Že zdaj je lačen dobrih rezultatov v letu 2020

Doha – Luka Janežič je ob Maruši Mišmaš edini slovenski atlet, ki je še v Dohi. Finale teka na 400 metrov je bil namreč sinoči – mimogrede, pri ženskah je Nigerijka, ki teče za Bahrajn, Salwa Eid Naser z 48,14 dosegla tretji čas v zgodovini –, seveda pa je bilo utopično pričakovati, da bo Vodičan tekel v njem. Že na drugem SP zapored se je zgodilo, da med finalisti na 400 m ni bilo niti enega Evropejca (in bržčas bo do konca to edina moška disciplina, za katero bo to obveljalo), za Janežiča pa je bila tako ali tako previsoka že prva ovira (33. mesto v prvem krogu). Glede na sezono in vpoklic na SP tik pred zdajci povsem pričakovano.

Čeprav vas čakajo še svetovne vojaške igre, je sezona načeloma končana, bržčas so občutki precej mešani.

Če bi mi nekdo pred sezono dejal, da se bo končalo, kot se je, se s tem gotovo ne bi strinjal. Po vsem, kar se je dogajalo v zadnjem času, pa nisem pričakoval tu prav nič več. Dobro sem se zavedal, da sem nepripravljen, zato sem na koncu celo upal, da ne bom tekel nad 47 sekundami …

Kako gledate na vse te poteze mednarodne zveze?

Kar so delali, je neodgovorno, česa takšnega od tako pomembne organizacije ne bi pričakoval. Če so sprva dali jasno vedeti, da bo seznam nastopajočih 16. septembra dokončen, bi se morali tega tudi držati, ne pa da so naknadno spreminjali pravila in seznam dopolnjevali. Pri čemer nas je na koncu na 400 m še vedno nastopilo le 42, mest pa je bilo 48 … Vse skupaj je slabo, ne razumem tega, za športnika pa je tudi izjemno težko. Ni namreč preprosto preklopiti med dopustom in svetovnim prvenstvom, ko že spuščaš treninge, prehrana ni več optimalna, ne spiš več tako, kot je treba. SP ni nek mali miting. Seveda pa se dobro zavedam, da so se težave tako ali tako začele, ker nisem izpolnil norme.

Če bi imeli še eno možnost, bi se še enkrat odločili za nastop?

Tedaj se je bilo treba odločiti zelo na hitro. Sam sem kolebal, trener je bil za, menedžer pa mi je odgovoril prepozno, da bi lahko upošteval njegovo mnenje. On je bil nato bolj za odpoved, zdelo se mu je nesmiselno, da bi tvegal poškodbo, opremljevalcu Nike bi to lahko upravičil. Če bi njegov odgovor dobil prej, verjetno ne bi nastopil, tako pa sem se odločil za pot v Doho prav zaradi opremljevalca in zveze. Ni mi žal, sem pa vedel, kaj se bo zgodilo. A saj bo šlo to hitro v pozabo, kmalu bo tu nova sezona, novi cilji.

V slovenski atletiki je bilo kar nekaj govora o tem, da bi morala zveza že v osnovi zaprositi za vaše povabilo, ker sprva ni bilo med nastopajočimi nobenega našega atleta, moškega.

Ne, s tem se ne strinjam. Še enkrat poudarjam, da se bistvo problema skriva v tem, da nisem dosegel norme. Zdaj nekateri govorijo, da zveza ni naredila vsega, kar bi lahko, za moj nastop, ampak ne. Če že, potem je težava v mednarodni zvezi, iskreno povedano, pa se ne bi dobro počutil, če bi šel na SP s povabilom, ki ga dobijo atletsko najmanj razvite države. Ne počutim se kot atlet s slabim rezultatom, iz države, ki nima nikogar na primerni ravni. V tem primeru rajši ne grem.

Kako ocenjujete sezono – bolj skozi številne nastope ali skozi to, da niste izpolnili norme za SP?

Najprej je bil dvoranski del super, četudi je na EP zmanjkala kolajna. Pričakoval sem, da bo dobra tudi sezona na prostem, saj je bil dvoranski del ponavadi kar dobra orientacija. Na prostem sem sicer bil pripravljen za boljši rezultat in nisem pokazal vsega, ko sem bil v najboljši formi, na mitingu diamantne lige v Londonu, pa sem denimo tekel na prvi stezi … Nikakor se niso vse stvari postavile na svoje mesto, nisem pokazal najboljšega teka, nisem tekel od štarta do cilja popolno. Najboljši čas je bil tako 45,49, kar zame ni ravno najboljše. V plus si gotovo štejem veliko nastopov, tudi tri v diamantni ligi, kolikor sem jih prej zbral vse skupaj, dosegel sem nekaj dobrih uvrstitev, zaslužil sem največ doslej. Rezultatsko je bila to ena mojih najslabših sezon na prostem, brez dvoma, prvič sem se tako boril z normo.

Nekoč ste omenili, da dobivate veliko vabil na tekme, ker ste bele polti in s tem na nek način bolj zanimivi. Res menite, da imate zavoljo tega določeno prednost?

Ne vem, če je to res, sklepam pa. Skoraj na vseh tekmah sem edini Evropejec ali pač belopolt, pa ne mislim pri tem absolutno nič slabega o temnopoltih, da ne bo pomote. Ampak včasih imam res občutek, da organizatorji razmišljajo tako, da je vse skupaj malo bolj raznoliko, ne vem pa, koliko je resnice na tem.

Kolikšno presenečenje oz. razočaranje je bilo za vas, da niste dosegli norme, potem ko je bil vaš načrt, da jo že na eni prvih tekem?

Resda so norme vsako leto zahtevnejše, a vendarle, da, to nalogo sem želel opraviti čim hitreje. A kar ni in ni šlo, zato sem se moral povsem prilagoditi. V lovu na normo sem začel nizati nastope in sezona se je povsem obrnila na glavo. Potekati bi morala povsem drugače, torej takoj norma in potem priprave na Doho in smiselno izbiranje tekem.

Ste v najboljših letih, ko se pričakuje, da boste iz sezono v sezono izboljševali osebni rekord. Zdaj ga drugo leto zapored niste …

Osebni rekord imam zelo dober. Gotovo je cilj, da ga še izboljšam, delal bom na tem, a vem, da ne bo šlo zlahka. Lani sem se mu zelo približal, v ekipi pa se bo treba pogovoriti, kaj je šlo letos narobe, kaj je bilo dobro, kaj bo treba spremeniti.

Trener Rok Predanič še uživa vaše popolno zaupanje?

Trenerju popolnoma zaupam, mislim pa, da moramo kaj spremeniti, dodati. Potreboval bi kakšnega partnerja za trening, to je ena od težav zadnjih let, težko je vaditi sam. Zdaj sem prav lačen dobrih rezultatov, prihodnje leto želim spet pokazati, da sem eden najboljših v Evropi. Lani sem tudi po slabi sezoni na EP v Berlinu tekel pod 45 sekundami, letos pa mi to ni uspelo. Res se želim vrniti na raven, na kateri sem bil.

Prihodnje leto boste imeli atleti v enem mesecu tako OI kot EP. Bo pri vas kakšna dilema, na čem bo večji poudarek?

Da, dva vrhunca bosta en za drugim, nenavadno, da bodo OI pred EP. Vsekakor si želim nastopiti v Tokiu, ker si pač vsak športnik želi biti del iger. Če bo za mano dobra sezona, pa bo na EP spet cilj, da se približam kolajni. Ta hip se mi zdi bolj smiselno, da bi se bolj osredotočil na kolajno na EP, saj ta ostane za vedno, če se na OI prebijem v polfinale, pa gre to hitro v pozabo, sploh ob vseh slovenskih uspehih.