Angleži so si opomogli od šoka in osvojili lovoriko
Istanbulski štadion Atatürk je gostil veliki finale lige prvakov v nogometu, v katerem sta se pomerila milanski Inter in Manchester City. Poznavalci najpomembnejše postranske zadeve na svetu so več možnosti za zmago pripisovali Angležem, ki so to vlogo tudi upravičili. Z golom Španca Rodrija so se veselili zmage z 1:0.
Začetek ni postregel z obljubljenim spektaklom. Napake nogometnih mojstrov, tudi začetniških v obrambi, so se na obeh straneh vrstile kot po tekočem traku.
Na prvo resnejšo priložnost je bilo treba čakati vse do 27. minute, ko je v Interjevem kazenskem prostoru nevarno zagrozil kdo drug kot Erling Braut Haaland. Toda kamerunski vratar Andre Onana, ki je po pričakovanju pri milanskem moštvu dobil prednost pred nekdanjim slovenskim reprezentančnim čuvajem mreže Samirjem Handanovićem, je ubranil strel napadalca Manchester Cityja.
Malo zatem so navijači angleških prvakov doživeli prvi šok: v 35. minuti je zaradi poškodbe z igrišča odšepal belgijski as Kevin De Bruyne. Zamenjal ga je Phil Foden, prvi polčas se je razpletel brez golov.
Glavni sodnik na finalni tekmi lige prvakov je bil 42-letni Poljak Szymon Marciniak, ki je za mnoge tačas najboljši nogometni delivec pravice na svetu.
Rodri popeljal meščane« v vodstvo
Kmalu po začetku drugega dela je prišlo do menjave tudi pri Interju. Namesto Edina Džeka, dolgoletnega reprezentanta BiH, je poskušal Manchestrovo obrambo prebiti robustni belgijski napadalec Romelu Lukaku.
V 68. minuti pa je vendarle padel prvi gol! S približno 15 metrov je bil natančen Španec Rodri, ki je popeljal »meščane« v vodstvo z 1:0. V nasprotnem napadu so imeli imenitno priložnost Milančani. Italijan Federico Dimarco je najprej z glavo žogo poslal v prečko, v drugem poskusu pa v Lukakujeve noge.
V 88. minuti so mnogi Interjevi privrženci že videli žogo v Manchestrovi mreži, toda brazilski vratar Ederson je z nogo na golovi črti ubranil Lukakujev strel z glavo. V zadnjih trenutkih je Ederson odlično posredoval tudi pri poskusu Nemca Robina Gosensa.
To je bil – kot se je izkazalo – tudi zadnji napad Interja, saj je poljski sodnik Szymon Marciniak odpiskal konec tekme. In veliko slavje Angležev, ki so v tej sezoni osvojili vse, kar se je osvojiti dalo (angleško prvenstvo in pokal ter ligo prvakov), se je lahko začelo.
Gündogan ni skrival solz sreče
Šampionski pokal je prvi dvignil Nemec Ilkay Gündogan, kapetan Manchester Cityja, ki ni skrival solz sreče. »V finalu lige prvakov sem igral tretjič, dvakrat sem izgubil, kar te preganja. Ker nisem več najmlajši, sem vedel, da prav veliko priložnosti ne bom imel več. V zadnjih tednih me je spremljal dober občutek, vedel sem, da nas bo težko ustaviti, jasno pa mi je bilo tudi, da nas čaka težka tekma. Bili smo pod velikim pritiskom, kar se je tudi videlo v prvem polčasu. V drugem smo igrali bolje. Da sem zdaj to lovoriko dočakal v domovini svojih staršev, kjer imam veliko sorodnikov in prijateljev, je seveda nekaj posebnega – še toliko bolj, ker sem to dosegel kot kapetan moštva. Lepše ne bi moglo biti!« je poudaril Gündogan.
V milanskem moštvu so bili po porazu vidno potrti. »Svojim fantom sem po tekmi čestital za prikazano. Ponosni so lahko na to, kako so odigrali tekmo. Nismo si zaslužili tega poraza, razliko pa je naredil – gol. Mi smo imeli svoje priložnosti, ki pa jih na žalost nismo izkoristili,« je črto pod finale potegnil Simone Inzaghi, trener Interja.
V drugem poskusu do prve lovorike
Nogometaši Manchester Cityja so se v zaključni dvoboj najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja uvrstili drugič po letu 2021, ko so morali v sklepnem dejanju z 0:1 priznati premoč igralcem Chelseaja. Milančani so se na drugi strani v veliki finale prebili že šestič, v svoji vitrini pa imajo tri šampionske pokale, ki so jih osvojili v letih 1964, 1965 in 2010.
