Zmaga Rogličevega dirkaškega srca in nezlomljivega značaja

Sezona 2020 se je končala s še eno pravljico 31-letnega Kisovčana, ki je drugič zapored dobil Vuelto.
Fotografija: Primož Roglič se je drugič zapored povzel na vrh odra za zmagovalce na trgu Cibeles. FOTO: Sergio Perez/Reuters
Odpri galerijo
Primož Roglič se je drugič zapored povzel na vrh odra za zmagovalce na trgu Cibeles. FOTO: Sergio Perez/Reuters

Se še spominjate, kako je Primož Roglič obsedel na asfaltu zanj preklete, za Tadeja Pogačarja pa nebeške ceste na La Planche des Belles Filles? Tik pred ciljem in največjim zmagoslavjem v Parizu je v dvoboju z rojakom izgubil rumeno majico, ki jo je na Touru nosil 11 dni. Takšen udarec bi zlomil marsikaterega športnika, ne pa Rogliča. Le poldrugi mesec kasneje je na vrh odra za zmagovalce stopil v Madridu.

Dvoboj med Pogačarjem in Rogličem je bil brez dvoma vrhunec letošnje kolesarske sezone in ko smo mislil, da smo videli že vse, je Roglič s pomočjo svoje izjemne ekipe Jumbo Visma spisal še eno pravljico. Najprej s krstno zmago na najstarejši klasiki na svetu Liège–Bastogne–Liège, zdaj še z drugim zaporednim zmagoslavjem na Vuelti, na kateri je svojim privržencem spet pripravil dramo, vendar s srečnim koncem. V sobotni 17. etapi ga je na vzponu na Covatillo še zadnjič napadel Richard Carapaz, na cesti že več kot prepolovil 45 sekund zaostanka za rdečo majico, ki je na koncu za 24 sekund ostala na plečih 31-letnega Kisovčana. Varno jo je pripeljal do cilja 18. etape v Madridu, v kateri je bil najboljši nemški šprinter Pascal Ackermann.



Če bi se mu zalomilo, kot se mu je v Franciji, bi bila navijaška srca precej bolj strta kot Rogličevo. »Ni pomembno, kako napeto je bilo, pomembno je, kakšen je rezultat. Uspela nam je super Vuelta, hvala celotni ekipi, vsem, ki so pripomogli k temu, da je bilo vse to mogoče. Ves čas sem verjel, da mi bo uspelo, če mi ne bi, mi pač ne bi. Dali smo vse od sebe, ne bi si imeli kaj očitati,« je Roglič ostal miren med zadnjim ognjenim preizkusom dirke in tudi po njem.

Tedaj je že vedel, da je štiri etapne zmage, ki jih je začel nabirati že uvodni dan dirke 20. oktobra na vzponu na Arrate, oplemenitil z zasluženo zmago v končnem seštevku. Tako je na oder za zmagovalce stopil v rdeči majici in se nanj povzpel tudi v zeleni opravi najboljšega v točkovanju etapnih uvrstitev.



Vse to smo na madridskem trgu Cibeles videli že lani, le da je bil v letu 2019 ob njem tudi tretjeuvrščeni Pogačar, pod njima pa nepregledna množica slovenskih in španskih ljubiteljev kolesarstva. Ti so morali to pot od doma spremljati konec Vuelte in koronske sezone 2020, ki je potrdila Rogličevo kolesarsko veličino.
 

Štirikrat zapored na odru za zmagovalce


V zgodovino se ni zapisal kot prvi slovenski zmagovalec Toura, ta čast je pripadla Pogačarju, najmlajšemu šampionu velike pentlje po letu 1904, so pa vse druge Zasavčeve številke impresivne. Drugo leto zapored je nastopil na dveh tritedenskih dirkah in na obeh stopil na oder za zmagovalce. Takšnega niza (3. na Giru 2019, 1. na Vuelti 2019, 2. na Touru 2020 in 1. na Vuelti 2020) ta čas ne premore nihče drug. Najbližje sta mu Pogačar s 1. mestom na letošnjem Touru in 3. na lanski Vuelti ter Carapaz s 1. mestom na lanskem Giru in 2. na letošnji Vuelti.



Tu se prikaz njegove stanovitnosti in vrhunske tekmovalnosti ne konča. V tej sezoni je od DP pod Krvavcem 21. junija zbral natanko 50 štartov, v katerih je slavil 12 zmag (eno manj kot lani v 69 štartih) in osvojil še deset 2. mest, 11 dni je bil v rumeni majici, 12 v rdeči … Če štejemo le nastope, potem ko se je na dirki Tour de l'Ain vrnil na mednarodno sceno, je v 94 dneh od 7. avgusta do danes štartal 48-krat.

Kljub napornemu ritmu in nesrečnemu razpletu stresnega Toura je brez posebnih priprav in poznavanja trase iz glave in nog še iztisnil zmago na Vuelti, 47. v karieri kolesarskega profesionalca. Postal je šele šesti kolesar v zgodovini, ki je ubranil zmago na dirki po Španiji, prvi po Robertu Herasu, ki je bil med letoma 2003 in 2005 najboljši trikrat zapored. Prvi po Laurentu Jalabertu leta 1995 je v isti sezoni dobil tritedensko dirko in enega od enodnevnih spomenikov.

Primož Roglič je v 17. etapi odbil zadnji napad Richarda Carapaza na rdečo majico. FOTO: Oscar Del Pozo/AFP
Primož Roglič je v 17. etapi odbil zadnji napad Richarda Carapaza na rdečo majico. FOTO: Oscar Del Pozo/AFP


»Po naravi sem dirkač, kamorkoli grem, želim zmagati. Lani je bilo v Španiji zame posebno, prvič sem zmagal na tritedenski dirki. Lepo je, da mi je uspelo ponoviti zmago in da sem imel tako dobro sezono. Izjemno sem ponosen na vse, kar smo dosegli v sezoni, ki so jo bom zapomnil za vedno,« je Roglič povedal ob koncu brez dvoma nepozabne sezone, ki jo zasluženo končuje kot številka ena na svetu.

Primož Roglič (levo) je bil s pomočjo sotekmovalcev iz ekipe Jumbo Visma drugič zapored najboljši na španskih cestah. FOTO: Oscar Del Pozo/AFP
Primož Roglič (levo) je bil s pomočjo sotekmovalcev iz ekipe Jumbo Visma drugič zapored najboljši na španskih cestah. FOTO: Oscar Del Pozo/AFP

Preberite še:

Komentarji: