Skomina še ni rekel zadnje v Rusiji

Četrtfinalna tekma v Samari rumeno obarvani družini. Odlično sojenje slovenskega delivca pravice.
Fotografija: Švedi slavijo Emila Forsberga. Foto: AP
Odpri galerijo
Švedi slavijo Emila Forsberga. Foto: AP

Švedska pravljica na ruskih tleh se nadaljuje. Klasična mundialska reprezentanca z najdaljšo tradicijo, ki jo neuki pogosto podcenjujejo, je ob Finskem zalivu odpravila tudi Švicarje in bo zasluženo igrala v četrtfinalu svetovnega prvenstva. Zanimivo popoldne na štadionu Zenita je zaznamoval tudi najboljši slovenski sodnik Damir Skomina.

Kdor je mislil, da bo snidenje Švedske in Švice, reprezentanc iz uglednih držav z bogatim kulturnim izročilom, nezahtevno za sodnike, se je kar dobro uštel. Globalizacija se širi z največjo hitrostjo prav v nogometu ... Celo Švedi so denimo pogosto kradli čas kot najbolj izurjeni nogometni mojstri z Balkana, ne pa nogometaši iz Stockholma, Göteborga in Malmöja. Časi se spreminjajo ... Damir Skomina je upošteval tudi tovrstne nogometne prvine, odlično je vodil tekmo in nenehno komuniciral z glavnimi akterji, največ pa s Seferovićem, Forsbergom in z Behramijem, in sicer v treh različnih jezikih ... Morda je v prvem polčasu prehitro pokazal rumeni karton Lustigu, saj je pred tem za podoben prekršek le opozoril Behramija – to je popravil v drugem polčasu –, v seštevku so bile njegove odločitve pravilne. Tudi ko je odmahnil z roko ob zahtevah po kazenskem strelu. V zadnji minuti je najprej resda pokazal na belo točko po prekršku Langa, po ogledu videoposnetka pa dosodil prosti strel.
 

Tudi slovenska zastava


Koprčan nikdar ni izgubil nadzora nad tekmo, v kateri je pokazal tudi rdeči karton in posegel po pomoči VAR. Skoraj gotovo še ni rekel zadnje na ruskih tleh, zato lahko optimistično pričakuje nadaljevanje enomesečnega spektakla. Tako kot Švedi, torej. Tekma se je namreč odvijala pričakovano. Švicarji so na krilih pobude želeli priti bližje vratom z žogo v nogah ter nato z ostrimi predložki s krilnih položajev matirati Robina Olsna, nekdanjega soigralca Benjamina Verbiča v Københavnu. Toda Švedi so to predvideli, dobro so bili postavljeni v zgoščenih 4-4-2 ter bili nato s hitrimi nasprotnimi napadi nevarnejši od Švicarjev. Zgolj v prvem polčasu bi bilo lahko 3:1 za vikinge, če bi oboji unovčili priigrane priložnosti.

Večina navijačev je bila kar zadovoljnih. Ne le zato, ker so številni med njimi prvič spremljali nogometno tekmo na fantastičnem štadionu Zenita, o katerem nam je večkrat pripovedoval tudi slovenski legionar ob Finskem zalivu Miha Mevlja. Objekt za 650 milijonov evrov ima tribune s strmim naklonom, obiskovalci imajo odličen pregled nad igro, 64.000 grl lahko pripravi imenitno vzdušje. Tudi včeraj je bilo tako, na štadionu je bilo prijetno živahno, Skandinavci pa veliko glasnejši od alpskih gostov. Med številnimi izobešenimi zastavami iz Švedske, Švice in Rusije smo opazili tudi zastave Armenije, Uzbekistana, Kitajske, Čila, Bolgarije, Izraela, Malezije in – Slovenije. Zanimivo bi bilo, če bi Fifa po sleherni tekmi razkrila, kolikšen delež Združenih narodov je užival v vrhunski nogometni predstavi ...


Odločil Kamplov prijatelj


Močnejše užitke so vendarle občutili Švedi – dvakrat je bil blizu gola Marcus Berg, enkrat Albin Ekdal. Najlepšo priložnost Švice pa je zapravil Blerim Džemaili, potem ko sta z Zuberjem izmenjala štiri podaje in atraktivno izigrala celotno švedsko obrambo. Edini gol na tekmi je tako padel v 66. minuti, ko je Emil Forsberg lepo zaključil dolgo akcijo Švedov, pri čemer je po njegovem strelu spremenil let žoge Manuel Akanji.

Forsberg je sinoči gotovo prejel čestitko tudi od Kevina Kampla, leto dni starejšega soigralca iz Leipziga, s katerim se odlično ujameta. Zasluženo, bi lahko dodali. Švedska se je po premieri v letu 1934 šestič (!) uvrstila najmanj v četrtfinale svetovnega prvenstva. Nazadnje ji je to uspelo na nepozabnem mundialu 1994 v ZDA, ko je Anderssona, Dahlina in Brolina v polfinalu ustavil šele poznejši svetovni prvak Romario.

Komentarji: