Avstrija je obljubljena nogometna dežela
Slovenci so pisali nogometno zgodovino naše severne sosede, nekoč tudi velesile.
Odpri galerijo
Ob junijskem srečanje v Celovcu ob Vrbskem jezeru je bilo prijetno vzdušje tudi med navijači. FOTO: Roman Šipić/Delo
Ni skrivnost, da je zdajšnja vodilna strokovna zasedba pri Nogometni zvezi Slovenije ideološko povsem indoktrinirana z avstrijskim nogometom oziroma njegovim ustrojem na igrišču in v organizacijski strukturi. V večjem delu v pozitivnem pomenu, da ne bo pomote, a tudi s pomisleki.
Direktor slovenskih reprezentanc Milan Miklavič je velik del trenerske kariere preživel v Avstriji, njegov največji zgled glede organizacijskega in igralnega modela pa je že nekaj let in tudi za številne druge evropske strokovnjake z zahoda ali vzhoda, juga ali severa »rdeči bik« iz Salzburga. Selektor Matjaž Kek je z odhodom na Reko nekoliko kulturno premešal in obogatil svoje znanje, toda po duši je ostal Avstrijec. Svojo igralsko kariero v tujini je vendarle oblikoval v Špitalu in Gradcu. Kar je priznal s tem, da je v Rijeko preusmeril »svojega varovanca« Simona Rožmana, prav tako sledilca Salzburgove nogometne kulture in taktike.
Že desetletja vsak konec tedna na tekmah nižje ligaške ravni na avstrijskem Koroškem in Štajerskem igra na desetine slovenskih fantov.
Še en mož iz ozadja, včasih tudi ospredja, nekdanji slovenski selektor in trener dunajske Austrie Zdenko Verdenik je nogometni »esterajher« od glave do pet. Tudi zaradi poznavanja nogometne kulture in značaja naših sosedov je izšel kot veliki zmagovalec prvega slovensko-avstrijskega nogometnega dvoboja, ko je Slovenija leta 1997 v Linzu z goloma Primoža Glihe in Ermina Šiljaka premagala Avstrijo z 2:0.
Čeprav Avstrijci niso pokazali velikega vznemirjenja, ker so jih »nabili« Slovenci, je bilo treba na naslednji sosedski dvoboj čakati kar 21 let. Do prvega celovškega dvoboja, prijateljskega, v katerem so se le oddolžili (3:0) za takratno zaušnico. Prej niso imeli »ne časa ne želje«, da bi še enkrat nasedli alpskim »balkancem«.
Nihče med njimi pa vendarle ne seže do kolen Branku Elsnerju. Pokojni nestor slovenskih nogometnih trenerjev je v avstrijskem nogometu zapisan z velikim črkami. Bil je tako rekoč vse, šampion (2 x s Tirolom iz Innsbrucka), selektor, direktor reprezentanc, svetovalec ... In tudi idejni oče sodobne nogometne akademije reprezentančnih selekcij. Na njenih temeljih so vzniknili nasledniki najznamenitejšega rodu iz sedemdesetih na čelu s Hansom Kranklom, Herbertom Prohasko, Friedrichom Koncilio, Walterjem Schachnerjem, Brunom Pezzeyem ..., s katerimi se bodo jutri merili Kekovi fantje.
Vzporednice med slovenskim in avstrijskim nogometom je mogoče povleči tudi prek reprezentance. Eno in drugo v veliki večini sestavljajo legionarji. Naši so usmerjeni proti Italiji, tekmeci proti Nemčiji. Tudi veliko bliže sta si, kot bi lahko sodili po okolju in tradiciji, ki se povsem razlikujeta. Slovensko je revno za nogomet, avstrijsko bogato. Šele s samostojnostjo je slovenski nogomet dobil domovinsko pravico, čeprav je bil že v prvih dvajsetih letih minulega stoletja eden od ključnih simbolov slovenske kulturne in narodnostne identitete. Avstrijski je bil nekoč najboljši na svetu in je tudi v manj uspešnih obdobjih nedotakljiv v športni hierarhiji alpske države.
Nedeljski nogometni spopad za evropsko prvenstvo v Stožicah ne bo vplival na razmerja sil. Avstrija je in bo še vedno slovenska nogometna obljubljena dežela. Vrhunci slovensko-avstrijskega nogometnega rivalstva ali prijateljstva so namreč že desetletja vsak konec tedna na tekmah nižje ligaške ravni na avstrijskem Koroškem in Štajerskem, na katerih ima glavne vloge na desetine slovenskih fantov.
Direktor slovenskih reprezentanc Milan Miklavič je velik del trenerske kariere preživel v Avstriji, njegov največji zgled glede organizacijskega in igralnega modela pa je že nekaj let in tudi za številne druge evropske strokovnjake z zahoda ali vzhoda, juga ali severa »rdeči bik« iz Salzburga. Selektor Matjaž Kek je z odhodom na Reko nekoliko kulturno premešal in obogatil svoje znanje, toda po duši je ostal Avstrijec. Svojo igralsko kariero v tujini je vendarle oblikoval v Špitalu in Gradcu. Kar je priznal s tem, da je v Rijeko preusmeril »svojega varovanca« Simona Rožmana, prav tako sledilca Salzburgove nogometne kulture in taktike.
Že desetletja vsak konec tedna na tekmah nižje ligaške ravni na avstrijskem Koroškem in Štajerskem igra na desetine slovenskih fantov.
Še en mož iz ozadja, včasih tudi ospredja, nekdanji slovenski selektor in trener dunajske Austrie Zdenko Verdenik je nogometni »esterajher« od glave do pet. Tudi zaradi poznavanja nogometne kulture in značaja naših sosedov je izšel kot veliki zmagovalec prvega slovensko-avstrijskega nogometnega dvoboja, ko je Slovenija leta 1997 v Linzu z goloma Primoža Glihe in Ermina Šiljaka premagala Avstrijo z 2:0.
Čeprav Avstrijci niso pokazali velikega vznemirjenja, ker so jih »nabili« Slovenci, je bilo treba na naslednji sosedski dvoboj čakati kar 21 let. Do prvega celovškega dvoboja, prijateljskega, v katerem so se le oddolžili (3:0) za takratno zaušnico. Prej niso imeli »ne časa ne želje«, da bi še enkrat nasedli alpskim »balkancem«.
Slovensko-avstrijsko nogometno rivalstvo in prijateljstvo zgledno negujejo tudi tekme pridelovacev vina z obeh strani meja. FOTO: Igor Mali
Nihče med njimi pa vendarle ne seže do kolen Branku Elsnerju. Pokojni nestor slovenskih nogometnih trenerjev je v avstrijskem nogometu zapisan z velikim črkami. Bil je tako rekoč vse, šampion (2 x s Tirolom iz Innsbrucka), selektor, direktor reprezentanc, svetovalec ... In tudi idejni oče sodobne nogometne akademije reprezentančnih selekcij. Na njenih temeljih so vzniknili nasledniki najznamenitejšega rodu iz sedemdesetih na čelu s Hansom Kranklom, Herbertom Prohasko, Friedrichom Koncilio, Walterjem Schachnerjem, Brunom Pezzeyem ..., s katerimi se bodo jutri merili Kekovi fantje.
Vzporednice med slovenskim in avstrijskim nogometom je mogoče povleči tudi prek reprezentance. Eno in drugo v veliki večini sestavljajo legionarji. Naši so usmerjeni proti Italiji, tekmeci proti Nemčiji. Tudi veliko bliže sta si, kot bi lahko sodili po okolju in tradiciji, ki se povsem razlikujeta. Slovensko je revno za nogomet, avstrijsko bogato. Šele s samostojnostjo je slovenski nogomet dobil domovinsko pravico, čeprav je bil že v prvih dvajsetih letih minulega stoletja eden od ključnih simbolov slovenske kulturne in narodnostne identitete. Avstrijski je bil nekoč najboljši na svetu in je tudi v manj uspešnih obdobjih nedotakljiv v športni hierarhiji alpske države.
Nedeljski nogometni spopad za evropsko prvenstvo v Stožicah ne bo vplival na razmerja sil. Avstrija je in bo še vedno slovenska nogometna obljubljena dežela. Vrhunci slovensko-avstrijskega nogometnega rivalstva ali prijateljstva so namreč že desetletja vsak konec tedna na tekmah nižje ligaške ravni na avstrijskem Koroškem in Štajerskem, na katerih ima glavne vloge na desetine slovenskih fantov.
