Bišćan da ali ne? O tem naj odloči predsednik!
Branko Ilić, kapetan nogometne Olimpije, o šampionski sezoni, v kateri je prvič postal prvak v zeleno-belem dresu
Odpri galerijo
Kapetan Olimpije Branko Ilić je imel dolžnost, da vzdržuje red v moštvu in trenerju čim bolj pomaga, kar mu je tudi ob podpori soigralcev odlično uspelo. Foto Roman Šipić/Delo
Najboljši slovenski nogometaš Brane Oblak je odkril Branka Ilića in ga potisnil v člansko moštvo Olimpije. Toda nekdanji zeleno-beli mladinec in reprezentant je šele 15 let pozneje in pri 35 letih z Olimpijo osvojil naslov državnega prvaka. Za kapetana Ljubljančanov slovenska šampionska zvezdica ni prva, v dresu Domžal je bil najboljši leta 2007, a je najslajša.
Najzaslužnejša je Olimpija – od predsednika, trenerjev, igralcev, navijačev do vseh drugih, ki so del zeleno-bele družine. Izpostavljal ne bi nikogar, razen moštva, ki je bilo zares izjemno. V tem pogledu je imel trener veliko srečo. Upoštevati je treba, da je bilo moštvo sestavljeno pretežno iz tujcev. Veliko igralcev, vključno s slovenskimi, ni dobilo priložnosti in so želeli igrati več, pa kljub vsemu ni bilo niti enega incidenta na treningih. Niti enkrat nisem opazil, da bi kdo namerno slabo treniral. Nihče ni delal težav in verjemite mi, to je zares podvig. Za to si moram prilastiti nekaj zaslug, saj sem kot kapetan imel dolžnost, da vzdržujem red v moštvu in trenerju čim bolj pomagam. To je bila ena od zadolžitev, ki se mi je izšla odlično. Tudi ob podpori soigralcev. Kar samo potrjuje, da je bila ekipa z igralci iz različnih okolij značajsko odlično sestavljena.
Njegova odlika je, da se je vselej temeljito pripravil, je deloven in dosleden. Vsakega tekmeca se je podrobno lotil, ne glede na to, da smo se z njim pomerili trikrat, štirikrat. Vedno je želel vedeti, če je pri tekmecu kaj novega, da ne bi prišlo do presenečenja.
Mislim, da smo igrali dovolj napadalno. Včasih le premalo pogumno. Morda je bila naša pomanjkljivost ta, da smo od prve do zadnje tekme igrali z enakim sistemom, zaradi česar smo postali predvidljivi za tekmece. Prebrali so nas, še posebej v napadu. Naša značilnost je bila, da smo vsi igrali v napadu in ne z napadalci. Napadali smo po bočnih položajih, kar je pomenilo, da bi morali imeti napadalca, predatorja. Lep primer sta bili tekmi z Gorico in Ankaranom. Nismo igrali slabo, ampak nismo zabili, ker nismo imeli strelca.
S tem sploh nisem imel težav. Moja prva in edina želja je bila, da je Olimpija prva. Če je bilo kdaj vidno, da me je trener obšel ali da je imel kakšno nelogično potezo, je bilo to zaradi pomanjkanja njegovih izkušenj. Kljub vsemu je Bišćan še trener v razvoju, kar je bilo čutiti v komunikaciji z igralci. Lahko bi bila boljša in predvsem bolj odkrita. Znanja in predanosti ima dovolj.
Osvojil je dvojno krono, nimam pa nikakršne želje po tem, da bi se opredeljeval. Pri meni je na vrhu hierarhije vedno predsednik in bo tako, kot se bo odločil on.
Navijače je treba vedno spoštovati. Zahvaljujem se jim za podporo, brez nje bi nam bilo veliko težje. Toda še večjo bi si zaslužil predsednik in bodimo iskreni, Olimpija je najboljša zaradi njega. Zato je imel med igralci največjo podporo in jo še ima. Pogrešam pa podporo na drugih ravneh. To, da imamo dve slačilnici, ker nam razmere na štadionu ŽAK ne omogočajo ustreznega udobja, ni predsednikova krivda. Ta navzven nepomembna pomanjkljivost je morda celo ena od največjih težav. V nogometu je za zmage ključnega pomena, da je moštvo homogeno in enotno, ampak da bi ustvarili moštveni duh, je treba imeti vsaj približek idealnim razmeram. Pri tem sta ločeni slačilnici prej razdiralni del kot povezovalni.
Nikoli se ne bi smelo zgoditi, da na velikem derbiju selektor v moštvu ne more videti kandidata za reprezentanco. Mislim, da sem s tem povedal vse.
Seveda so in vem, da so. Zavedati se je treba, da če pride tujec, potem mora biti najboljši, med njim in domačim igralcem mora biti ogromna razlika. Če je ni, potem je na dlani, da je domači igralec opeharjen. Olimpija in tudi drugi slovenski klubi imajo drugačno vlogo, kot jo imajo najboljši v tujini, saj je njihova osnovna naloga, da vzgajajo domače fante, jim dajejo priložnosti. Če ta vizija ni v ospredju, potem pridemo v položaj, da selektor nima kaj vzeti. Ne predstavljam si, da bi klubi delovali mimo teh zakonitosti, saj bi slej ko prej nogomet izgubil svoje bistvo in smisel.
O tem smo se igralci med seboj veliko pogovarjali in bili kar enotni v tem, da smo bili učinkovitejši takrat, ko smo igrali z napadalcem. Ampak tega nismo izpostavljali, trenerju smo prepustili, da je imel škarje in platno v svojih rokah. Moj pogled je sicer tak, da sta si Andrej Vombergar in Leon Benko zaslužila več priložnosti. Še posebej Vombi (tako v moštvu pravijo Vombergarju, op. p.), ki je čudovit fant. Kadarkoli je igral, je naredil razliko. To so opazili tudi drugi igralci. Njegova odlika je, da je izjemno marljiv, nezamerljiv in je vselej pri stvari. Godila se mu je krivica kot igralcu in človeku. Toda trener se je odločil, kot se je. Po malem ga razumem, Vombi je tip igralca, ki na treningih ne deluje tako prepričljivo in ne izstopa, ko je tekma, je čisto drugačen. Boljši!
Bila je preprosto boljša, Maribor je premagala v prvenstvu in v pokalnem tekmovanju. Olimpijino moč so razkrili igralci, ki so igrali manj ali premalo. Kdorkoli je dobil priložnost, jo je izkoristil. Samo poglejte odziv Vombergarja ali Siniše Brkića. Prvi je odločil derbi, drugi je v pokalnem finalu prišel, videl in takoj zadel. Sezono je začel odlično in potem potrpežljivo čakal, da bo spet pokazal, kaj zmore in zna. Veliko takšnih igralcev je bilo. Na drugi strani se je lahko videla moč Maribora v tem, da ima za seboj večleten utečen sistem, da ima rutino spreminjanja taktičnih različic. Znal se je hitro odzvati na težave in se hitro prilagoditi novim razmeram. Je moštvo, pri katerem začutiš, da je stroj, proti kateremu ne smeš narediti napake in ne smeš dopustiti, da se ujameš v njegov ritem, saj te potem melje. To še manjka Olimpiji.
Vloge se bodo zamenjale, zdaj bo Olimpija – pa ne izključno, ker je prvak – velik izziv za Maribor. O Zlatkovi vlogi je znano vse, neprecenljiva je. Dve uvrstitvi v ligo prvakov, tri v evropsko ligo, to so nerazumljivi dosežki. Znal je voditi Maribor, bil je njegov vodja. Ko Mariboru ni šlo, je vse, kar je bilo narobe, prevzel nase. V tem je bil podoben Joseju Mourinhu. Moje izkušnje z Zlatkom so bile normalne. Vedno me je pozdravil in se je tudi na kratko pogovoril.
SNL ima dva močna kluba, še sreča, da so ob Olimpiji in Mariboru še Domžale. To je premalo za razvoj, ne da bi posegli tudi v filozofijo. Večina tekmecev se brani in ne poskuša igrati. Večino tekem preživimo 60 odstotkov ali več na tekmečevi polovici in to ni najboljše za razvoj. Najvidnejša razlika je takrat, ko se med seboj pomerita kluba nižje kakovostne ravni. Pri nas, če sem odkrit, ni videti velike želje po tem, da bi slabša kluba igrala in stremela h kombinatoriki ter igrivosti. Enostavno je premalo dobrega nogometa. To je v tujini drugače. Ko mali igrajo proti velikim, se prav tako branijo, ampak ko se pomerijo med seboj, igrajo všečen, dober nogomet.
Sem optimist in prepričan sem, da tako skrajnih sprememb v moštvu ne bo. Tudi če bodo, jih bomo znali prebroditi. Po malem se lahko tolažimo s tem, da če se bomo takoj spotaknili, bomo imeli še eno priložnost v kvalifikacijah za evropsko ligo.
O tem, kdo je bil najzaslužnejši za vrnitev naslova najboljšega v državi v glavno mesto, so mnenja različna. Kakšno je kapetanovo?
Najzaslužnejša je Olimpija – od predsednika, trenerjev, igralcev, navijačev do vseh drugih, ki so del zeleno-bele družine. Izpostavljal ne bi nikogar, razen moštva, ki je bilo zares izjemno. V tem pogledu je imel trener veliko srečo. Upoštevati je treba, da je bilo moštvo sestavljeno pretežno iz tujcev. Veliko igralcev, vključno s slovenskimi, ni dobilo priložnosti in so želeli igrati več, pa kljub vsemu ni bilo niti enega incidenta na treningih. Niti enkrat nisem opazil, da bi kdo namerno slabo treniral. Nihče ni delal težav in verjemite mi, to je zares podvig. Za to si moram prilastiti nekaj zaslug, saj sem kot kapetan imel dolžnost, da vzdržujem red v moštvu in trenerju čim bolj pomagam. To je bila ena od zadolžitev, ki se mi je izšla odlično. Tudi ob podpori soigralcev. Kar samo potrjuje, da je bila ekipa z igralci iz različnih okolij značajsko odlično sestavljena.
Kako ocenjujete trenerja Igorja Bišćana?
Njegova odlika je, da se je vselej temeljito pripravil, je deloven in dosleden. Vsakega tekmeca se je podrobno lotil, ne glede na to, da smo se z njim pomerili trikrat, štirikrat. Vedno je želel vedeti, če je pri tekmecu kaj novega, da ne bi prišlo do presenečenja.
Toda kljub dvema lovorikama trener ni ušel predsednikovim kritikam, da ste igrali preveč obrambno in premalo atraktivno?
Mislim, da smo igrali dovolj napadalno. Včasih le premalo pogumno. Morda je bila naša pomanjkljivost ta, da smo od prve do zadnje tekme igrali z enakim sistemom, zaradi česar smo postali predvidljivi za tekmece. Prebrali so nas, še posebej v napadu. Naša značilnost je bila, da smo vsi igrali v napadu in ne z napadalci. Napadali smo po bočnih položajih, kar je pomenilo, da bi morali imeti napadalca, predatorja. Lep primer sta bili tekmi z Gorico in Ankaranom. Nismo igrali slabo, ampak nismo zabili, ker nismo imeli strelca.
Čeprav ste bili kapetan, pri Bišćanu niste imeli pooblaščenega statusa v začetni enajsterici?
S tem sploh nisem imel težav. Moja prva in edina želja je bila, da je Olimpija prva. Če je bilo kdaj vidno, da me je trener obšel ali da je imel kakšno nelogično potezo, je bilo to zaradi pomanjkanja njegovih izkušenj. Kljub vsemu je Bišćan še trener v razvoju, kar je bilo čutiti v komunikaciji z igralci. Lahko bi bila boljša in predvsem bolj odkrita. Znanja in predanosti ima dovolj.
Bišćanova prihodnost je neznana. Kako kotirajo njegove delnice v moštvu?
Osvojil je dvojno krono, nimam pa nikakršne želje po tem, da bi se opredeljeval. Pri meni je na vrhu hierarhije vedno predsednik in bo tako, kot se bo odločil on.
Predsednik Milan Mandarić je bržčas slišal glas ljudstva.
Navijače je treba vedno spoštovati. Zahvaljujem se jim za podporo, brez nje bi nam bilo veliko težje. Toda še večjo bi si zaslužil predsednik in bodimo iskreni, Olimpija je najboljša zaradi njega. Zato je imel med igralci največjo podporo in jo še ima. Pogrešam pa podporo na drugih ravneh. To, da imamo dve slačilnici, ker nam razmere na štadionu ŽAK ne omogočajo ustreznega udobja, ni predsednikova krivda. Ta navzven nepomembna pomanjkljivost je morda celo ena od največjih težav. V nogometu je za zmage ključnega pomena, da je moštvo homogeno in enotno, ampak da bi ustvarili moštveni duh, je treba imeti vsaj približek idealnim razmeram. Pri tem sta ločeni slačilnici prej razdiralni del kot povezovalni.
Za seboj imate dolgo in bogato kariero v tujini. Se vam zdi, da je Olimpijina s tujci prevladujoča podoba ustrezna za slovensko okolje in nazadnje tudi za slovenski nogomet?
Nikoli se ne bi smelo zgoditi, da na velikem derbiju selektor v moštvu ne more videti kandidata za reprezentanco. Mislim, da sem s tem povedal vse.
Ali je v slovenski ligi sploh dovolj kakovostnih igralcev za evropsko Olimpijo oziroma za njene tekmovalne ambicije?
Seveda so in vem, da so. Zavedati se je treba, da če pride tujec, potem mora biti najboljši, med njim in domačim igralcem mora biti ogromna razlika. Če je ni, potem je na dlani, da je domači igralec opeharjen. Olimpija in tudi drugi slovenski klubi imajo drugačno vlogo, kot jo imajo najboljši v tujini, saj je njihova osnovna naloga, da vzgajajo domače fante, jim dajejo priložnosti. Če ta vizija ni v ospredju, potem pridemo v položaj, da selektor nima kaj vzeti. Ne predstavljam si, da bi klubi delovali mimo teh zakonitosti, saj bi slej ko prej nogomet izgubil svoje bistvo in smisel.
Največ igralnih težav je imela Olimpija v napadu. Trener jih je utemeljeval s tem, da ni imel ustreznih napadalcev, toda večina tekem, v katerih je igral s pravim napadalcem in ne lažnim, je bila Olimpija učinkovita. Nazadnje sta to potrdila veliki derbi in finale pokala.
O tem smo se igralci med seboj veliko pogovarjali in bili kar enotni v tem, da smo bili učinkovitejši takrat, ko smo igrali z napadalcem. Ampak tega nismo izpostavljali, trenerju smo prepustili, da je imel škarje in platno v svojih rokah. Moj pogled je sicer tak, da sta si Andrej Vombergar in Leon Benko zaslužila več priložnosti. Še posebej Vombi (tako v moštvu pravijo Vombergarju, op. p.), ki je čudovit fant. Kadarkoli je igral, je naredil razliko. To so opazili tudi drugi igralci. Njegova odlika je, da je izjemno marljiv, nezamerljiv in je vselej pri stvari. Godila se mu je krivica kot igralcu in človeku. Toda trener se je odločil, kot se je. Po malem ga razumem, Vombi je tip igralca, ki na treningih ne deluje tako prepričljivo in ne izstopa, ko je tekma, je čisto drugačen. Boljši!
V čem se je šampionska Olimpija razlikovala od poraženega Maribora?
Bila je preprosto boljša, Maribor je premagala v prvenstvu in v pokalnem tekmovanju. Olimpijino moč so razkrili igralci, ki so igrali manj ali premalo. Kdorkoli je dobil priložnost, jo je izkoristil. Samo poglejte odziv Vombergarja ali Siniše Brkića. Prvi je odločil derbi, drugi je v pokalnem finalu prišel, videl in takoj zadel. Sezono je začel odlično in potem potrpežljivo čakal, da bo spet pokazal, kaj zmore in zna. Veliko takšnih igralcev je bilo. Na drugi strani se je lahko videla moč Maribora v tem, da ima za seboj večleten utečen sistem, da ima rutino spreminjanja taktičnih različic. Znal se je hitro odzvati na težave in se hitro prilagoditi novim razmeram. Je moštvo, pri katerem začutiš, da je stroj, proti kateremu ne smeš narediti napake in ne smeš dopustiti, da se ujameš v njegov ritem, saj te potem melje. To še manjka Olimpiji.
Maribor brez Zahovića bo krepko spremenil vloge v SNL. Zdaj bo Olimpija – pa ne izključno, ker je prvak – velik izziv za Maribor.
Bo Maribor brez Zlatka Zahovića sploh še izziv za Olimpijo?
Vloge se bodo zamenjale, zdaj bo Olimpija – pa ne izključno, ker je prvak – velik izziv za Maribor. O Zlatkovi vlogi je znano vse, neprecenljiva je. Dve uvrstitvi v ligo prvakov, tri v evropsko ligo, to so nerazumljivi dosežki. Znal je voditi Maribor, bil je njegov vodja. Ko Mariboru ni šlo, je vse, kar je bilo narobe, prevzel nase. V tem je bil podoben Joseju Mourinhu. Moje izkušnje z Zlatkom so bile normalne. Vedno me je pozdravil in se je tudi na kratko pogovoril.
Za SNL velja, da je navkljub pomanjkanju kakovosti zahtevna in posebna liga, da v njej favoriti igrajo previdno in imajo premalo poguma za všečno in kombinatorno igro. Vi ste igrali v Španiji, Rusiji, Izraelu, Srbiji, Kazahstanu, na Cipru in Japonskem. So razlike res tako očitne?
SNL ima dva močna kluba, še sreča, da so ob Olimpiji in Mariboru še Domžale. To je premalo za razvoj, ne da bi posegli tudi v filozofijo. Večina tekmecev se brani in ne poskuša igrati. Večino tekem preživimo 60 odstotkov ali več na tekmečevi polovici in to ni najboljše za razvoj. Najvidnejša razlika je takrat, ko se med seboj pomerita kluba nižje kakovostne ravni. Pri nas, če sem odkrit, ni videti velike želje po tem, da bi slabša kluba igrala in stremela h kombinatoriki ter igrivosti. Enostavno je premalo dobrega nogometa. To je v tujini drugače. Ko mali igrajo proti velikim, se prav tako branijo, ampak ko se pomerijo med seboj, igrajo všečen, dober nogomet.
Še dober mesec je do prve evropske tekme, a stanje v klubu ni prav rožnato. Ne ve se niti, kakšno bo jedro moštva. Ste v skrbeh, da se boste v Evropi spotaknili že na prvi oviri?
Sem optimist in prepričan sem, da tako skrajnih sprememb v moštvu ne bo. Tudi če bodo, jih bomo znali prebroditi. Po malem se lahko tolažimo s tem, da če se bomo takoj spotaknili, bomo imeli še eno priložnost v kvalifikacijah za evropsko ligo.
