji Sin. Ta nas vabi, da se vadimo v usmiljenju/dobrosrčnosti in Gospodovi potrpežljivosti, ki vsakomur podarja čas za spreobrnitev.« Navidezno preprosti stavki, ki pa vsebujejo ne le novo formulacijo, ampak tudi novo vsebino katolištva; in s tem krščanstva kot takega. Gre za etično, teološko in politično cerkveno prenovo.


 

Etični pomen odprave smrtne kazni

S prepovedjo smrtne kazni se papež Frančišek uvršča pod obnebje, ki ga je s projektom svetovnega etosa začrtal katoliški duhovnik in teolog Hans Küng. Kot mladega teologa, rojenega leta 1928, ga je na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja za strokovnega sodelavca pri oblikovanju sklepov drugega vatikanskega koncila v Rim povabil tedaj vodilni nemški teolog, jezuit Karel Rahner. Na Küngov predlog so potem vključili tudi Josepha Ratzingerja, kasnejšega papeža Benedikta XVI. Küng se je prav na podlagi osnovnih koncilskih sklepov nato – prek projektnega izoblikovanja svetovnega etosa – iz zgolj cerkvenega koncilskega teologa razvil v globalnega ekumenskega teologa.

Uresničitev svojih sanj je doživel, ko je 9. septembra 2001 dobil mednarodno priznanje najvišje stopnje. Generalna skupščina OZN je tega dne sprejela dokument, katerega idejni pobudnik, obenem pa sotvorec – skupaj z dvajsetimi reprezentativnimi intelektualci z vsega sveta – je bil Küng. Dokument ima naslov Resolucija o dialogu med civilizacijami. Küngu je pripadla čast, da je uvodoma prebral svoje besedilo, ki ima naslov Izjava pred Generalno skupščino Združenih narodov. Resolucija namreč izhaja iz temeljnih vrednot svetovnega etosa, se pravi, iz pravrednot človeka kot človeka in s tem človečnosti. Te so: svetost življenja, posvečenost mrtvih, dostojanstvo človeka in zlato pravilo (ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi). Prva vrednota je stara več kot dva tisoč šeststo let, druga dva tisoč petsto let, tretja pol tisočletja (izrecno jo je leta 1486 v spisu O dostojanstvu človeka izpostavil renesančno humanistični mislec Giovanni Pici della Mirandola), četrta pa več kot tri tisoč leti. Te vrednote so navzoče v vseh svetovnih religijah, tvorijo njihovo skupno jedro in zaradi tega lahko igrajo skupni imenovalec dialoga med njimi. Ne religiozni, ki je zaradi njihove versko obredne pestrosti/različnosti nemogoč, temveč etični skupni imenovalec.



Niso religije kriterij resnične etičnosti, marveč je praetičnost kriterij prave religioznosti, konkretno, pravega krščanstva. Ali kot v zvezi s svetostjo življenja že leta opozarja papež Frančišek: svetost življenja je pred vsem drugim, zato niti v imenu Boga ni dovoljeno ubijati. Merilo resnične vernosti je etični kriterij, konkretno, svetost življenja kot izhodiščna pravrednota svetovnega etosa. Iz tega dejstva izhajajo po Küngu naslednja tri spoznanja: Ni dialoga med religijami brez skupnih etičnih vrednot. Ni miru med religijami brez dialoga med njimi. Ni miru med narodi brez miru med religijami. V povzetku: ni svetovnega miru brez svetovnega etosa. Pa tudi spravnega dialoga med teisti in ateisti oziroma agnostiki ne.
 

Teološka revolucija

Pri katekizemski odpravi smrtne kazni papež Frančišek izhaja iz dvojega: iz luči evangelija in iz duha časa. Ko zatrjuje, da Cerkev v luči evangelija uči, da je smrtna kazen nedopustna, uporablja besedo »evangelij« v dveh pomenih. V širšem pomenu nauk evangelija sovpada z naukom Nove zaveze, razlikujoče se od Stare zaveze. V ožjem pomenu pa nauk evangelija sovpada z naukom evangelistov (Mateja, Marka, Luka in Janeza), kolikor se njihova besedila razlikujejo od drugih besedil Nove zaveze, na primer od Apokalipse/Razodetja.



Ukaz o zamenjavi nekdanje vsebine 2267. člena Katekizma, ki je ta člen določevala kot člen o smrtni kazni, z novo formulacijo, ki prinaša prepoved smrtne kazni, je v neposrednem nasprotju z nekaterimi zapovedmi starozaveznega Boga Jahveja. Že s prvo od desetih Božjih zapovedi, natančneje, z Jahvejevo morilsko zaščito te monoteistične zapovedi (2Mz 20,2): »Ne imej drugih bogov poleg mene!« Veruj v enega samega Boga! Medtem ko je Jahve na gori Sinaj dalj časa vzgajal Mojzesa in mu nazadnje izročil obe tabli dekaloga, ki je poleg zapovedi o verovanju v enega samega Boga, Jahveja, vseboval tudi prepoved ubijanja, so se pod goro čakajoči Izraelci že zatekli k drugemu bogu, začeli častiti bika kot bitje življenjske moči. To je Jahveja tako razjezilo, da je Mojzesu ukazal, naj pobije vse izdajalce prave vere. Mojzes ga uboga, skliče svojo telesno stražo, ki so jo sestavljali »Levijevi sinovi«, in jim sporoči oz. naroči (2Mz 33,27): »Rekel jim je: Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Pripašite si vsak svoj meč k boku, pojdite po taboru sem ter tja, od vhoda do vhoda, in vsak naj ubije svojega brata, prijatelja ali bližnjega! Levijevi sinovi so storili po Mojzesovi besedi in tisti dan je padlo med ljudstvom okoli tri tisoč mož.« S tem je Jahve v imenu samega sebe suspendiral svojo lastno prepoved ubijanja, postavil prvo Božjo zapoved pred peto in tako v dekalog vnesel hierarhijo, katere težo lahko izrazimo z naslednjim stavkom: Prepovedano je vsakršno ubijanje, razen tistega v imenu Boga.

Doslej se je večina teologov strogo držala tega naročila. Recimo v knjigi Misliti Biblijo (Nova revija, Ljubljana 2003, str. 156), ki sta jo napisala André LaCocque in Paul Ricoeur, lahko beremo: »Peta zapoved je, na primer, apodiktična; je absolutna v tem smislu, da njena veljavnost ni odvisna od posebnih okoliščin. Ne ubijaj je vedno res; nagovorjenega ali nagovorjeno pripelje tudi do končnega uvida, da mora ljubiti svojega bližnjega, ker je njemu ali njej podobna oseba. Namen zapovedi je kar se da širok, z eno samo omejitvijo – ki ne sodi v etiko –, da Bog lahko ukaže sveto vojno ali da lahko zahteva življenje krivca ali, v Izakovem primeru, nedolžnega iz razloga, ki ga razum ne pozna. (Pascal, Misli IV).« Ne ubijaj! – ne na lastno roko, po ukazu pa lahko, zlasti če tak ukaz pride od Boga samega. V knjigi Človek in Bog se takšnih tez drži tudi Joseph Ratzinger/Benedikt XVI. S pripombo, da pri Mojzesovem pokolu sonarodnjakov pravzaprav ni šlo za umor, saj da so pobiti Izraelci z izdajo Boga že vnaprej naredili verski samomor.

Frančišek se s takšno religiozno sofistiko, se pravi, z relativizacijo prepovedi ubijanja ne strinja. Vztraja pri njeni absolutnosti, tj. brezpogojnosti. Po njem velja ne glede na kraj in čas oziroma razmere in okoliščine. In prav v tem je Frančiškova teološka revolucionarnost.




Pri verouku nas je župnik učil, da je v biblijski pripovedi o Abrahamu bistvena njegova pokorščina, brezpogojna poslušnost. Zaradi te njegove lastnosti ga je Kierkegaard razglasil za »viteza vere«. Bog naj bi (le) preizkušal Abrahama; a ko je videl, da je po njegovem ukazu pripravljen ubiti/zaklati tudi lastnega sina, ga je tik pred zasaditvijo noža v njegovo srce zadržal. Mlajši teologi poudarjajo ta moment. Ne izpostavljajo Abrahamove slepe religiozne pokorščine, marveč njegovo etično spreobrnitev zadnji hip. Ob tem se doslejšnja papeška prepričanja o Božjih smrtnih kaznih, vključno s prepričanjem Benedikta XVI. o Mojzesovem masakru kot obliki samomora, izkažejo za zmotna. Predhodni papež se je motil, torej se je katoliška dogma o papeški nezmotljivosti, na kar sicer že desetletja opozarja Hans Küng, pokazala kot napačna.

Vse to pomeni, da Frančiškov ukaz o odpravi smrtne kazni vodi v reformulacijo, tj. v revizijo celotne Biblije. Pod obnebjem njegovih »novih formulacij« bo treba na novo osvetliti, če že ne popraviti ali celo opustiti vrsto starozaveznih pa tudi nekaj novozaveznih dogem. V skladu z lučjo evangelija, ki sije iz Jezusove blagovesti: Ni človek zaradi (judovske) sobote, marveč je sobota (krščanska nedelja) zaradi človeka. Z vidika samoučlovečenja Boga v Jezusu kot Kristusu ni človek zaradi Boga/Jahveja, temveč je Bog/Kristus zaradi človeka. To je resnični evangelij, dejansko veselo oznanilo. In to terja kritično predelavo vsega, kar je v vlogi pojasnjevalnih komentarjev zapisano – v drobnem tisku – na dnu biblijskih strani, tako v Stari kot Novi zavezi Svetega pisma.
 

Politični pomen prepovedi smrtne kazni

Gre za radikalni prelom s tradicijo, ki ima tudi politične posledice; in to neposredne. Iz zadnje papeževe knjige, iz knjige Bog je mlad (Družina, Ljubljana 2018, str. 38), lahko razberemo, od kod Frančiškov pogum za radikalno teološko revolucijo: »Tisti, ki je sedel na prestolu, pa je rekel: Glej, vse delam novo!« (Raz 21,5) Papeževa obrazložitev je naslednja: »Bog je torej Tisti, ki vedno vse prenavlja, ker je sam ves čas nov: Bog je mlad! Bog, ki je večen in brezčasen, neprestano vse prenavlja. Pomlaja sebe in vse drugo. Najlepše lastnosti mladih so tudi njegove. Bog je mlad, ker vse dela novo in so mu všeč novosti; rad preseneča in so mu všeč presenečenja; zna sanjariti in želi, da tudi mi sanjarimo. Ker je zmožen sanjati, sanje pričakuje tudi od nas …« Frančišek je zbral pogum za ukaz o odpravi smrtne kazni zaradi zgledovanja po Bogu, kolikor ta ni ubijalski, genocidni Bog, marveč Bog mladosti, z večno željo po nečem novem in iz nje izhajajočo zahtevo po prenavljanju, tudi po samoprenovi. In kot se Bog ne boji presenečenj, se tudi papež Frančišek ni ustrašil vernike presenetiti z odpravo smrtne kazni, s to ključno in zato neprecenljivo pomladitvijo, renovacijo biblijskih besedil. Ne samo starozaveznih, ampak tudi takšnih novozaveznih besedil, kakršno je Razodetje.



Doslej je papež svoj drugačni, novi pogled na krščanskega Boga izpričeval le posredno, tako da je navajal samo tiste svetopisemske odlomke, ki potrjujejo njegovo revizijo. Enako kot v zgornjem sklicevanju na zadnjo knjigo Svetega pisma. Izpostavil je svetlo plat, zapostavil pa drugo, temno plat. Kajti zadnja stavka iz odstavka, na začetku katerega je po papežu Frančišku zgoraj citirani stavek, se glasita: »Toda strahopetci in neverniki, pokvarjenci in ubijalci, nečistniki in čarovniki, malikovalci in vsi lažnivci bodo dobili svoj delež v jezeru gorečega žvepla. To je druga smrt.« (Raz 21,8). Gre torej za posmrtno, večno peklensko smrtno kazen, veliko hujšo od tiste, s katero se soočamo v našem zdaj in tu živetem življenju.

Nič posebnega za Razodetje, v katerem je apokaliptični Jezus Kristus upodobljen takole: »Ogrnjen je v plašč, ki je bil namočen v krvi. Ime mu je Božja Beseda. Na belih konjih mu sledijo nebeške vojske, oblečene v belo in čisto tančico. Iz ust mu sega oster meč, da z njim udari po narodih. Pasel jih bo z železno palico in tlačil stiskalnico z vinom srdite jeze Boga, vladarja vsega. Na plašču in na boku pa ima zapisano ime: Kralj kraljev in Gospod gospodov.« (Raz 19,13–16). Gre za Kristusa, kakršnega so pričakovali in zahtevali Judje, ko so ga na krščansko cvetno nedeljo pozdravljali s Hozana, namreč kot Mesijo, ki jih bo kot Kralj in Vojskovodja rešil vsega hudega.



Nič čudnega, da je slovenski klerokatolicizem za svojo vodilno figuro izbral prav to podobo Kristusa. V naših cerkvah še dandanes pojejo himno, napisano za evharistični kongres pred drugo svetovno vojno, ki je bil v celoti »posvečen« spopadu z marksizmom oziroma komunizmom. Pesem se začenja: »Mogočno se dvigni nam spev iz srca / v pozdrav Rešeniku, vladarju sveta. / Kristus kraljuj, Kristus zmaguj, / v hostiji sveti nam gospoduj.« Zoper komuniste, ki jih je bilo tedaj, konec tridesetih let, nekaj sto, je na tem kongresu, se pravi, v živo na Plečnikovem stadionu, zgrajenem posebej za to priložnost, prisegalo – po skupinah, od služkinj do univerzitetnikov – na tisoče katoličanov: poteza, ki je leta 1945 privedla do prisege Hitlerju na istem stadionu.

Pater Marko Ivan Rupnik, svetovno znan oblikovalec nabožnih fresk in ugleden teolog, je v velikonočni Družini objavil zapis Človeškost, namočena z ljubeznijo, v katerem v luči evangelija in v duhu papeža Frančiška glede pozdravljanja Jezusa na cvetno nedeljo s hozana kot Kristusa Kralja pravi: »Beseda hozana, ki jo kričijo, pomeni reši nas. Hozana je bogoslužni vzklik judovskega šotorskega praznika. Ampak oni se sklicujejo na prihod kraljestva njihovega očeta Davida. V ozadju se torej lahko skriva želja, da bi se končno spet pokazal njihov močan voditelj, moč njihovega kraljestva. Da se končno obračuna s ponižanjem in se doživi neke vrste zadoščenje. Duhovno povejmo, da je tukaj kaj hitro poleg želja po maščevanju. Namreč prišlo bo naših pet minut …« Rupnik torej ne samo vztraja v svoji protiklerikalni naravnanosti, marveč je v odnosu do klerokatolicizma, zlasti na Slovenskem, tudi nepopustljivo jasen in čedalje bolj izrecen. Če kakšna, potem bi morala biti prav takšna obrazložitev zapisana pod sklicevanjem na Kralja kraljev oziroma na s krvjo antikristov okrvavljenega Kristusa.

Knjiga Razodetje/Apokalipsa je od vseh svetopisemskih knjig najbolj krvoločna knjiga, v najhujšem nasprotju s svetostjo življenja. Zato bi jo bilo najbolje, kot so to zahtevali nekateri cerkveni očetje, izpustiti. Saj se v luči evangelija pokaže, da ni evangeljska ne v širšem ne v ožjem pomenu. Potemtakem jo je v duhu novih formulacij in v duhu zdajšnjih časov treba zavrniti – namreč kot implicitno podporo možnih ubijalskih načrtov. Morilskih zahtev, značilnih za ekstremni klerikalizem, kakršnega je v Španiji od srede tridesetih do srede sedemdesetih v Španiji uveljavljal general Franco, v Argentini pa od srede sedemdesetih do srede osemdesetih let prejšnjega stoletja general Jorge Videla. Ta tip klerikalizma, stekajočega se v klerofašizem, svoja nasilna, krvava dejanja utemeljuje prav s sklicevanjem na začetek in konec Biblije, na Mojzesove pokole v imenu Boga in na apokaliptično, krvavo Kristusovo vojno z nasprotniki/sovražniki pod vodstvom Satana.

Kot velika večina klera je Jorge Mario Bergoglio tedaj sodeloval z vojaško hunto. In delal uspešno kariero. Kot pater je prav v letu vojaškega puča postal jezuitski provincial in dopuščal, da je hunta skupaj z drugimi duhovniki in nunami zapirala in mučila tudi jezuite. V nasprotju s temi mučenci Bergoglio v tem času, leta 1979, postane rektor, preganja teologe osvoboditve itd. Vrhovna, rimska oblast jezuitov v nasprotju s cerkveno – iz španskega klerofašizma izvirajočo – organizacijo Opus Dei ni podpirala hunte. Zato je bil Bergoglio po padcu hunte, po koncu »umazane vojne«, odstavljen in leta 1990 iz Buenos Airesa kazensko premeščen v tisoč kilometrov oddaljeno argentinsko Córdobo. Vendar ga je podpornik hunte, papež Janez Pavel II., po dveh letih najprej imenoval za škofa, l. 1998 za nadškofa in l. 2001 za kardinala; leta 2005, po smrti Wojtyle, Bergoglio že postane kandidat za papeža in dobi takoj za Ratzingerjem največ glasov. Tega leta torej še ne postane papež, postane pa predsednik argentinske škofovske konference in zaseda to mesto do 2011. Zakaj? Morda zaradi tega, ker je demokratična oblast po začetnem sprejetju amnestije in opustitvi kazenskega pregona pučistov l. 1994 v letu 2010 spet začela zasliševati člane hunte in njihove sodelavce, tako da je bil tokrat na večkratna zaslišanja – kot priča zločinov – poklican tudi Bergoglio. Argentinski škofje pa medtem leta 2012 objavijo prvo zaresno, čeprav še zmerom ne povsem iskreno opravičilo zaradi kolaboracije s hunto. Kdaj se je Bergoglio spreobrnil? Šele kot papež?



To bodo pokazala prihodnja preučevanja njegovega življenja. Vsekakor pa je bila njegova spreobrnitev iskrena in globoka. O tem ne priča samo ukaz o katekizemski odpravi smrtne kazni, ampak tudi Frančiškovo izpostavljanje nove zavesti in novih znamenj časa v spremni besedi k Ukazu. Ob dodatnem poudarku dejstva, da Bog nove (po)dobe vsakomur »podarja čas za spreobrnitev«, za katero je očitno prepričan, da je bil z njo obdarovan tudi on sam. Sprevidel je, da tedaj, ko nima nihče pravice, da bi ubijal v imenu Boga, tudi Bog sam ne, klerofašizmi niso več mogoči. Pa tudi takšne ali drugačne svete vojne ne. Zato je Bergoglio kot papež Frančišek z ukazom o odpravi smrtne kazni tvegal – milo rečeno – vse. Manipulanti z vojnami in religioznim nasiljem ne bodo zlepa odnehali.
 

Novi korak k deklerikalizaciji

Katoliški teologi so bili sprva zelo nejevoljni, ko je biblicist Jan Assmann s svojimi raziskavami dokazal, da je biblični monoteizem neločljiv od jezika nasilja. A bodimo pozorni: od jezika nasilja, ne od dejanskega nasilja. Jezik nasilja je očiten, treba je le prebrati Peteroknjižje, tj. Mojzesove knjige. Nič drugega. Toda ob tem zgodovinarji ugotavljajo, da krvavih prizorov, ki jih opisujejo te knjige, v resnici sploh ni bilo. Da so predvsem domišljijsko tolažilni proizvod zdaj bolj, zdaj manj, a nenehoma ogroženih izraelskih piscev. Skupek predstav, kaj že je in kaj še bo naredil Bog z njih ogrožajočimi – notranjimi in zunanjimi – sovražniki, predvsem s sosedi in njihovimi bogovi. Biblično tekstno nasilje je torej lahko, ni pa nujno že tudi dejansko nasilje.

Danes so teologi, tudi slovenski, Assmannu (ta bo oktobra na frankfurtskem knjižnem sejmu dobil glavno, mirovno nagrado nemških založnikov) hvaležni, da je začrtal jasno in razločno razliko med jezikovnim, imaginarnim in realnim, dejanskim nasiljem. Manj so zadovoljni z Assmannovimi opozorili, da monoteističnega nasilja kljub temu ne gre zanemariti, saj se iz potencialnega, le domišljijskega nasilja lahko kaj hitro pretvori v operativno medčloveško nasilje. Dokaz tega so religiozni fundamentalisti z območja biblične supercivilizacije, ki poleg judovstva obsega tudi krščanske konfesije (katolicizem, pravoslavje, protestantizem) in muslimanstvo. Niti judje niti kristjani Biblije ne berejo več dobesedno, se pravi, bogokletje so prenehali kaznovati s smrtjo. Ni pa tako z islamskimi državami, ki ljudi zaradi bogokletja še zmerom obsojajo na smrt.

Tudi v okviru krščanstva ni nikakršnih absolutnih zagotovil, da se nikoli več ne bo vrnilo h klerikalnemu inkvizitorstvu ter k sežiganju ljudi in knjig. Prav je, da se zavedamo te potencialne nevarnosti. Ko sem objavil članek Protiklerikalnost papeža Frančiška in patra Rupnika (Delo, 9. 1. 2016), sem bil, upoštevajoč zgoraj prikazani življenjepis papeža, nekoliko skeptičen glede tega, ali sem situacijo zares prav presodil. Nisem bil brez sence dvoma. Zato sem ob Frančiškovi zahtevi, da je treba spremeniti zadnji del Očenaša, napisal malce ironični članek Dobrohotni nasvet katolikom (Dnevnik, 16. 12. 2017), v katerim jih svarim pred prenagljenostjo. Papež je predlagal nov prevod Očenaša, v katerem naj ne bilo več prošnje: in ne vpelji nas v skušnjavo. To doslejšnjo formulacijo naj bi zamenjala nova formulacija, besedilo v luči evangelija in v duhu novih znamenj časa: ne pusti nam pasti v skušnjavo. Toda ali ni Bog, kakor poroča biblična Knjiga o Jobu, stavil s Satanom, da lahko na vse načine skuša Joba, tudi s pomorom njegovih otrok, pa ne bo prelomil zvestobe svojemu Bogu, Jahveju?

To se je zgodilo, ostaja pa vprašanje, kako je Bog kot Bog Usmiljenja to sploh mogel storiti. Po Frančišku Bog kot Bog evangelija tega kljub zapisanemu ni mogel storiti. Če bi to storil, bi bilo to v eklatantnem nasprotju z Bogom v pravem pomenu besede. Izhod iz zadrege? Besede, ki jih je pisec Knjige o Jobu pripisal Bogu, niso Božje besede, marveč njegove besede, preslikane na Boga. Isto velja za besede morilskih »Božjih« ukazov, naslovljenih na Mojzesa. Tako knjiga o Jobu kot Mojzesove knjige so rezultat tedanjih zgodovinskih okoliščin in stanja njihovih piscev. To pa seveda pomeni nov, drugi veliki teološki obrat Frančiškove teologije: ugotovitev, da niso zmotljivi le papeži, ampak tudi pisci svetopisemskih tekstov. Njihovi spisi niso neposredni zapisi narekov Boga. Besede piscev kot ljudi niso Božja beseda, niso večne besede Večnosti, marveč besede bitij, izročenih minljivosti časa in lastni smrtnosti, sledeče človekovemu razumevanju stvari, dogodkov in nazadnje resnice. Torej nihče ne razpolaga z Resnico, tj. z resnico o resnici; tudi kler ne.

Zaradi tega to, da je papež Frančišek izdal ukaz o katekizemski odpravi smrtne kazni, za nazaj potrjuje pravilnost njegove odločitve, da je prišel čas tudi za spremembo Očenaša. Vzvratni učinek tega dejstva je, da so moji dvomi o papeževi iskreni protiklerikalni naravnanosti s tem postali odveč. Papeževa javno izražena namera, da skupaj z odpravo smrtne kazni odpravi tudi klerikalizem, najprej v vatikanski kuriji, je s tem postala ne samo razumljiva, ampak tudi verodostojna.
 

Na novo formulirano, prenovljeno krščanstvo

Papež Frančišek v spremni besedi k ukazu o odpravi smrtne kazni besedno zvezo »nova formulacija« uporabi štirikrat. Jasno mu je, da izrecna izpostavitev nedotakljivosti svetosti življenja in človekovega dostojanstva predpostavlja prenovo krščanstva. Rojstvo tiste »nove zavesti«, zaradi katere je newyorški zvezni/ustavni sodnik Jed Rakoff smrtno kazen v ZDA razglasil za neustavno in jo primerjal z državnim umorom nedolžnih ljudi.

Kam tedaj uvrstiti političnega voditelja Madžarske, ko terja ponovno uvedbo smrtne kazni? Gre za religiozno regresijo, za vračanje v preživeto krščanstvo ali zgolj za neosveščeni odpor do prenove krščanstva? Do nove evangelizacije v pravem pomenu. Do prenovljenega krščanstva onstran vsakršnih klerikalno manipulativnih izrastkov? Vse hkrati.

Zato: ni popuščanja. Nobenega koketiranja z morilsko samomorilnimi skrajneži več.