Ko gledamo dirkanje Primoža Rogliča, ne moremo ravnodušno sedeti na kavču in uživati v predstavi. Navadil nas je na serijsko zmagovanje, vendar nas je tudi nemalokrat prestrašil, zato še vedno velja za kolesarja, ki največkrat zmaga, če ne pade.

Zadnji klančarski obračun na Giru

Lanskega 27. maja je moral v predzadnji etapi Gira nadomestiti 26 sekund zaostanka za rožnato majico, ki jo je nosil Valižan Geraint Thomas.

Ta dan si bom zapomnil kot drugega najtežjega v svoji novinarski karieri. S sodelavcem sva žrebala, kdo bo šel na teren, kdo pa v novinarsko središče predzadnje etape.

Potegnil sem krajšo in ostal med novinarji pred televizorji v telovadnici osnovne šole v Trbižu, v katerem se je že zjutraj trlo slovenskih navijačev.

Tako slabe volje nisem bil v službi še nikoli. Sodelavec Miha je šel z gondolo in drugimi akreditiranimi novinarji na Višarje, mene pa je pustil z nekaj sendviči in vodo med tremi novinarji pred velikim zaslonom v novinarskem središču.

Z dvorišča dvorane sem slišal hrup iz Trbiža, slovenske harmonike in čutil hudo pomladno pripeko. Čudovito vreme je bilo zunaj, v telovadnici pa za jopico.

Novinarji smo se med Girom že dobro spoznali, vprašali so me, koliko sem prepričan o Primoževi zmagi. Skomignil sem z rameni, češ da zelo cenim Thomasa, vendar bo moral predati rožnato majico Slovencu.

Tistih 26 sekund na tako strmem klancu ne pomeni nič, če si po treh tednih dirkanja še v formi. Po mojem mnenju sta bili samo dve možnosti: ali bo letel na krilih tisočih slovenskih navijačev ali pa bo to še en črn dan v njegovi karieri. Vmesne možnosti ni bilo. V sebi pa sem podcenjeval Thomasa, češ da na tako strmih klancih ne more biti kos Rogliču.

Pred leti, ko je bil tam še makadam

Nekoč sem prekolesaril ta klanec na Višarje. Še ni bil asfaltiran, po makadamski podlagi sem plezal z gorskim kolesom. Ko mi je prvič uspelo premagati klanec, so mi vsi v gostišču, v katerem sem naročil klobaso in veliko kruha, navdušeno ploskali.

V italijanščini in slovenščini so me hvalili, ker mi je uspelo preplezati tisto strmino. Kolikokrat si sestopil s kolesa? To je bilo najpomembnejše vprašanje začudenih turistov. Niti enkrat, vendar nikoli več v življenju ne ponovim te norosti, je bil moj odgovor.

Pa sem jo ponovil, nekaj mesecev po Primoževi zmagi, po asfaltu, in to s specialko. In spet sem prepričan, da je bilo to zadnjič. To sploh ni klanec, to je betoniran zid, na sveže »ofrajhan«, ali kako se že reče temu po domače.

Betonirana kozja steza. Tisti, ki je trasiral predzadnjo etapo lanskega Gira, gotovo ni ljubitelj kolesarstva oziroma v tem športu vidi samo mučenje. Po treh tednih dirkanja fantom prirediti še tako plezalnico res ni humano.

Bralcem na Delo.si sem v živo posredoval, kaj se dogaja na dirki. Ne vem, ali je kdo bral, kajti prepričan sem bil, da so bili vsi Slovenci stisnjeni na tej sveti gori.

Miha mi je po telefonu opisoval razpoloženje na cilju, jaz sem tipkal in hkrati molil, da bo Primožu uspelo nadomestiti tistih 26 sekund.

Roglič proti Thomasu in obratno ... FOTO: Jennifer Lorenzini Reuters

Primoževa vitkost pred Girom 2023

Na start lanskega Gira je Roglič prišel vidno shujšan. Ugibali smo, koliko kilogramov je izgubil in predvsem zakaj. No, odgovor smo dobili že ob prvem pogledu na vseh 21 etap.

Primož je bil telesno optimalno pripravljen za zadnji vzpon na tritedenski dirki. Na tako strmem klancu se na taki stopnji dirkanja pozna vsak gram telesne teže kot tudi vsak gram teže kolesarske opreme.

Že eno gorsko etapo prej je Primož med dirko zamenjal svoje običajno kolo za specialno nastavljeno in opremljeno kolo za klance.

Na 19. etapi Gira smo gledali dirko na dirki

Posebno prestavno razmerje brez sprednjega menjalnika je najbolj bodlo v oči, prav tako tudi verižnik na zadnjem obročniku, vse skupaj je močno spominjalo na gorska kolesa za olimpijski kros. Minimalistična oprema na okvirju, vse skrbno izbrano, do najmanjše dovoljene teže, po zakonu Svetovne kolesarske zveze UCI, ki določa, da kolo ne sme biti lažje od 6,8 kilograma.

Ampak ko tako kolo vozi Roglič, se skeptiki vedno vprašajo, ali bo vse v redu. Na preizkusni etapi nekaj dni pred Višarjami je šlo vse po načrtih.

Svete Višarje in posvečeni Primož Roglič

Roglič si je traso ogledal do vrha, to je cilja na Višarjah. Vseh 18,6 kilometra, kolikor je štela predzadnja etapa. Nekoliko nenavadno početje za gorske kronometre.

To pomeni, da je tisti dan dvakrat prevozil tisti brutalni zid. Res je, da na ogledu kolesar ne gre na vso moč, ampak vseeno smo bili vsi začudeni, ko smo videli fotografije s cilja nad vasjo Višarje.

Roglič pred etapo potrebuje poseben mišični tonus, sem pametoval kolegom novinarjem, ko so se čudili, zakaj na ogled trase ravno do vrha. Ali je pred to etapo sploh bil kdaj na Višarjah, so me spraševali. Sem jih miril, da je o trasi sanjal že od novega leta in jo prevozil že neštetokrat.

Prvi del etape se je nežno vzpenjal, drugi del pa se brutalno postavi pokonci, v 7,3 kilometra je povprečni naklon kar 12,3-odstoten. Prva vmesna kontrola časa je bila na vznožju vzpona na 10,8 kilometra, druga na 14,3 kilometra in tretja na 17,8.

FOTO: Luca Bettini Afp

Je 26 sekund zaostanka za rožnatim Geraintom Thomasom malo ali veliko, je bilo najpomembnejše vprašanje na dirki. Vse je kazalo v prid Rogliču, ki naj bi bil na tako strmih klancih boljši od Thomasa. Ta je pet centimetrov višji in šest kilogramov težji. Poleg tega je Roglič bolj eksploziven kolesar, kot je 37-letni G.

Za Primožem je startal samo še Valižan v rožnati majici. Vsi kolesarji, ki so se še borili za sekunde v skupnem seštevku, so po ravnejšem delu trase dirkali s kolesom za kronometer, tik na začetku strmine pa so presedlali na lažja, običajna kolesa, torej brez posebnega krmila in polnega zadnjega obročnika … Primož je zamenjavo kolesa opravil brezhibno. Thomas pa je to naredil strahotno počasi in že smo začeli ugibati, kako utrujen je prišel pod zid.

Na prvem vmesnem času je Thomas za Rogličem zaostajal samo dve sekundi. Napetost je naraščala. Na prvem delu klanca je bil od Thomasa hitrejši sedem sekund. Manjkalo jih je še 19. In potem se je zgodilo. Slovenija je obnemela.

Vsa Slovenija, se mi je zdelo. Kot furman sem zaklel sredi novinarskega središča v Trbižu. Primožu je preskočila veriga, moral je sestopiti s kolesa, ni vedel, ali naj vzame rezervnega ali ne, odločil se je, da ne, sam je namestil verigo nazaj, mehanik je bil že pri njem in mu pomagal na kolo.

Miguel Indurain na Jelenovem klancu

V tistem trenutku je pritekel neki navijač, za katerega se je pozneje izkazalo, da je Primožev nekdanji skakalni sotekmovalec Mitja Mežnar, ki je navijal na nedovoljenem mestu in Rogliča rinil čez najhujšo strmino, da se je lahko dobro namestil na pedalih in sedežu, ter nadaljeval dirko.

Svete Višarje. FOTO: Marko Feist

Koliko je izgubil v primerjavi s Thomasom, je bilo najpomembnejše vprašanje. Večtisočglava množica na Višarjah, ki je dirko spremljala na velikanskih zaslonih, je obnemela.

Čebele na rožah so se slišale, nič drugega. Potem so se usule navijaške kletvice … In niso prenehale vse do prihoda Primoža v ciljno strmino.

Prednost pred Thomasom na zadnjem vmesnem merjenju časa je bila kapitalna. Zmagal bo! Višarje so eksplodirale od ekstaze. Gejzir emocij je Primoža ponesel čez ciljno črto. Thomas je prišel v cilj 40 sekund za Rogličem.

V skupnem seštevku je Roglič pred Geraintom Thomasom vodil za pičlih 14 sekund. Oblekel je rožnato majico. Slovenija je postala ponosna država. Po prsih smo se trkali vsi, ki so nas čustva premagala. Pozitivna čustva. Čutiti je bilo, da je Roglič prav na Višarjah izdal račun za vso smolo na dirkah pred to soboto.

V novinarskem središču so se ob koncu etape zbrali vsi novinarji, ki so spremljali dirko na terenu in v novinarskem središču. Nihče mi ni čestital. Niti eden novinar ni pristopil do slovenske mize in iztegnil roke … Miha je rekel, naj jih nekaj gleda, naj se ne vznemirjam, nič ni pomembno bolj kot Primoževa zmaga …