Mavrični Slovak, ki je vrata odprl tudi Primožu Rogliču

Kolesarski roker Peter Sagan na svetovnem prvenstvu v Yorkshiru danes lovi rekordni četrti naslov svetovnega prvaka
Fotografija: Mavrično majico, ki jo svetovnim prvakom oblačijo od leta 1927, bo četrtič poskušal osvojiti edini »roker« med cestnimi kolesarji Peter Sagan. FOTO: Reuters
Odpri galerijo
Mavrično majico, ki jo svetovnim prvakom oblačijo od leta 1927, bo četrtič poskušal osvojiti edini »roker« med cestnimi kolesarji Peter Sagan. FOTO: Reuters

V kolesarstvu so trofejne majice nekaj podobnega kot v vojski čini. Vodilne ločijo od drugih v skupini; tako gledalci in tekmeci lažje razberejo, komu je treba slediti in koga napadati v boju za zmago.

Najbolj slovita in najstarejša je rumena majica zmagovalca na Touru, ki so jo prvič podelili leta 1919. Druga po starosti je mavrična majica, ki jo svetovnim prvakom oblačijo od leta 1927. Danes jo bo četrtič poskušal osvojiti edini »roker« med cestnimi kolesarji Peter Sagan.

Pri kultu mavrične majice se je nemogoče ogniti slovitemu Slovaku, ki jo je osvojil že trikrat. Tako kot Španec Oscar Freire (1999, 2001, 2004), Belgijca Rik Van Steenbergen (1949, 1956, 1957) in Eddy Merckx (1967, 1971, 1974) ter Italijan Alfredo Binda (1927, 1930, 1932).

»Kaj pa se bo spremenilo, če bom četrtič postal svetovni prvak? Nič. Seveda se veselim dirke, a zmagati ne bo preprosto,« pravi kolesarski zvezdnik. FOTO: Reuters
»Kaj pa se bo spremenilo, če bom četrtič postal svetovni prvak? Nič. Seveda se veselim dirke, a zmagati ne bo preprosto,« pravi kolesarski zvezdnik. FOTO: Reuters


Sagan iz te elitne družbe izstopa, ker je edini, ki je mavrično majico osvojil trikrat zapored, in to na treh različnih celinah – niz je začel leta 2015 v Richmondu v ZDA, nadaljeval leta 2016 v Dohi v Katarju, končal pa predlani v Bergnu na Norveškem. Za to, da naslova svetovnega prvaka ni osvojil še četrtič zapored, so lani poskrbeli prireditelji svetovnega prvenstva v Innsbrucku z izbiro izrazito hribovite trase, na kateri slovaški šprinter in specialist za klasične enodnevne dirke ni imel nikakršnih možnosti.

V Yorkshiru je spet drugače. Danes bo 285 kilometrov dolga proga (zaradi poplavljenih cest so jo danes zjutraj skrajšali na 261 km) zahtevna, vendar ne tako selektivna, da bi ga lahko odpisali vnaprej. To bi lahko bil dan, ko se bo v zgodovino vpisal kot edini štirikratni svetovni prvak v cestni dirki profesionalcev. »Kaj pa se bo spremenilo, če bom četrtič postal svetovni prvak? Nič. Seveda se veselim dirke, a zmagati ne bo preprosto. Raje bi ostal na trdnih tleh in ne sanjal o tem, da bom zmagal. Je pa to moj cilj,« se na velike mejnike vsaj navzven požvižga 29-letni zvezdnik, ki s šestimi milijoni evrov letne plače pri nemški ekipi Bora-Hansgrohe velja za najbolje plačanega kolesarja na svetu. Ob tem mu zajeten zaslužek prinašajo še druge sponzorske pogodbe.


Pivo, lasje do ramen, neobrite noge


Do takšnega statusa in zaslužka pa ni prišel le s svojimi 113 zmagami med profesionalci, temveč z barvito osebnostjo, ki močno izstopa v kolesarski karavani. Pivo med dirkami, neobrite noge in lasje do ramen so stvari, ki jih pri večinoma asketskih kolesarjih redko vidimo. Unikatna je tudi tetovaža na njegovem boku, upodobiti je dal samega sebe v vlogi Jokerja, ob tem pa je pripis: »Zakaj tako resno?«

S šestimi milijoni evrov letne plače pri nemški ekipi Bora-Hansgrohe velja za najbolje plačanega kolesarja na svetu. FOTO: AFP
S šestimi milijoni evrov letne plače pri nemški ekipi Bora-Hansgrohe velja za najbolje plačanega kolesarja na svetu. FOTO: AFP


Ljubitelji kolesarstva na družabnih omrežjih tudi »požirajo« posnetke njegovih akrobacij na kolesu. Nekdanji gorski kolesar je dal cestnemu kolesarstvu drugačno razsežnost, v svet visokega profesionalizma, v katerem so nekoč prevladovali le tekmovalci iz tradicionalnih velesil, pa je prinesel pridih globalizacije.

»Sagan je brez dvoma odprl pot vsem kolesarjem iz manjših držav, tudi Slovencem. Je prvi iz manjše, kolesarsko manj razvite države, ki se je prebil povsem na svetovni vrh. Zaradi njega je postalo vseeno, od kod prihajaš, pomembno je le, kako dober si. Podoben primer je zdaj Primož Roglič, ki je zmagal na toliko dirkah, da mu nihče ne more odvzeti zvezdniškega statusa. Sagan je poseben še zaradi akrobacij, ki jih zganja na kolesu, ter s svojo pojavo nasploh, s posebno angleščino, lahko bi rekli, da je kolesarski Valentino Rossi. Vse, kar naredi, je šov, ne potrebuje več zmag, da pritegne pozornost,« je o fenomenu Petra Sagana povedal slovenski selektor Andrej Hauptman.
 

Brez ogleda proge


Tudi Sagan rad v izjavah poudarja, da mu ni toliko do zmag kot do predstave za gledalce, vendar njegova dejanja govorijo drugače. Najbolj posebne so prav njegove zmage na svetovnih prvenstvih, v profesionalni karavani ima močno podporo svoje nemške ekipe, na svetovnem prvenstvu pa nastopa v dresu slovaške reprezentance, v kateri so vsi njegovi sotekmovalci za razred, če ne tri slabši.

Do treh naslovov prvaka je prišel malodane sam, podobno se bo lotil tudi četrtega, pred katerim je spet potrdil svoj zvezdniški status. Slovenska reprezentanca si hotel Britannia blizu letališča Leeds Bradford deli s slovaško reprezentanco. V petek bi moral vanj prispeti tudi Sagan, a je ocenil, da hotel ni dovolj dober zanj, zato se je skupaj s tremi pomočniki za današnjo dirko profesionalcev nastanil v prestižnejšem hotelu Crowne Plaza.

Tudi sicer je ostal zvest svojemu slogu. Medtem ko so tekmeci do potankosti proučevali tehnično zahtevno progo, se on ni niti podal nanjo. »Med dirko bom imel dovolj časa, da spoznam zaključni krog, ki ga bomo prevozili sedemkrat (po današnjih spremembah kar devetkrat, op. p.),« je na novinarski konferenci dejal Sagan, ki je zadnje treninge raje opravil na toplem, doma v Monaku.

Andrej Hauptman (desno, ob njem Oscar Freire in Paolo Bettini) je s 3. mestom v Lizboni 2001 osvojil doslej edino slovensko koljano na cestni dirki profersionalcev na SP. FOTO: Reuters
Andrej Hauptman (desno, ob njem Oscar Freire in Paolo Bettini) je s 3. mestom v Lizboni 2001 osvojil doslej edino slovensko koljano na cestni dirki profersionalcev na SP. FOTO: Reuters


»Če se zvezdnik njegovega kova tako odloči, je njegova beseda zadnja. Kot kolesar pa ima nekaj več, kar imajo samo največji šampioni, zato ga nikakor ne bi odpisal. Čeprav za njim ni blesteča sezona, je na zadnjih dirkah v Kanadi kazal dvig forme,« Sagana podrobno spremlja Hauptman, ki je bil med Slovenci doslej najbliže najbolj prestižni mavrični majici na cestni dirki profesionalcev (v mlajših kategorijah sta jih med slovenskimi cestnimi kolesarji že osvojila Jani Brajkovič in Matej Mohorič), ko je na SP v Lizboni leta 2001 osvojil bron.

»Mavrična majica pomeni največ, ker jo prvak nosi vse leto, olimpijski prvak je ne. Nisem imel občutka, da mi je bila na dosegu rok. Ko sem osvojil tretje mesto, nisem bil v najboljši formi in sem dosegel najboljši rezultat v karieri. Je pa v kolesarstvu med zmago in tretjim mestom kar velik prepad. Razlika je predvsem v tem, ali verjameš vase ali ne. Tedaj še nismo bili tako zreli kot sedanji slovenski rod, ki zmaguje kot po tekočem traku,« je še povedal Hauptman.

Preberite še:

Komentarji: