Koraki, ki jih je Tim Gajser storil letos, so mu spremenili življenje na bolje
Vodilni motokrosist v svetovnem prvenstvu Tim Gajser je v pogovoru poudaril, da poskuša čim manj misliti na naslov.
Odpri galerijo
Tim Gajser bo še v prihodnji sezoni dirkal v MXGP, za naprej se še ni odločil. Pogovarja se z vsemi ekipami, je pa Honda tista, ki si jo je vedno želel: »Zame je kot druga družina.« FOTO: Leon Vidic/Delo
»Na vsaki dirki bom skušal zmagati, ne bom taktiziral, ker ko začneš taktizirati, nisi več 100-odstotno z glavo na tekmi in hitreje lahko pride do napak,« razmišlja motokrosist Tim Gajser. Pet preizkušenj pred koncem sezone za svetovno prvenstvo v elitnem MXGP drži prepričljivo vodstvo, pred najbližjim zasledovalcem ima za tri dirke in pol točkovne prednosti. Konec tedna se bo s tekmeci meril na mivki v Belgiji. Tudi o prepričljivi prednosti v skupnem seštevku je govoril v intervjuju za Delo.
Morda sem jih res pogrešal. V letošnji sezoni je njihova prisotnost neverjetna. Prav na vsaki dirki v Evropi so bili, pa ni pomembno, kje smo tekmovali, na vsakem prizorišču sem videl vsaj eno zastavo. Vsa čast vsem, ki hodijo na dirke, si vzamejo čas in porabijo svoj denar za to. Hvaležen sem jim za podporo, zelo cenim to. Tudi v sezoni 2016, ko sem bil svetovni prvak, jih je bilo veliko, a to letošnje vzdušje je nepopisno. V Loketu so prav vsi prišli do Hondine ekipe, igrali smo na harmoniko in peli, zelo lepo je bilo.
Vedel sem, da sem imel dobro pripravljalno obdobje in da smo trdo delali. Tudi to sem vedel, da imam hitrost, treba pa je bilo vse to prenesti s treninga na tekmo – kar je najtežje. Ko to naštudiraš, steče. V prvih dirkah sem se lovil, bilo je nekaj padcev, potem pa sem se sestavil – tudi v glavi. Najbolj pomembno je bilo, da si nisem nalagal preveč pritiska. Po preizkušnji v Mantovi sem si rekel, da se ne bom več obremenjeval z uvrstitvami in ciljem, da moram nujno zmagati. Šel sem na štart in si rekel: Uživaj! Tako je prišla tudi sproščenost.
Za glavo je bilo težko, tolkel sem se, zakaj sem delal tiste napake. Proga je bila res zahtevna, deževalo je vso noč, razmere so se povsem spremenile v primerjavi s tistimi na kvalifikacijah. Imel sem najhitrejše čase v obeh vožnjah, nisem pa se mogel prebiti mimo boljših dirkačev, padal sem, kar me je vrglo iz ritma. Po dirki sem bil potolčen, a srečo imam, da imam ob sebi ljudi, kot jih imam, posebej Špelo. Vedno me podpira, me bodri, vrne mi motivacijo. V Mantovi sem se zavedal, koliko točk sem izgubil in da nisem pokazal, kar znam. Po dirki sem si ponavljal zakaj, zakaj, ona pa mi je odvrnila, naj neham, se ne grizem in razmišljam o tem; ne moreš spremeniti, kar se je zgodilo, pojdi naprej s pozitivno držo.
To sta še dve imeni, ki sodita povsem v »špico«, z njima bi bilo še bolj zanimivo. Zanimivo je tudi zdaj, ampak z njima bi nas bilo še več v boju za stopničke. Ampak žal šport – pa ne samo motokros, v vsaki panogi je tako – pozna tudi grenko plat, to so poškodbe. Iz lastnih izkušenj vem, kako je, ko se spopadaš z njimi. Zgodi se hitro, sploh v športih, v katerih so prisotne visoke hitrosti.
Super se počutim in komaj čakam naslednje tekme. Prednost v skupnem seštevku je velika, kar mi dopušča malo več sproščenosti. Če je nekdo ves čas za tabo in ti diha za ovratnik, si malo bolj na trnih. Skušam pa čim manj misliti na naslov, saj še ni konec. Na vsaki dirki bom skušal zmagati, ne bom taktiziral, ker ko začneš taktizirati, nisi več 100-odstotno z glavo na tekmi in hitreje lahko pride do napak. Cilj bo na vseh dirkah enak. Rad bi maksimalno užival na motorju.
Vsaka zmaga od teh osmih mi pomeni veliko, nobena ni prišla zlahka, treba si jih je bilo priboriti. Ko imaš za sabo dve sezoni s poškodbami in ne prav dobrimi vožnjami, začneš vse te dosežke veliko bolj ceniti.
Večkrat sem omenil, da sem med zimo naredil nekaj sprememb, ki so se obrestovale. Vidim, da sem se prav odločil in sem na pravi poti. Tudi sam pri sebi čutim, da je telo bolje pripravljeno kot v prejšnjih sezonah. Na dan dirke se precej bolje počutim kot v preteklosti. Tu je še samozavest, ko veš, da si dobro pripravljen – ti in motor – in da je forma prava. Vse to skupaj se lahko sestavi v dober rezultat.
Tisto leto nihče ni pričakoval, da bom postal svetovni prvak. Zmage so kar prihajale, naslova sem bil seveda zelo vesel, a nisem toliko cenil vsega, kot to cenim zdaj. Ko okusiš, kaj pomeni biti na vrhu, potem pa padeš in ne gre vse po načrtih, pa se spet vrneš na vrh ... Če bo letošnji naslov moj, bo trdo prigaran. Veliko spoštovanje gojim do te sezone. Nekateri koraki, ki sem jih naredil, so mi spremenili življenje na boljše. Že v preteklosti sem z veseljem vozil motor, a zdaj še dosti bolj uživam.
V redu je. Utrpel sem zvin, ampak takoj po padcu se je izkazal fizioterapevt. Niti otekel ni, ker je Filippo takoj ukrepal in že na dirki sem bil 99-odstoten. Malo sem še čutil, ampak ni bilo pretiranih bolečin.
Je, ampak ne še tako hitro. Pogodbo imam do 2020, tako da bom prihodnje leto vsekakor dirkal v MXGP, za naprej pa je vse še odprto. Po letu 2020 sem prost voznik, zato se pogovarjam z vsemi. Je pa Honda takšna ekipa, ki sem si jo vedno želel. Upam, da bomo našli skupno pot in nadaljevali, ker so zame kot druga družina. Težko si predstavljam, da bi vozil drug motor. Ampak bomo videli.
Pred dirko v Loketu ste na družbenih omrežjih navijače spraševali, kdo pride na dirko. Verjetno vam je ta podpora manjkala v Indoneziji?
Morda sem jih res pogrešal. V letošnji sezoni je njihova prisotnost neverjetna. Prav na vsaki dirki v Evropi so bili, pa ni pomembno, kje smo tekmovali, na vsakem prizorišču sem videl vsaj eno zastavo. Vsa čast vsem, ki hodijo na dirke, si vzamejo čas in porabijo svoj denar za to. Hvaležen sem jim za podporo, zelo cenim to. Tudi v sezoni 2016, ko sem bil svetovni prvak, jih je bilo veliko, a to letošnje vzdušje je nepopisno. V Loketu so prav vsi prišli do Hondine ekipe, igrali smo na harmoniko in peli, zelo lepo je bilo.
Na začetku sezone je vaš oče dejal, da tako dobro kot letos niste bili pripravljeni še nikoli. Ste čutili enako?
Vedel sem, da sem imel dobro pripravljalno obdobje in da smo trdo delali. Tudi to sem vedel, da imam hitrost, treba pa je bilo vse to prenesti s treninga na tekmo – kar je najtežje. Ko to naštudiraš, steče. V prvih dirkah sem se lovil, bilo je nekaj padcev, potem pa sem se sestavil – tudi v glavi. Najbolj pomembno je bilo, da si nisem nalagal preveč pritiska. Po preizkušnji v Mantovi sem si rekel, da se ne bom več obremenjeval z uvrstitvami in ciljem, da moram nujno zmagati. Šel sem na štart in si rekel: Uživaj! Tako je prišla tudi sproščenost.
Gajser o naslovu svetovnega prvaka kljub visoki prednosti pred tekmeci v skupnem seštevku noče preveč razmišljati. V Imoli 18. avgusta, kjer bi že lahko osvojil lovoriko, gre pričakovati naval slovenskih navijačev. FOTO: HRC
Dirka v Mantovi je edina, na kateri letos niste osvojili stopničk. Petkrat ste padli. Po tej bi se lahko krivulja zasukala navzdol, a šla je navzgor in še vedno ste tam. Kar dokazuje vašo letošnjo moč.
Za glavo je bilo težko, tolkel sem se, zakaj sem delal tiste napake. Proga je bila res zahtevna, deževalo je vso noč, razmere so se povsem spremenile v primerjavi s tistimi na kvalifikacijah. Imel sem najhitrejše čase v obeh vožnjah, nisem pa se mogel prebiti mimo boljših dirkačev, padal sem, kar me je vrglo iz ritma. Po dirki sem bil potolčen, a srečo imam, da imam ob sebi ljudi, kot jih imam, posebej Špelo. Vedno me podpira, me bodri, vrne mi motivacijo. V Mantovi sem se zavedal, koliko točk sem izgubil in da nisem pokazal, kar znam. Po dirki sem si ponavljal zakaj, zakaj, ona pa mi je odvrnila, naj neham, se ne grizem in razmišljam o tem; ne moreš spremeniti, kar se je zgodilo, pojdi naprej s pozitivno držo.
Prvi del SP je bil za gledalce zelo razburljiv. S Tonyjem Cairolijem sta se lovila, potem se je poškodoval in končal sezono. Koliko asa, kot sta Cairoli in Jeffrey Herlings, manjkata karavani?
To sta še dve imeni, ki sodita povsem v »špico«, z njima bi bilo še bolj zanimivo. Zanimivo je tudi zdaj, ampak z njima bi nas bilo še več v boju za stopničke. Ampak žal šport – pa ne samo motokros, v vsaki panogi je tako – pozna tudi grenko plat, to so poškodbe. Iz lastnih izkušenj vem, kako je, ko se spopadaš z njimi. Zgodi se hitro, sploh v športih, v katerih so prisotne visoke hitrosti.
Pet dirk je še do konca sezone. V kakšnem stanju ste? Utrujeni? Ali čutite, da imate še veliko za pokazati?
Super se počutim in komaj čakam naslednje tekme. Prednost v skupnem seštevku je velika, kar mi dopušča malo več sproščenosti. Če je nekdo ves čas za tabo in ti diha za ovratnik, si malo bolj na trnih. Skušam pa čim manj misliti na naslov, saj še ni konec. Na vsaki dirki bom skušal zmagati, ne bom taktiziral, ker ko začneš taktizirati, nisi več 100-odstotno z glavo na tekmi in hitreje lahko pride do napak. Cilj bo na vseh dirkah enak. Rad bi maksimalno užival na motorju.
"Ko okusiš vrh, potem pa padeš in se spet vrneš na vrh ... Če bo letošnji naslov moj, bo trdo prigaran," razmišlja Tim Gajser, ki je občutil oboje: kako je na vrhu in kako v krizi. FOTO: HRC
Letos ste dosegli osem zmag, kar je vaš osebni rekord v sezoni, sedem zaporednih, kar je tudi mejnik za Hondo.
Vsaka zmaga od teh osmih mi pomeni veliko, nobena ni prišla zlahka, treba si jih je bilo priboriti. Ko imaš za sabo dve sezoni s poškodbami in ne prav dobrimi vožnjami, začneš vse te dosežke veliko bolj ceniti.
Večkrat ste najhitrejše kroge pokazali na koncu voženj. Kar potrjuje odlično telesno pripravo.
Večkrat sem omenil, da sem med zimo naredil nekaj sprememb, ki so se obrestovale. Vidim, da sem se prav odločil in sem na pravi poti. Tudi sam pri sebi čutim, da je telo bolje pripravljeno kot v prejšnjih sezonah. Na dan dirke se precej bolje počutim kot v preteklosti. Tu je še samozavest, ko veš, da si dobro pripravljen – ti in motor – in da je forma prava. Vse to skupaj se lahko sestavi v dober rezultat.
Vidite kakšno podobnost s sezono 2016, ko ste osvojili naslov v MXGP, ali sta si povsem različni?
Tisto leto nihče ni pričakoval, da bom postal svetovni prvak. Zmage so kar prihajale, naslova sem bil seveda zelo vesel, a nisem toliko cenil vsega, kot to cenim zdaj. Ko okusiš, kaj pomeni biti na vrhu, potem pa padeš in ne gre vse po načrtih, pa se spet vrneš na vrh ... Če bo letošnji naslov moj, bo trdo prigaran. Veliko spoštovanje gojim do te sezone. Nekateri koraki, ki sem jih naredil, so mi spremenili življenje na boljše. Že v preteklosti sem z veseljem vozil motor, a zdaj še dosti bolj uživam.
Navijači so ga na dirki v Loketu na Češkem še dodatno razveselili. FOTO: HRC
Kako je gleženj, ki ste si ga poškodovali v Indoneziji?
V redu je. Utrpel sem zvin, ampak takoj po padcu se je izkazal fizioterapevt. Niti otekel ni, ker je Filippo takoj ukrepal in že na dirki sem bil 99-odstoten. Malo sem še čutil, ampak ni bilo pretiranih bolečin.
Ko dirkač enkrat osvoji naslov in je odkljukal že marsikateri visoki cilj, kaj si želi naprej? Je to odhod v ZDA?
Je, ampak ne še tako hitro. Pogodbo imam do 2020, tako da bom prihodnje leto vsekakor dirkal v MXGP, za naprej pa je vse še odprto. Po letu 2020 sem prost voznik, zato se pogovarjam z vsemi. Je pa Honda takšna ekipa, ki sem si jo vedno želel. Upam, da bomo našli skupno pot in nadaljevali, ker so zame kot druga družina. Težko si predstavljam, da bi vozil drug motor. Ampak bomo videli.
