Ko otroci hodijo v gosjem redu vsak s svojim telefonom, me žalosti
Katarina Bizjak Slanič je ena najbolj strastnih zagovornic razvoja gibalnih sposobnostih otrok in odvračanja od pasti sodobne družbe. Kot profesorica športne vzgoje na OŠ Janka Glazerja v Rušah idealno združuje poklic in poslanstvo. Je tudi predavateljica in je sodelovala v številnih projektih na državnem in mednarodnem področju. Je predsednica združenja učiteljev športne vzgoje. Redno sodeluje s Fakulteto za šport, iz katere izhaja. Ob Evropskem tednu športa je kot predstavnica iz »baze« najboljša sogovornica na temo z delovnim naslovom: Kako s športom navdušiti že najmlajše?
Če se kar takoj lotiva ključnega vprašanja. Torej, kako s športom navdušiti naše otroke?
Pred tem bi se vprašala, ali je resen šport sploh primeren za otroke. Gre za to, da bi morali biti predvsem neorganizirano gibalno aktivni. Potem ko sedijo ves dan v šoli, ali so vodeni v vrtcu, bi morali imeti prosti čas, v katerem se lovijo, vozijo s kolesom, se gredo ristanc ali gumitvist, plezajo in podobno. Mora jim biti tudi dolgčas, kajti iz njega se razvijejo izvirne igre. To je čas, ko se razvijajo na področju komunikacije, sodelovanja. Danes pa zaradi sodobnega načina življenja ni več tako. Družina je tista, ki mora otrokom omogočati, da se dovolj giba. Šola je potem samo nadgradnja. Športna vzgoja je dvakrat ali trikrat na teden in to ni dovolj. Takrat so otroci visoko intenzivni, se zadihajo, prepotijo. Športna vzgoja je ključna za razvoj predvsem tistih otrok, ki doma te podpore nimajo in so aktivni samo v šoli. Šport v društvih in klubih pa je lahko logična dopolnitev ali nadomestek pri družinah, v katerih sta šport in gibanje zanemarjena.
Pomemben je tudi vidik motivacije. Je motivacija otroka, da se ukvarja s športom, ali staršev, ali morda družbe? Slednji je vsekakor v interesu, da ima bolj zdrave in delovno sposobne državljane, mar ne?
Šport je področje, s katerim otroci ogromno pridobijo. V prvi vrsti zdravje. Razvija njihove gibalne sposobnosti, postanejo hitrejši, spretnejši, bolj vzdržljivi. Prispeva tudi globlje, denimo k telesni drži. V šoli so ves čas sključeni in to je korektivni faktor za hrbtenico. Krepi se odpornost, manjše je tveganje bolezni srca in ožilja, pljučnih bolezni, zmanjša se možnost osteoporoze. debelosti, ne nazadnje izboljša spanec. Vemo, zakaj država daje športno vzgojo v programe. Ne zato, ker bi rada, da se otroci zabavajo, ampak zato, ker želi imeti manjše stroške z ljudmi v delovni dobi. To je investicija. Gre tudi za socializacijo, šport je stičišče otrok, kjer se dogaja sekundarna socializacija. Za otroke je pomembno, da se igrajo, se zabavajo, krepijo pristne odnose. Ravno danes, ko sem se vozila iz službe, sem opazila tri otroke, ki so hodili v gosjem redu ob cesti in vsak je »buljil« v svoj telefon. To me žalosti.
Potem ko sedijo ves dan v šoli, ali so vodeni v vrtcu, bi morali imeti prosti čas, v katerem se lovijo, vozijo s kolesom, se gredo ristanc ali gumitvist, plezajo in podobno.
Zdi se mi, da je športna vzgoja v zadnjih desetletjih močno napredovala. V 80-ih smo pri telovadbi dobili ZU, U ali MU, zdaj so normalne ocene. Spomnim se, da nam je »tovariš« vrgel žogo, v gol smo dali najmanj spretnega in se podili sami po igrišču. Dekleta pa so ravno pred telovadbo dobila menstruacijo in sedela na klopi. Zdaj je to resen predmet ...
Vam fantom je bilo verjetno všeč, da ste imeli žogo in vas nihče ni nadzoroval. Žal pa mi je, da niste imeli bolj kakovostne športne vzgoje. Mnogi je niso. To se pozna tudi v politiki. Ko delaš z ljudmi, ki so imeli pravo športno vzgojo, so veliko bolj dojemljivi do tega, da se da več športa v šolske programe. Če dobiš nekoga, ki je imel slabo izkušnjo, nima posluha ali ne razume. Jaz sem imela različna učitelja, eden je bil kakor vaš, ki je samo vrgel žogo, drugi pa je zares dobro delal. Danes je več teh, ki zelo dobro delajo. Seveda pa so kot v vsakem drugem poklicu tudi takšni, ki ne dosegajo standardov.
Na Valu 202 sem slišal, da so nekje v tujini naredili raziskavo, v kateri so sestavili dva enakovredna oddelka. Eden je imel več športne vzgoje, drugi manj. Ob koncu šolskega leta so ugotovili, da je imel prvi v povprečju boljše ocene ...
Obstaja tudi raziskava v Skandinaviji, v kateri so eni skupini dodali uro matematike, drugi pa uro športa. Ob koncu leta so jih preverili samo iz matematike. Tisti, ki so imeli več športa, so bili boljši. Šport namreč vpliva širše. Če so otroci bolj vzdržljivi, lažje sedijo. Če imajo močnejši ramenski obroč in hrbet, se manj sključijo in ne zaspijo med poukom. Šolski sistem je bolj pisan na kožo dekletom in tudi v naši šoli fantje zelo težko sledijo pouku. S sodobno tehnologijo pa imajo še zmanjšano pozornost in sploh odtavajo. Poleg tega je na vidiku epidemija čustvenih težav, za katere je šport najboljše zdravilo. Aktivni otroci so manj depresivni, anksiozni, manj posegajo po nezdravih razvadah ali celo prepovedanih substancah. Lažje se spopadajo z vzponi in padci, ki jih povzroča tudi šola. Ne nazadnje, lažje prenesejo poraz, spoštujejo tekmeca, tudi ob zmagi znajo biti spoštljivi. Enostavno postanejo bolj čustveno odporni.
Vemo, zakaj država daje športno vzgojo v programe. Ne zato, ker bi rada, da se otroci zabavajo, ampak zato, ker želi imeti manjše stroške z ljudmi v delovni dobi.
Pandemija covida je pokazala, kako drastično se je zmanjšala gibalna sposobnost otrok. Se še občutijo posledice zaprtja?
V Sloveniji smo ponosni na naš sistem športnega kartona oziroma programa SloFit. Smo izjema v svetu, ker lahko res vidimo, kaj se je z zgodilo. Verjetno je bil padec tudi na čustvenem in sociološkem področju, a tega ne spremljamo. Takrat je bil res gromozanski upad in to zelo hiter. Čeprav zdaj vlagamo velike napore, da bi se otroci dvignili, je proces zelo počasen. Nikakor še nismo tam, kjer smo bili.
Aktivni otroci so manj depresivni, anksiozni, manj posegajo po nezdravih razvadah ali celo prepovedanih substancah.
Slovenci smo zelo ponosni na športnike, ki nas navdušujejo. Smo res tako športen narod, da iz njega izvirajo uspehi, ali so to bolj naključne zgodbe?
Ne gre za to, da imamo boljše predispozicije za šport, ampak se mi zdi, da je naša prednost v tem, da smo manjši narod. S tistimi, ki imajo potencial, delamo veliko boljše in lepše kot mogoče nekdo, ki jih ima zelo veliko, in iz tega veliko več iztržimo. Poleg tega je šport pri nas velika vrednota. Vsak starš razmišlja, v kateri šport bi vključil otroka. Naša društva in klubi zelo dobro delajo in imamo usposobljen strokovni kader. Sad vsega skupaj je, da imamo dobre rezultate. Potem pa obstaja tudi povratna zanka. Ko so naši športniki dobri, otroci dobijo vzornike. Ko dobiš vzornike, se poveča motivacija. In mi imamo srečo, da imamo vzornike na tako veliko različnih športnih področjih. To je najbolj pomembno v najstniškem obdobju, ko otroci potrebujejo nekoga zunaj družine, ki jih vleče naprej.
Kako razumete pomen Evropskega tedna športa?
ETŠ je zelo koristen. Šole potrebujemo podporo, ker v enem času bolj spodbujamo eno stvar, v drugem pa drugo. Fino je, da tudi tisti, ki niso učitelji športne vzgoje, dobijo impulz, da je v tem tednu ta tema pomembna. Tako kot teden otroka. V tem tednu visi veliko plakatov, po radijskih oddajah se sliši o športu. Nastane moment, ki doseže tudi tiste, ki običajno to preslišijo, in jih potegne noter. To je treba negovati kot dan slovenskega športa.
Torej se zavzemate, da bi bilo v šolah več športa?
V zadnji triadi, ko otroci najbolj potrebujejo gibanje, ko njihova želja po gibanju upade, jim mi še vzamemo eno uro športne vzgoje. Ta bi morala biti v šoli vsak dan. Tako mislim in imam tudi argumente.
Ko so naši športniki dobri, otroci dobijo vzornike. Ko dobiš vzornike, se poveča motivacija. In mi imamo srečo, da imamo vzornike na tako veliko različnih športnih področjih.
Kaj bi ob ETŠ svetovali otrokom ali njihovim staršem?
Naj se vključijo v šport. Naj ne bo to takoj tekmovalen šport. Šport ni nujno vrhunski šport. Njegov cilj je predvsem, da spodbuja koristne navade in zdrav življenjski slog. Vključite se in se zabavajte.
