Jutri se bo na otoku Roatan začelo svetovno prvenstvo v globinskem potapljanju po pravilih organizacije CMAS. Že včeraj pa je tekmovanje za karibski pokal, ki je nekakšna generalka za veliki dogodek, postreglo s poslastico – rekordnim potopom Alenke Artnik. V Hondurasu sicer tekmujejo trije Slovenci; poleg Artnikove še Samo Jeranko in Neža Čeč.

Predvsem Alenka Artnik in Samo Jeranko sta v teh dneh z izjemno globokimi potopi dokazala, da se bosta na svetovnem prvenstvu borila za najvišja mesta. Tekma pred najpomembnejšim prostopotapljaškim dogodkom leta je bila idealna priložnost za nove mejnike, saj traja štiri dni, tekmovalci pa imajo v primeru neuspešnega potopa možnost popravnega izpita.


 

Kdo si upa napovedati največ?

Na svetovnem prvenstvu te možnosti ne bo. Za vsako od štirih disciplin bo rezerviran samo en tekmovalni dan, kar potapljače postavlja pred zelo specifičen izziv. Globino, na katero se bodo potopili, morajo namreč napovedati dan prej, pozneje je ne morejo več spreminjati. To v praksi pomeni, da so v primeru uspešnih nastopov kolajne razdeljene že dan pred tekmo oziroma da lahko tisti, ki je napovedal šele četrti najgloblji potop, upa na odličje, le če se enemu od prvih treh ne posreči priti na napovedano globino.

Tekmovalci so na SP praviloma zato pri napovedih malenkost bolj rezervirani, ob tem pa poskušajo ugibati, kako je pripravljena konkurenca oziroma vlečejo na ušesa, kakšne napovedi pripravljajo njihovi največji tekmeci. Na Roatanu so pred SP karte precej bolj odkrite kot sicer prav zaradi generalke, ki so jo tekmovalci izkoristili za odlično ogrevanje, pa tudi za postavljanje osebnih, državnih in celo svetovnih rekordov.

V vseh treh kategorijah so vidne vloge odigrali tudi slovenski tekmovalci. Neža Čeč je s 73 metri postavila osebni rekord v potopu s plavutjo, Samo Jeranko pa je opravil enega najglobljih potopov z vlečenjem ob vrvi in s 107 metri postavil tudi nov državni mejnik. Glede na to, da je na lanskem SP osvojil tretje mesto s kar 12 metrov bolj plitvim potopom, je tudi letos kandidat za stopničke.
Poglavje zase je Artnikova. Tudi tokrat se je premišljeno posvetila svoji paradni disciplini s plavutjo, a ji je letos dodala še disciplino z dvema plavutkama. V obeh disciplinah je ob Italijanki Alessiji Zecchini glavna kandidatka za naslov svetovne prvakinje.
 

Pri ženskah nič novega

V teh dneh se zdita Alenka in Alessia kot v svojem svetu. Že na treningu sta se potopili globlje od svetovnega rekorda – Alenka 109, Alessia 110 metrov, na tekmi pa je potem Alenka postavila uradni svetovni rekord. Ob njunem izmeničnem premikanju rekordnih znamk bodo marsikateremu ljubitelju velike modrine misli same preskočile k filmu Luca Bessona Velika modrina, ki opisuje resnično zgodbo potapljačev Enza Maiorce in Jacquesa Mayola o njunem rivalstvu pri doseganju in preseganju stotih metrov globine. Le da se zdi, da ne Alenka ne Alessia v sebi nimata lika Enza – z rezultatom in metri obsedenega bonvivanta, ki je za rekord pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Obe sta izjemno preudarni in umirjeni in zdi se, kot da potapljanja ne jemljeta kot športnega merjenja moči, ampak kot poligon za raziskovanje svojih globin. Ker sta obe zelo karizmatični, predvsem Alenka pa ima za sabo tudi izjemno življenjsko zgodbo o izgubi in vstajanju iz pepela, ni rečeno, da ne bo tudi njun ples nekoč zaživel na filmu.

Njun ples v globinah (zaradi narave športa in obeh potapljačic se zdi napačno uporabiti besedo dvoboj) se je začel lani na prestižni tekmi v Deanovi modri luknji na Bahamih, ko sta vsak dan zdaj ena zdaj druga pomikali največjo žensko globino za meter globlje, na koncu pa je najgloblji potop in svetovni rekord s 107 metri odnesla Alessia. Takrat jima je bila za petami le še Japonka Sajuri Kinošita, ki pa je letos, le malo pred svetovnim prvenstvom, umrla v nesreči, ki ni bila povezana s potapljanjem.


 

Težave z globokimi tokovi

Prizorišče tekmovanja je na skrajnem zahodnem delu otoka Roatan pred mestom West End. Približno 70 kilometrov dolg otok v Karibskem morju je del drugega največjega koralnega grebena na svetu za avstralskim in pripada Hondurasu, od celine pa je oddaljen okoli 60 kilometrov. Tekmovalci imajo bazo v laguni, potapljajo pa se ob le 300 metrov oddaljenem grebenu.
Pogoji za tekmovanje so navidez popolni: obala in s tem vsa infrastruktura je na dosegu roke, voda ima skoraj idealnih 29 stopinj Celzija, vidljivost je pogosto tudi dobesedno dih jemajočih 40 metrov. Edina drobna napakica, ki pa bi jo prosti potapljači verjetno zamenjali za vsako drugo, je močen tok.

Podobno kot deluje termika ob gorskih pobočjih tudi ob navpičnih stenah koralnega grebena ob menjavanju plime in oseke, morska voda ustvarja močne tokove tudi na večjih globinah, ki motijo potapljače in jih spravljajo v nevarnost. V takšnih razmerah namreč vrv, ob kateri se potapljajo tekmovalci, ne pada naravnost v globino, že manjši odkloni pa močno vplivajo na potop, saj mora potapljač prilagajati smer potopa, s tem pa težje ohrani zbranost, ki je v tem športu ključna za varen povratek na površino. Poleg tega je plavanje ob poševni vrvi zaradi trenja varnostne vrvi fizično napornejše.

Organizator je moral zaradi zahtevnih razmer na pripravljalni tekmi že dvakrat prestaviti urnik nastopov, veliko odgovornost pri tem športu pa nosijo tudi tekmovalci, ki se morajo kljub želji po dobrem nastopu ves čas zavedati svojih sposobnosti in se ob najmanjši negotovosti sami odpovedati potopu.