Vse, kar Handke počne z jezikom, je iskanje medsebojnega razumevanja

Avtor in založnik iz Celovca Lojze Wieser izdaja predvsem literaturo jugovzhodnega dela Evrope.
Fotografija: FOTO: Uroš Hočevar
Odpri galerijo
FOTO: Uroš Hočevar

Letnik 1954. Je založnik iz Celovca, ki je, kot se rad pošali, center njegove odsotnosti. V založbi Wieser izdaja predvsem literaturo jugovzhodnega dela Evrope. Evropo prebrati in Enciklopedija evropskega vzhoda sta dosegli kultni status. Je avtor in voditelj televizijske serije Okusi Evrope na ORF in 3sat. Leta 1990 je prejel državno nagrado avstrijskega ministrstva za kulturo – najboljši avstrijski založnik.



Nazadnje je skupaj z Barbaro Maier napisal knjigo Pita, burek ali börek ter izdal zbirko ... in v njih leti lastovka. Moje najljubše pesmi (… und darin fliegt eine Schwalbe. Meine Lieblingsgedichte) ter V tridesetem letu. Nadaljnje pripombe brezmejnega založnika (Im dreißigsten Jahr. Weitere Anmerkungen eines Grenzverlegers) in Okus Evrope. Žurnal z recepti. Prvi postanki (Der Geschmack Europas. Ein Journal mit Rezepten. Die ersten Stationen).

Leta 1995 je postal Korošec leta (»Po seriji pisemskih bomb in groženj s smrtjo – odlikovanje je podelila neodvisna žirija časopisa Kärntner Monat, v času, ko je bil na čelu dežele Haider«), leta 2015 je prejel zlato pero in več drugih nagrad za serijo Okus Evrope. Pred tedni je prejel še ugledno nagrado best in the world – food & drink culture za knjigo v treh jezikih (slovenščini, italijanščini in nemščini) Svatba okusov – Poroka Alp in Jadrana.
 

Kakšni tedni so za vami?


Moja razmišljanja je Hanzi Tomažič iz celovškega medijskega podjetja ILAB 13. aprila povzel takole: »Pred dobrim mesecem je napisal: 'Od danes naprej nič ni več, kot je bilo.' Medtem je njegov spletni dnevnik v času korone prišel do številke pet. 'Velikonočni ponedeljek – čas, da razmišljamo o prihodnosti.' Lojze Wieser je svoj blogerski nastop spremenil v napotke (pre)živetja v posebnem času. Najvažnejše primesi so preproste: literatura in poezija, recepti za dobro in domačo prehrano, osebno obarvane življenjske zgodbe, razmišljanje o naši družbi. Blagodejno in zanimivo – in ravno to, kar hočemo z akcijo #danesseučitizajutri spodbujati ...«

Obenem so pretekli štirje tedni potekali v duhu dnevne discipline, zagotavljanja likvidnosti, organizacije dela v novih razmerah – odpoved leipziškega knjižnega sejma ni pomenila samo prikrajšanosti za vsakršno pojavljanje v javnosti tako za avtorje kot prevajalce in založnike. Knjigarne so danes [14. aprila], po petih tednih izključno samo spletne prodaje, začele odpirati okna, ne pa tudi vrat. Kako sploh delovati v takšnih razmerah? Dunajski dnevnik Die Presse poroča, da knjižne založbe izgubljajo 70 odstotkov prometa, z zamrtjem turizma je za približno isti odstotek usahnila tudi prodaja potopisne literature, prodaja turističnih vodnikov pa popolnoma zamrla.

FOTO: Uroš Hočevar
FOTO: Uroš Hočevar


Tako smo se znašli v novi situaciji: pravilo trg – zlato tele se je čez noč sesulo v prah, tako kot piše v stari zavezi: »Zares, prah si in v prah se povrneš.« (1. Mojzesova knjiga 3, 1-24.) Začeli smo iskati ustvarjalne rešitve, začel se je boj za preživetje knjige, literature in kulture na splošno.

V zavest so nam začela prihajati opozorila starih piscev in mislecev o pomenu kulture in jezika za obstoj človeštva in spomnili smo se, da je v literaturi shranjena vsa prihodnost. Iz kulturnega vodnjaka črpamo novi lek in iz verzov melodijo za zdravje duše. Mislim, da to, kar je Marcel Štefančič napisal glede pomena glasbe, velja tudi za književnost in umetnost nasploh. »Glasba je ta, ki obvlada in zajezi naše strahove in negotovosti. Glasba je ta, ki ti vrne občutek za čas. Ki ti ure spreminja v minute in minute v dneve. Ki ti življenje spremeni v zgodbo ... Ki te solidarizira, senzibilizira, kulira, kristalizira. Olajša ti skoke v neznano. Omogoča ti premagovanje protislovij in paradoksov. Prižiga te in žene in revolucionira.«

Izhajajoč iz takšnih načelnih razmišljanj smo v zadnjih tednih reorganizirali založniško dejavnost in poskušali postaviti nove parametre za preživetje; da so to tudi načelna vprašanja za celotno kulturno telo, tostran in onstran slovenskega kulturnega življa, da ne gre samo za naš problem, temveč tudi vprašanje slovenske države in njenih ustanov, ki imajo interes, da slovenska beseda in z njo kultura preživi kot del raznolikosti odprte Evrope, in pričakujem, da nas bodo tudi slovenska ministrstva podprla, da družno shodimo iz te hude krize.


Imajo vas za gastrozofa, bi lahko razložili pomen te besede?


Tako me nekateri označujejo. Kaj pomeni? Ne bi vedel, še najverjetneje način odnosa do življenja pa tudi to, iz kakšnih družbenih, socioloških, revnih, bogatih okoliščin se nekdo in nekaj razvije ter kako eno vpliva na drugo. To nima opraviti samo z jedačo, temveč tudi s filozofijo, ozadjem, zakaj je nekaj nastalo; zakaj je pogača to, kar je, zakaj zaseka izhaja iz določenih krajev, kako je dajala ljudem moč, ko so v mrzlem gozdu sekali drevesa ali ko so nato iz regrata ali divje cikorije znali na primer narediti desetine dobrih jedi, ker preprosto niso imeli ničesar drugega. Še krave so včasih bolje živele kot ljudje. Vse našteto postaviti v sorazmerje in razumeti, zakaj se je tako razvilo, je tudi eden od načinov, kako interpretirati ta pojem.


V čem vas je prostor, iz katerega izhajate, najbolj določil?


(Smeh.) Ne vem. Morda so to gore, na neki način tople, mehke, ki so v mojem otroštvu ustvarile vtis ohranjanja toplote, medsebojne pomoči, praznovanje goda, petje, veselje. Prav v času, ko skorajda nismo imeli kaj postaviti na mizo, je k nam prišla beračica, tako kot vsakih nekaj tednov. Mama ji je na mizo nadevala čisto vsega, kar je shramba dala, ne da bi mi vedeli, da je na tistih policah toliko dobrega. [Glej: Kuhanje pod drugimi zvezdicami. Zgodbe o daljnih jedeh pripoveduje Lojze Wieser, prevedel Brane Čop; založba Myra Locatelli, Volče 2009.] A vseeno smo tudi mi uživali ob tem. Tisti, ki smo se učili slovenščine v šoli po principu ljudske šole, morali smo eno uro dlje ostati v šoli, smo bili izolirani in nekaj posebnega, nekaj manjvrednega. Imeli pa smo željo po uporu; ne morem reči, da je bil to načelni upor, vsekakor pa rojen iz samega sebe.


Povejte več.


Bil sem star sedem ali osem let in odhajal sem domov od tega slovenskega pouka, ko mi je nekdo primazal klofuto ...


Zakaj?


Oče enega od sošolcev, ki je bil sicer med vojno pripadnik OF – in mati prav tako, tudi po drugi svetovni vojni sta agitirala za osvobodilno fronto –, me je udaril. Zakaj? Ker se je spremenila njegova realnost, bil je pod pritiskom, ker je moral zatajiti materni jezik, in ob tem se gotovo ni dobro počutil. Ko se začne spreminjati realnost, se z njo začnejo spreminjati tudi ljudje.



Morda ga je motilo tudi to, da smo doma imeli slovenske knjige in da smo veliko brali. Oče in mama sta bila člana v posebni »knjižni skupščini« in vsak božič je bila po pošti dostavljena škatla dvajsetih, tridesetih najlepših otroških knjig, romanov, prevodov. Oče jih je prodajal po soseščini, in vse dokler se knjige niso razpršile po domovih sorodnikov, smo jih mi otroci brali, brali, brali. To je bila čarovnija, in ko je kdo od sosedov katero zares kupil in odnesel, se je skoraj zrušil naš fantastični svet ...

Oče in mama sta tako dobrodelno širila kulturo med sosedi s knjigami, ki so jih polagali pod božična drevesca. Ampak imeti pravico prvi odpreti tiste knjige, videti vse te magične besede in ilustracije, se potopiti v vonj knjige – to je bilo nekaj izjemnega in posebnega. Vidite, zaradi vsega tega sem bral.


Karel Prušnik Gašper.


Ko sem dopolnil deset let, si je zgradil hišo v naši vasi. Moja starša sta takrat šla prvič in zadnjič na daljši dopust, jaz pa sem za tri tedne ostal pri babici in dedku, se potepal po gozdovih, nabiral gobe in bral. Dedka sem nahujskal, da sva šla v cirkus, ki se je ravno mudil v mestu. Takrat sem pogosto prehodil tistih nekaj sto metrov od naše do Gašperjeve hiše in bil veliko pri njem, vsakokrat mi je rekel: Tam na podstrešju sta dve stari kišti knjig, preberi, kar se ti zdi. In sem našel tam Butalce, najedel sem se Finžgarja, Pod svobodnim soncem, in tako naprej. Vse sem prebral.

Naučil me je tudi streljati. Rekel mi je, če ne bi znali streljati, nas danes ne bi bilo več med živimi ... To mi je prišlo prav tudi pri vojakih dvanajst let kasneje. Ko smo šli na strelišče, sem ciljal na sredino, pa nič zadel. Ciljal sem na levi kot spodaj, zadel desnega zgoraj. Potem sem šel k mojstru, ki je v našem oddelku skrbel za puške, in rekel mi je, ja, prav imaš, res je nekaj narobe z njo, zvita je. Malo jo je potolkel po kamnu gor in dol, njegovi poskusni streli so zadeli: 11, 12, 11, 12. Vrnil mi je puško in tudi jaz sem streljal 10, 11, 12, 10, 11, 12. Takrat sem dobil vzdevek partizan. Nikoli niso izvedeli, da me je streljanja naučil voditelj koroških partizanov.


Koliko ste bili stari, ko ste začeli delati pri založbi Drava?


Sedemindvajset let. Leta 1980 sem v lastni režiji v nemškem prevodu izdal Gašperjeve Gamse na plazu. Tistega leta ni bila v nemščino prevedena nobena druga slovenska knjiga, Gamsi pa so se prebili na avstrijsko nacionalno televizijo, v osrednja poročila. Imel sem izjemno tremo, ko sem jo predstavljal, nobenih izkušenj nisem imel s tem ... In vse odtlej skrbim za prevajanje slovenskih knjig v nemščino. Štirideset let.


Kaj vas je v primerjavi z današnjim časom takrat najbolj zanimalo v slovenski literaturi?


Takrat me je zanimalo vse. Od mladih let me je najbolj pritegnilo tisto, kar je bilo najtežje dobiti. Vse od leta 1970 sem se trudil najti stare prevode, ugotoviti, kaj je sploh bilo prevedeno. Kot vajenec za knjigotrštvo sem bil del študentskega gibanja, imel sem kasneje svojo tiskarno in urejeno distribucijo. Tako sem skušal literaturo, ki je ljudje prej niso poznali, spraviti med ljudi.


Katero?


V nekem starem skladišču sem našel prevod Ivana Cankarja Hlapci, ki je bil 1966. leta izdan v knjižnem klubu Büchergilde Gutenberg. Tako dolgo sem brskal, da sem našel starega skladiščnika. Povedal mi je, da je od tiskane naklade ostalo še kakih šeststo knjig. Kupil sem jih za majhen denar in jih v dveh mesecih razprodal. Bilo je to nekje med letoma 1977 in 1978, že takrat se je pokazala želja po nekakšnem novem vzdušju, političnem in demokratičnem, pa tudi po tej literaturi ...


Ste takrat vedeli, kdo so bralci, odjemalci?


Niti ne. Sredi letošnjega januarja sem bil povabljen v hotel Krone v mestecu Hittisau v Bregenzerwaldu na manjši simpozij na temo: Handke lesen, brati Handkeja. Moderatorka Ingrid Bertel, urednica avstrijske televizije in avstrijskega radia, mi je pri večerji rekla: »Veš, ti si zaslužen, da se je med nami, dijaki, bilo je pred maturo, s svojo izdajo Gamsov na plazu zgodila miselna revolucija. Od tedaj občudujem, kar počneš.« Srečal sem jo prvič v življenju. Ni je bolj srčne reči na svetu kot videti, da je knjiga nekomu veliko pomenila.


Leta 1987 ste ustanovili založbo Wieser. Kakšna je njena programska usmeritev?


Dobra literatura (smeh). Dobra evropska, zlasti zahodnega in jugovzhodnega dela, avstrijska in slovenska literatura – ti sta mi še posebej pri srcu –, drugačna, kot jo delajo drugi.

FOTO: Uroš Hočevar
FOTO: Uroš Hočevar


Te dni poteka moj peti teden v samoizolaciji. Misli mi uhajajo v preteklost, na prehojena štiri desetletja, na začetek, ko smo prvič nastopili pred širšo publiko v Celovcu in naglas rekli: Mi smo del skupnega slovenskega kulturnega prostora. Slovenska država je bila še daleč pred nami, Jugoslavija je kazala mile prepoke, svet je bil v oklepu blokovstva. Med novembrom 1981 in povelikonočnimi prazniki leta 2020 je, vsaj kar zadeva slovensko literaturo ter založbi Drava in Wieser, izšlo več kot 2000 knjig, od tega nekaj sto slovenske literature v originalnih izdajah, prevodih in sekundarnih knjigah o tej literaturi.

Od Cankarja, Drabosnjaka do obeh Lipušev in Haderlapove prek Hafnerja do Kosmačevega Tantadruja, Prežiha, Berte Bojetu, Prešerna, Jesiha, Brez Brede Smolnikar, Aleša Debeljaka, Milana Dekleve, Daneta Zajca, Jerneje Jezernik in njene biografije Alme Karlin ... To je obdobje močnega vzpona, padca, ponovnega vstajenja, političnih premikov – in pozabe. Vse smo prehodili: zaničevanje, začudenje, stremljenje, zasmehovanje, veselje in jok, priznanja, nevoščljivost in ljubosumnost, zavist in intrige, skorajšnji gospodarski polom, pisemske bombe, odklon in ideološko obarvane subvencije z načelom enim vse, drugim nič.


Koliko bi utegnilo držati, da so morali biti zamejci – nemara je še vedno tako –, ki pogosto niso imeli podpore ne matice ne države, v kateri živijo, pri udejanjanju svojih idej še posebej kreativni, tudi v ekonomskem smislu inovativni?


Iznajdljivost je od hudiča! Pa volja, nemara je ta prvi pogoj. In trma. Kdo ve?

Sistematika izdajanja in prevajanja slovenske literature v skupnem kulturnem prostoru je v prvih treh desetletjih bolj ali manj zasluga posameznikov, ne pa državne kulturne politike v Sloveniji. Socialistična Slovenija je v osemdesetih letih podprla približno 30–40 izdaj, levji delež je pri tem šel tedaj založbi Drava in Mohorjevi založbi. Govorim o Koroški, nimam podrobnih podatkov za Goriško in Trst. Po osamosvojitvi pa so podpore za Dravo brž usahnile, medtem ko je podpora za Mohorjevo založbo močno narasla. Do založbe Wieser pa sta se oba družbena sistema obnašala bolj ali manj mačehovsko.



To dejstvo je nesporno, kot je nesporno tudi to, da je velik del knjig, ki so v prvih tridesetih letih izšle na Koroškem, izšel brez podpore Slovenije; enako velja za promocijsko dejavnost, kot so branja, intervjuji, portreti na radiu in televiziji ter recenzije, ki so zasluga posameznih založnikov in njihove iznajdljivosti pri iskanju finančne podpore. V zadnjih letih sta se aktivno vključila javna agencija za knjigo in urad za Slovence po svetu in nas začenjala sistematično podpirati, kar zelo cenim.


V Sloveniji se je predčasno zamenjala vlada. Ste presenečeni?


Ne, ker toliko demagogov, kot jih imate vi, jih imamo mi tudi. V zadnjem času je v Evropi precej politikov, ki prihajajo iz vrst komikov, naletimo na šarlatane, demagoge, a najhuje je, ko so na oblasti nacionalisti, ki kratijo načela demokratičnih in človekovih pravic. Upam, da česa takega ne bomo doživeli v naši bližnji okolici.


Kako pomembno je za vas, kdo vodi Slovenijo?


Od ranega otroštva sem emocionalno vezan na jezik, v katerem se pogovarjava. Ko sem šel s šestnajstimi leti na Dunaj, sem se v javnosti z ljudmi pogovarjal v nemščini. A če sem se v javnosti srečal z bratom, obema bratoma ali nekom, ki je govoril slovensko, nisem mogel več spregovoriti nemško. Kar obmolknil sem. In to je trajalo leta.


Zakaj mislite, da ste se tako močno čustveno odzvali?


Zato ker se mi je zdelo, kot da bi šlo za izdajstvo. Čeprav je to absurd. Ko smo bili v skupini, štirje, pet, in je bil moj brat zraven, sem normalno preskakoval iz enega jezika v drugega, če pa sem direktno spregovoril z njim, se je ustavilo ...

Če se ozrem v preteklost, sem ponosen, kakšen angažma smo imeli, ko se je zgodila četverica, kako smo bili ponosni, ko se je leta 1988 v parku zbralo dvajset tisoč ljudi, kako smo bili veseli, ko so nastopili Laibachi ...

Iz naših krajev smo pošiljali nove ideje, bili smo emocionalno navezani na vse, kar se je dogajalo znotraj Jugoslavije, in smo sledili porodu novih trenj, razmišljali smo, kako bi bilo možno rešiti nacionalno vprašanje. Sam sem prispeval z izdajami slovenskih knjig in prevodov in s sodelovanjem med Trstom, Ljubljano in Celovcem, od leta 1981 idejo o skupnem kulturnem prostoru.

Videli in spoznali smo, da nacionalnost ne potrebuje nacionalistične retorike, saj gre za demokratičnost in zavest, ki bi lahko Evropi posredovala nov pristop do jezika in kulturnosti posameznika in bi znala postati ideja za rešitev vseh mednacionalnih vprašanj v Evropi in morda na svetu. Brez vojne, brez razdora, brez uničevanja, sovraštva, groze – saj Koroška, Tržaška in Goriška niso nikakršna izjema in nekaj posebnega.

FOTO: Uroš Hočevar
FOTO: Uroš Hočevar


V tem prostoru smo morda samo prej in bolj občutljivo na naši koži začutili, kaj vse te negacije lahko prinesejo in pomenijo, in zato tudi bolj občutljivo in tankočutno iskali izhode, ki jih Evropa ni našla, hote ali nehote – celo stoletje dolgo ne in je ohromela v principu asimilacije in s tem sama sebi zaprla pot reševanja problemov, ki so nastali kot posledica po razpadu Jugoslavije, Sovjetske zveze, gibanja neuvrščenih. Tako je bila na začetku 21. stoletja bosa in brez volje in fantazije, kako ravnati s trenji, ki so strmeli po novi ureditvi sveta in ekonomije, in z begunci, ki so jih sami ustvarili in se jih hočejo sedaj na nedemokratičen način, nesolidarno in brutalno rešiti oziroma znebiti.

Naš predlog skupnega kulturnega prostora, ki se je rodil v Celovcu pred pičlimi štiridesetimi leti ob predstavitvi knjižnega dela, torej literature, nosi v sebi od vsega začetka demokratičnost, zamisel in željo, da bi se svet znal razvijati brez vojne, brez nasilja, brez zaničevanja drugega, brez šovinizma in brez prestavljanja državnih meja. Toda danes smo od te zamisli oddaljeni dlje kot kdaj prej. Zamudili smo grozno veliko časa in dovolili, da se širi nekulturnost. Civilizacija, kot kaže, umira.


Podobno je v Gorici pred desetletji razmišljal tudi profesor in pokojni senator Darko Bratina, ni nujno, da so generacije, ki so sledile, v celoti razumele njegove zamisli, jih znale izpeljati ...


Danes je nastopil čas za populiste, ki ponujajo enostavne rešitve in trosijo nezaupanje in polnijo samo svoje žepe, tako da kradejo navadnemu človeku. Nastopil je čas, da ljudje, ki nimajo ničesar, pljuvajo po tistem, ki ima še manj. Zato ker se počutijo ogrožene. Vse to nam je znano iz preteklosti, iz literature.


Kakšen je v tem smislu vaš svet, od kod ga pripuščate, bolj s severa ali z juga?


Od povsod. Prepričan sem – in v tem smislu sem optimistični pesimist –, da bomo le s kulturo, kulturnostjo, spoštovanjem in dostojanstvom in z literaturo našli prave pristope in se znali izvleči iz te godlje. Saj nimamo izbire, kvečjemu, da se sami uničimo. Vsaj zase lahko rečem: to zame ni perspektiva!


V zvezi z Nobelovo nagrado je v Sloveniji Peter Handke doživel masaker. Žal ne prvič. Kako si to kot njegov založnik razlagate?


Ko sem prejel vest, da je Peter Handke dobil Nobelovo nagrado, je bila moja prva misel: Bum!

Druga misel, ob premieri Handkejeve drame Ura, ko nismo ničesar vedeli drug o drugem (Die Stunde, da wir nichts voneinander wussten) v celovškem Mestnem gledališču isti dan zvečer, je bila: »Die Stunde, wo wir daran nicht mehr glaubten.« Nisem verjel, da se to lahko zgodi. Dejansko. Ampak da se je zgodilo, je velika sreča – zanj, za nas in za literaturo.

Vsi vemo, da so nagrade, še zlasti tako velike, kot je Nobelova, tudi politične oz. odgovarjajo na neki način političnemu trendu določenega časa. Angažma za Srbijo je Handkeju najbrž dolga leta onemogočal, da bi dobil to nagrado. Mislim pa, da je kritika glede njegovega nastopanja oz. njegovega zavzemanja za Jugoslavijo v glavnem neupravičena.

Handke v vsej svoji literaturi, če beremo njegova dela – in napisal jih je okoli sedemdeset in jih še približno petdeset prevedel iz drugih jezikov –, na novo pojmuje, oblikuje nove besede, sprašuje, koplje po vsem, kar se dogaja okrog njega. In prav tako je kopal tudi po razpadu Jugoslavije.

Zdi se mi edino prav, da je to počel tako, kot je. Ko si se z njim o vsem tem pogovarjal, si lahko zelo nedvoumno začutil njegovo željo videti, razumeti, kaj se za vsem tem dogaja. In tam, kjer so bili vsi za, se je njemu najprej pojavil dvom. Kaj naj bi bilo v tem spornega? Iskal je razlage. Mislim, da literarna zgodovina glede njegove zapuščine še ni rekla zadnje besede.

Za literarni svet in za leposlovje na Koroškem je ta Nobelova nagrada velika sreča in velika čast – osvetlila je literarno dogajanje v naših krajih in naši bližnji okolici. Peter Handke je med prvimi prišel do spoznanja, da je vrednost slovenske književnosti na Koroškem veliko več kot samo regionalna. V vseh njegovih delih, od Sršenov (Die Hornissen) prek Žalosti onkraj sanj (Wunschloses Unglück) in Ponovitve (Die Wiederholung, prevod Silvija Borovnik in Klaus Detlef Olof, založba Wieser 1986), kjer ima Pleteršnikov slovar odlično vlogo – ali poznate delo iz svetovne literature, v katerem bi bila glavna oseba slovar in beseda! –, do Še vedno vihar (Immer noch Sturm, prevod Brane Čop, založba Wieser 2012) sledimo jezikovni kontinuiteti pogleda na raznolikost jezikovnega ustvarjanja trpinčenega naroda, ki živi pod Karavankami. In z Nobelovo nagrado, mislim, je dobil celotni literarni pogled, kot ga je Peter Handke znal s svojim svinčnikom zapisati, posebno, očarljivo noto.



Ko se je začel spominjati svojih korenin, se je konec 70. let želel tudi jezikovno približati jeziku svojega otroštva in tedaj mu je učiteljica Helga Mražnikar predlagala, da se skupaj lotita prevajanja Florjana Lipuša, Zmote dijaka Tjaža.

Ko je leta 2002 na univerzi v Celovcu opozoril slušateljice in slušatelje, naj berejo Prušnikove Gamse na plazu, Kolenikove Spomine in Kokotovo poezijo, je s tem iz teme potisnil na svetlobo tri avtorje, ki si upravičeno zaslužijo vso pozornost.

Pri prebiranju Handkeja – izdal sem petnajst del, ki so povezana s Petrom Handkejem, v nemščini in slovenščini – vidimo, kako se z leti korakoma približuje svojim koreninam, otroštvu. V najinem pogovoru pripoveduje, kako so leta 1948 pobegnili iz vzhodnega Berlina in so jih ruski vojaki ustavili v gozdu: »Moja mama se je nenadoma začela z njimi slovensko pogovarjati. Zelo glasno je odmeval slovenski jezik skozi gozd in vojaki so to razumeli, se nasmehnili – in nas pustili naprej.« Jezik jim je rešil življenje in takrat je zanj, imel je komaj pet let, jezik postal tisto najbolj prevladujoče in stalno v njegovem bivanju. To bi bila tudi razlaga za njegov specifični način pisanja v nemščini, pravzaprav so to ostanki dediščine odraščanja v slovenskem okolju – tako v sintaksi kot slogu pisave so izjemno vplivali na njegov celoten opus.

Čas je, da se začnemo zavedati, da je bil vse življenje odrinjenec, zapostavljen, nespoštovan. Ko se je z mamo leta 1948 vrnil domov, je bil brezdomec. Do leta 1956 je v njegovem potnem listu pisalo Staatenlos, brez domovine. Tako kot vsi mi, ki smo po Prežihu odrinjenci in se potem znajdemo v univerzalni miroljubni pripovedi Še vedno vihar

Vse, kar Handke počne z jezikom, je iskanje medsebojnega razumevanja. Začnimo ga že enkrat brati! Morda bomo potem razumeli bistvo pripovedi in vso žalost onkraj sanj ob razpadu velikega poskusa večnacionalnega sožitja, ki se mu je reklo – Jugoslavija. Hvala bogu, da je dobil Nobelovo nagrado. Ker ni ga človeka, ki bi v zadnjih sto letih tako inovativno obnovil jezik, kot ga je Handke.


Pred nekaj dnevi ste za vašo trijezično knjigo Svatba okusov – Poroka Alp in Jadrana, ki jo je izdala vaša založba, dobili ugledno mednarodno priznanje best in the world – food & drink culture.


Če si izbran izmed mnogih in dobiš nagrado za najboljšo knjigo na svetu, potem je v časih, ki jih pravkar živimo, to nekaj izjemno lepega. Iz našega mikrokozmosa lahko dajemo svetu tudi kaj velikega in tako živimo tudi svet. Naši predniki pa tudi sodobniki so znali in znajo iz vseh dobrot, ki jih imamo, narediti tisto, kar najbolj diši in kar ljudem najbolj prija. Ta knjiga bo lahko iz Celovca in celotnega prostora Alp in Jadrana tako Evropi kot svetu prispevala nekaj dobrega. In to je dobro.


Ste tudi avtor zelo uspešne tv-serije Okusi Evrope, ki je nato izšla tudi v knjižni obliki.


Vse, kar se v določenem okolju politično, družbeno, ekonomsko in versko sooča, se zrcali tudi v kuharskem loncu. Takšno je bilo, rečeno nekoliko poenostavljeno, a v bistvu zelo nazorno tudi načelo filmov Okusi Evrope in treh velikoformatnih knjig, ki sem jih ob filmih napisal in izdal. Avstrijski tednik Profil je konec marca ocenil, da je »celovški avtor in založnik Lojze Wieser, 65, v svojem dokumentarcu in v knjižni seriji predložil eminentno kulturno zgodovino regionalnih evropskih kulinaričnih tradicij. V dunajskem Burgtheatru Martina Kušeja je začel večdelno serijo Culinaire L'Evrope, kjer prinašajo zgodbe, pesmi, pripovedi in jedi iz evropskih provinc na mizo ...«