Vstajenje padlega skakalca, Tokio 2020 namesto Vancouvra 2010
Portret legende slovenskega športa in svetovnega kolesarstva.
Odpri galerijo
Primož Roglič je dobil zadoščenje. FOTO: Greg Baker/AFP
O tem, kar je na svoji športni poti dosegel Primož Roglič, bodo morali posneti hollywoodski film. Nekdanji smučarski skakalec ni postal samo eden od najboljših kolesarjev na svetu, potem ko je pri 22 letih prvič sedel na cestno kolo, osvojil je naslov olimpijskega zmagovalca v vožnji na čas.
Športno zgodbo in preobrazbo Primoža Rogliča poznamo vsi, vendar gre za tako izjemno in neponovljivo legendo, da jo gre ponavljati tako dolgo, da se bo prenašala iz roda v rod. Od začetka do zlatega vrhunca je prepletena z vzponi in padci, še zdaleč ne samo simboličnimi, temveč hudimi, bolečimi padci, ki so jim vedno sledili izjemni vzponi, vstajenja malodane religioznih razsežnosti.
Najhujši in ključni se je zgodil marca 2007, ko je nadobudnega 17-letnega slovenskega reprezentanta pogoltnila planiška velikanka. Dotlej je bil 29. oktobra 1989 rojeni Zasavec eden najbolj nadarjenih skakalcev svojega rodu. Malo pred tem je na mladinskem svetovnem prvenstvu, ki ga je gostil Trbiž, skakalo pa se je v Planici, v posamični tekmi zasedel 5. mesto, v ekipni preizkušnji pa je skupaj z Robertom Hrgoto, Jurijem Tepešem in Mitjo Mežnarjem osvojil naslov ekipnega mladinskega svetovnega prvaka.
Roglič se je vrnil na skakalnice, na katerih pa nikoli ni bil več isti. Mimo so šle OI v Vancouvru 2010, o katerih je sanjal pred usodnim padcem pod Poncami in na katerih se je treh kolajn veselil nekaj mesecev mlajši avstrijski šampion Gregor Schlierenzauer.
Naslednje leto je smuči postavil v kot, sledil je klic pravemu človeku. Ko se je Roglič odločil, da je kolesarstvo pravi šport zanj, je zazvonil telefon Andreja Hauptmana, tedaj trenerja pri ljubljanskem Rogu, s katerim sta včeraj – eden kot šampion na kolesu, drugi kot selektor v spremljevalnem avtomobilu – osvojila olimpijsko zlato. Ni mogel verjeti svojim ušesom, ko ga je upokojeni 22-letni smučarski skakalec prosil, ali se lahko priključi kolesarskim treningom. Sprva ga je odslovil, vendar ga je vztrajni Kisovčan prepričal in, kot pravi legenda, že na prvi skupni vožnji stresel vse rogovce razen Jana Polanca in Luko Pibernika, ki sta se kmalu za tem podala v profesionalne ekipe.
Pri Rogu, pri katerem mu je prve programe za trening pisal Marko Polanc, niso imeli ekipe nad 23 let, zato ga niso mogli obdržati. Na priporočilo dr. Radoja Milića s fakultete za šport, ki je osupnil ob rezultatih Rogličevih testiranj, pod streho vzeli pri Adrii Mobil. Kolesar, ki je danes olimpijski zmagovalec v vožnji na čas, se je pred manj kot desetletjem vožnje v skupini učil na rekreativnih maratonih, na katerih je zmagoval in veliko padal, za kratek čas pa je bil vajenec v novomeški ekipi. Leta 2014 so prišle prve zmage, leto kasneje prvo zmagoslavje na dirki po Sloveniji in leta 2016 ob pomoči direktorja Adrie Mobil Bogdana Finka preskok v svetovno serijo, k ekipi Lotto Jumbo, današnji Jumbo Vismi. Hitro je šokiral tekmece, na uvodni vožnji na čas na Giru d'Italia za nekaj stotink sekunde zaostal za Tomom Dumoulinom, na naslednji vožnji na čas teden dni kasneje pa slavil svojo prvo zmago na tritedenskih dirkah.
Od tu je postavljal nove mejnike slovenskega kolesarstva, leta 2017 je slavil prvo etapno zmago na Touru, s 3. mestom na Giru 2019, ki ga je tudi zaznamoval hud padec, je kot prvi stal na končnem zmagovalnem odru ene od treh velikih dirk. Nekaj mesecev kasneje je dobil svojo prvo Vuelto in se povzpel na 1. mesto jakostne lestvice Svetovne kolesarske zveze (UCI).
Lani je na dirki Liege–Bastogne–Liege postal prvi Slovenec z zmago na enem od petih kolesarskih spomenikov. In to le tri tedne za tem, ko mu je ušel mejnik, ki si ga je najbolj želel. Po 11 dneh v rumeni majici je moral na Touru premoč priznati Tadeju Pogačarju, ki je letos ponovil zmago na dirki po Franciji.
Tokrat se mu ni bilo treba boriti z Rogličem, ki je v 3. etapi spet grdo padel. In kaj je neuničljivi Kisovčan storil mesec dni po novi kalvariji, po kateri se je morda že zdelo, da ga zapušča šampionska aura? Slavil je najprepričljivejšo zmago v kolesarski uri resnice v olimpijski zgodovini in postal prvi slovenski kolesarski olimpionik. To je pravljični konec za novo knjigo izpod peresa Lore Klinc, njegove življenjske sopotnice in matere njunega dveletnega Leva. Gotovo pa še ni konec legende o Primožu Rogliču, v katero bo bržkone še poskušal dodati poglavje o rumenih Elizejskih poljanah.
Športno zgodbo in preobrazbo Primoža Rogliča poznamo vsi, vendar gre za tako izjemno in neponovljivo legendo, da jo gre ponavljati tako dolgo, da se bo prenašala iz roda v rod. Od začetka do zlatega vrhunca je prepletena z vzponi in padci, še zdaleč ne samo simboličnimi, temveč hudimi, bolečimi padci, ki so jim vedno sledili izjemni vzponi, vstajenja malodane religioznih razsežnosti.
Najhujši in ključni se je zgodil marca 2007, ko je nadobudnega 17-letnega slovenskega reprezentanta pogoltnila planiška velikanka. Dotlej je bil 29. oktobra 1989 rojeni Zasavec eden najbolj nadarjenih skakalcev svojega rodu. Malo pred tem je na mladinskem svetovnem prvenstvu, ki ga je gostil Trbiž, skakalo pa se je v Planici, v posamični tekmi zasedel 5. mesto, v ekipni preizkušnji pa je skupaj z Robertom Hrgoto, Jurijem Tepešem in Mitjo Mežnarjem osvojil naslov ekipnega mladinskega svetovnega prvaka.
Roglič se je vrnil na skakalnice, na katerih pa nikoli ni bil več isti. Mimo so šle OI v Vancouvru 2010, o katerih je sanjal pred usodnim padcem pod Poncami in na katerih se je treh kolajn veselil nekaj mesecev mlajši avstrijski šampion Gregor Schlierenzauer.
Od rekreativnih maratonov do Olimpa
Naslednje leto je smuči postavil v kot, sledil je klic pravemu človeku. Ko se je Roglič odločil, da je kolesarstvo pravi šport zanj, je zazvonil telefon Andreja Hauptmana, tedaj trenerja pri ljubljanskem Rogu, s katerim sta včeraj – eden kot šampion na kolesu, drugi kot selektor v spremljevalnem avtomobilu – osvojila olimpijsko zlato. Ni mogel verjeti svojim ušesom, ko ga je upokojeni 22-letni smučarski skakalec prosil, ali se lahko priključi kolesarskim treningom. Sprva ga je odslovil, vendar ga je vztrajni Kisovčan prepričal in, kot pravi legenda, že na prvi skupni vožnji stresel vse rogovce razen Jana Polanca in Luko Pibernika, ki sta se kmalu za tem podala v profesionalne ekipe.
Zlata kolajna v Tokiu. FOTO: Christian Hartmann/Reuters
Pri Rogu, pri katerem mu je prve programe za trening pisal Marko Polanc, niso imeli ekipe nad 23 let, zato ga niso mogli obdržati. Na priporočilo dr. Radoja Milića s fakultete za šport, ki je osupnil ob rezultatih Rogličevih testiranj, pod streho vzeli pri Adrii Mobil. Kolesar, ki je danes olimpijski zmagovalec v vožnji na čas, se je pred manj kot desetletjem vožnje v skupini učil na rekreativnih maratonih, na katerih je zmagoval in veliko padal, za kratek čas pa je bil vajenec v novomeški ekipi. Leta 2014 so prišle prve zmage, leto kasneje prvo zmagoslavje na dirki po Sloveniji in leta 2016 ob pomoči direktorja Adrie Mobil Bogdana Finka preskok v svetovno serijo, k ekipi Lotto Jumbo, današnji Jumbo Vismi. Hitro je šokiral tekmece, na uvodni vožnji na čas na Giru d'Italia za nekaj stotink sekunde zaostal za Tomom Dumoulinom, na naslednji vožnji na čas teden dni kasneje pa slavil svojo prvo zmago na tritedenskih dirkah.
Sanje o rumenih Elizejskih poljanah živijo
Od tu je postavljal nove mejnike slovenskega kolesarstva, leta 2017 je slavil prvo etapno zmago na Touru, s 3. mestom na Giru 2019, ki ga je tudi zaznamoval hud padec, je kot prvi stal na končnem zmagovalnem odru ene od treh velikih dirk. Nekaj mesecev kasneje je dobil svojo prvo Vuelto in se povzpel na 1. mesto jakostne lestvice Svetovne kolesarske zveze (UCI).
Lani je na dirki Liege–Bastogne–Liege postal prvi Slovenec z zmago na enem od petih kolesarskih spomenikov. In to le tri tedne za tem, ko mu je ušel mejnik, ki si ga je najbolj želel. Po 11 dneh v rumeni majici je moral na Touru premoč priznati Tadeju Pogačarju, ki je letos ponovil zmago na dirki po Franciji.
Tokrat se mu ni bilo treba boriti z Rogličem, ki je v 3. etapi spet grdo padel. In kaj je neuničljivi Kisovčan storil mesec dni po novi kalvariji, po kateri se je morda že zdelo, da ga zapušča šampionska aura? Slavil je najprepričljivejšo zmago v kolesarski uri resnice v olimpijski zgodovini in postal prvi slovenski kolesarski olimpionik. To je pravljični konec za novo knjigo izpod peresa Lore Klinc, njegove življenjske sopotnice in matere njunega dveletnega Leva. Gotovo pa še ni konec legende o Primožu Rogliču, v katero bo bržkone še poskušal dodati poglavje o rumenih Elizejskih poljanah.
