Norveška potrdila: izkušnje pred mladostjo

Najmočnejši super-turnir letošnjega leta v Stavangerju (Nor), na katerem je bilo med šesterico nastopajočih najboljših pet igralcev s svetovne ratinške lestvice, pričakovano ni razočaral. O tem, kako nepredvidljiv je bil, zgovorno pričata predvsem naslednja dva podatka: v standardnem tempu za razmišljanje je bila odločena kar polovica vseh partij (15 od 30, šest več kot v lanski izvedbi), pred zadnjim kolom pa so bili v boju za prestižno zmago še štirje igralci. K mikavnosti turnirja zagotovo prispeva edinstven format s posebnim točkovanjem, dodatno hitropotezno partijo v primeru remija in za nastopajoče sila zahtevnim tempom igre. Dve uri z dodatkom desetih sekund na potezo šele po 40. potezi predstavlja neobičajno časovno kontrolo, ki od igralcev zahteva zelo preudarno razpolaganje s časom, a tudi če jim to uspe, se je težko povsem izogniti hitrim zaključkom partij. V Stavangerju smo tako pod pritiskom iztekajočega časa videli kar nekaj šokantnih preobratov, ki so močno krojili končni razplet.

Kljub številnim dramatičnim trenutkom pa končni zmagovalec nikakor ni bil nepričakovan. Magnus Carlsen je na domačem prizorišču v trinajstih izvedbah super-turnirja osvojil že svojo sedmo lovoriko. Njegova zmaga je zaslužena, saj je prikazal najbolj prepričljive in kakovostne igre. Ob treh zmagah v standardnem tempu je svoj edini poraz doživel v 6. kolu proti aktualnem svetovnem prvaku Gukešu. Prav zaradi tega poraza, ki je psihološko močno vplival nanj, je bil boj za prvo mesto odprt do samega konca, Carlsen pa je zbral dovolj moči, da je v ključni partiji predzadnjega kroga vendarle premagal tedaj vodilnega Fabiana Caruano in ponovno prevzel vodstvo. Potem ko se je v zadnjem krogu rešil še iz težke pozicije proti Ardžunu Erigajsiju, je že bilo jasno, da bo na vrhu tudi končal.

Caruana je bil v zadnji partiji boljši od Gukeša in je tako prišel na drugo mesto s pol točke zaostanka za Carlsenom, na dosegu roke pa je imel tudi več. Ne glede na omenjeni poraz proti Carlsenu ga je najbolj drago stal spodrsljaj proti Erigajsiju krog prej, ko je tudi on ob pomanjkanju časa po velikem preobratu namesto zmage doživel boleč poraz. Protagonista dvoboja za naslov svetovnega prvaka leta 2018 sta tako dokazala, da se nova generacija šahovskih zvezdnikov od njiju še vedno lahko marsikaj nauči. Enako velja za tretjega predstavnika »stare garde«, Hikaruja Nakamuro, ki je sicer končal na četrtem mestu, a z igro ni razočaral.

Med omenjeno trojico se je na tretje mesto vrinil svetovni prvak Gukeš, za katerim je turbulenten turnir s kar osmimi odločenimi partijami. S samimi igrani nikakor ni navdušil, zato pa toliko bolj z zanj značilno borbenostjo, vztrajnostjo in osredotočenostjo, s katerimi se je rešil iz številnih nezavidljivih situacij. Skupaj z rojakom Erigajsijem zagotovo predstavljata prihodnost svetovnega šaha..

Na ženskem turnirju svetovna prvakinja Ju Wenjun ni upravičila vlogo favoritinje, ni ubranila lanske zmage in je precej presenetljivo končala šele na četrtem mestu. Slavila je izkušena, 35-letna Ukrajinka Ana Muzičuk, ki je v zadnjem obdobju v odlični formi in se je po obdobju slabših rezultatov ponovno čvrsto zasidrala v najboljši deseterici ženske ratinške lestvice.