Izbor ljudstva, slabo za pragmatika Matjaža Keka

Fotografija: Matjaž Kek ve, kako delati z moštvom na igrišču in zunaj njega. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Odpri galerijo
Matjaž Kek ve, kako delati z moštvom na igrišču in zunaj njega. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Matjaža Keka za predsednika! Oprostite, za selektorja nogometne reprezentance. Toda prva jurišno-navijaška parola se mi zdi bolj logična, saj bi pomenila stopnico više na Kekovi življenjski poti, na kateri je v položaju, v kakršnem je poleti pred osmimi leti že bil: imel je tako rekoč plebiscitarno podporo slovenskih državljanov od Dolge vasi do Sečovlj. S spretnim govorniškim talentom, splošnim ugajanjem, karizmo in tudi izkušnjami, ki jih je pridobil, ko so ga novi nzs-jevi veljaki odstavljali in odstavili, bi to lahko prepričljivo prenesel s športnih na bolj spolzka in še bolj primitivna politična tla.

Ampak Kek tu, Kek tam, Kek zgoraj, Kek spodaj ... Ni veliko manjkalo, da bi ta trenutek najbolj zaželeni Štajerec v državi še v parlamentu dobil priložnost za učno predavanje o tem, kaj narediti z razglašenim orkestrom, da bo igral ubrano in za narodov blagor. Mimogrede, za homogenizacijo skupin je prav gotovo bolj usposobljen, kot so zdajšnji upravitelji in selektorji države.

Kekova vrnitev med slovenski živelj na način, da komaj po dveh tednih od odhoda z Reke in le teden dni po koncu selektorske odisejade Tomaža Kavčiča poskakuje iz medijev kot veverica in z ljudem všečnimi puhlicami nabira glasove podpore (ali tipa naklonjenost ljudstva?), ki jih že tako ali tako ima, mi ni všeč. Takšnega Keka nisem poznal, še posebno ker je veljal za gospoda, ki je raje počakal, da se strasti umirijo, in pozneje govoril premišljeno in z vsebino. Pri čemer se zavedam, da je petletno napoleonsko obdobje na Kvarnerju vplivalo tudi na njegovo formo, na samozavest in upravičeno prepričanje, da si lahko privošči več kot drugi.

»Kralja« Matjaža večina vidi v vlogi novega starega selektorja, ki bo Slovenijo vrnil tja, kamor sodi. Zagovornikov njegove vrnitve je veliko, toda še od nobenega nisem slišal tehtnega argumenta, zakaj. Ne da bi upošteval »drobni tisk«, ki pa razkriva veliko več, kot kaže všečna zunanja fasada. Podpora taistega ljudstva, ki ga je pred šestimi leti tudi spodilo s selektorskega stolčka, pa ima lahko sila kratek rok trajanja.

Kekov uspeh s Slovenijo in Rijeko je imel vsaj dva ključna raz­loga, da je bil sploh mogoč. Ni pa bilo to samoumevno. Oba sta človeška oziroma upodobljena v Rudiju Zavrlu in Damirju Miškoviću. Bivši predsednik NZS in prvi mož Rijeke sta ga izbrala zato, ker sta v njem prepoznala mogočega voditelja, slutila sta, da je to to, in ne zato, ker je tako želelo ljudstvo. Zavrl je Keka, ki mu sprva podobno kot Kavčiču ni šlo vse od nog, sicer poskušal zamenjati s Srečkom Katancem, a je ta zavrnil vrnitev na klop (!?), nato pa je Keka pustil pri miru, da je izpeljal, kar je načrtoval. Mišković je Keka večkrat odločno zaščitil, ko so »hrvaški jastrebi« zavohali priložnost za naskok na trenerski stolček.

Kek v najboljših trenerskih letih na Brdu nima Zavrla ali Miškovića, marveč funkcionarje, ki med drugim tudi sebi rešujejo kožo ali svojo verodostojnost. A ni le funkcionarsko izhodišče neugodno, nemara še bolj zapletena je moštvena hierarhija. Prvokategorniki (ki naj bi bili vodje) niso na njegovi valovni dolžini, z »drugoligaši« pa se ja ne bo ukvarjal. In izzival potrpljenje navijačev, ki je ... V Kavčičevem primeru je trajalo dobrega pol leta, od prve prijateljske preizkušnje z Avstrijo do zadnje poltekmovalne s Ciprom.

Kek ima trdo kožo, sposobnost (umetnost) preživetja in je pragmatik. Ne bi bil presenečen, če bi se njegova trdna načela omehčala in bi Radenko Mijatovič postal Zavrl, Kevin Kampl Robert Koren, Jan Oblak Samir Handanović (ob izkušnji, da ve, kaj ga lahko doleti), Josip Iličić Valter Birsa.

Uspeh pa še ne bi bil zagotovljen.

Komentarji: