Za slovenski kolesarski veliki slam
Giro je naš! Tako smo pred dobrima dvema mesecema zapisali v uvodu v posebno prilogo o 106. dirki po Italiji. Nismo se zmotili, rožnata majica je zdaj res slovenska, v Rimu je 28. maja končala na plečih Primoža Rogliča, ki je dan pred tem na Višarjah pripravil športni nacionalni praznik, ki se ga bomo spominjali še dolgo časa. S tem podvigom je Roglič sklenil slovenski lov na vse tri velike tritedenske dirke. Začel ga je z Vuelto 2019, ki ji je dodal zmagoslavji še v naslednjih dveh sezonah, nadaljeval pa je Tadej Pogačar s Touroma 2020 in 2021.
Lahko bi dejali, da smo Slovenci v kolesarstvu postali pogoltni, pred manj kot štirimi leti smo bili pri zmagah na »grand tourih« še na ničli, zdaj imamo vse. In niti to ni dovolj. Morda se bodo kot preroške izkazale besede Martina Hvastije, ki je po sezoni 2022, sušni za naše kolesarje, razmišljal, da bi lahko letos osvojili sezonski veliki slam. Ta pojem je precej močneje ukoreninjen v tenisu, vendar ga poznajo tudi kolesarji, med katerimi ga še ni bilo junaka, ki bi v istem letu stal na vrhu zmagovalnega odra na Giru, Touru in Vuelti.
Zaradi nadčloveške zahtevnosti tega podviga se to morda nikoli ne bo zgodilo, morda pa nas ravno Pogačar in Roglič nekoč podučita, da je takšno mišljenje zmotno. Letos gotovo še ne, saj po treh letih, v katerih se je kolesarski svet konec junija vedno tresel v pričakovanju velikega slovenskega dvoboja, na startu Toura ne bo 33-letnega Zasavca, ki si je vzel zasluženi dirkaški premor vse do Vuelte.
Zato pa je še v igri Hvastijev »nacionalni« veliki slam. Giro je odkljukan, na vrsti je 110. francoska velika pentlja, na kateri spet na sceno stopa prva zvezda svetovnega kolesarstva. Branilec lanske zmage in tudi stavniški favorit je Jonas Vingegaard – v njegovi in Rogličevi ekipi Jumbo Visma tudi upajo na sezonski moštveni veliki slam –, vendar se zdi, da so oči svetovne kolesarske javnosti uprte predvsem v Pogačarja. Pogi je eden redkih, če ne edini na svetu, ki lahko na vseh možnih terenih zmaguje od februarja do oktobra in ob tem pripravlja kolesarski šov, kakršnega je profesionalna karavana pred začetkom slovenske zlate dobe dolgo pogrešala.
»Tadej je že vso sezono kot kak razposajen pubertetnik. Dobra volja kar brizga iz njega. Vedno je oborožen z nasmeškom, tudi po mukotrpnem treningu nikoli ne jamra. Reče samo, da je vse za nekaj dobro … Njegova velika prednost je, da ničesar ne tlači v sebi, vse, kar ga moti in česar je zelo vesel, pove na glas, pove vsem, ki mu zaupamo vse. Včasih se kar vprašam, ali je ta mladenič res star 24 let ali 44,« je nekdanji slovenski reprezentant in sedanji športni direktor pri ekipi UAE Andrej Hauptman povedal o svojem izjemnem varovancu, ki je letos v 21 tekmovalnih dneh slavil že 14 zmag.
Od aprila do junija smo morda že pozabili, da je bila med njimi tudi zmaga na dirki po Flandriji, kraljici enodnevnih preizkušenj. Za kolesarje, ki zmagujejo na tritedenskih dirkah, je to običajno neizvedljiv podvig, a ne za Pogačarja, ki mu je tudi v zadnjih dveh mesecih uspelo nekaj, kar bi bilo nemogoče za navadne smrtnike. Dva meseca po zlomu zapestja je napet kot puška in nared za največjo kolesarsko predstavo na svetu, ki pa še zdaleč ni slovenska samo zaradi njega.
Veliki kolesarski cirkus resda poganjajo tuji, vse bolj arabski milijoni evrov, vendar tudi obilica slovenskega znanja. Iz dežele na sončni strani Alp ne prihajajo le najboljši kolesarji na svetu, temveč tudi zelo cenjeni poslovni in športni direktorji, zdravniki, maserji, mehaniki, prehranski strokovnjaki …
Za vse rojake, ki delujejo v kolesarskem zakulisju, bi potrebovali imenik, in ne le posebno prilogo, v kateri lahko vedno predstavimo le peščico. Tudi zaradi tega je Tour že zdaj naš, še bolj bo, če bo 23. julija na Elizejskih poljanah Tadej Pogačar spet v rumeni majici, kot se spodobi za kralja svetovnega kolesarstva.
Nato bo na Vuelti na potezi spet Roglič …
