Svet nevaren kot pred 70 leti, liga prvakov vse bolj odprta

Letošnji finale lige prvakov v Münchnu je pravšnji vrhunec spektakla, kot se spodobi za jubilejno, 70. sezono tekmovanja, ki je postalo največji vsakoletni športni festival na svetu. Tudi Inter in PSG sta pravšnja finalista in kandidata za najbolj čislano klubsko lovoriko v Evropi. Prvi predstavlja klasično velesilo in živo legendo lige prvakov, drugi ponuja najlepši primer, da v nogometu ni mogoče uspeti čez noč in (le) z denarjem.

Ko so Parižani naskočili nogometni Mont Blanc z megalomansko dragimi globalnimi zvezdniki, se jim ni izšlo. Letos žanjejo simpatije navijačev predvsem s kolektivno igro, v kateri v resnici nihče ne izstopa. Kdorkoli bo zapustil Bavarsko kot zmagovalec, bo to postal zasluženo, v ligi prvakov namreč igrajo najboljši nogometaši na svetu.

ZDA, Kitajska in Tajvan

Vselej resda ni bilo tako. Inavguracijska sezona tedanjega pokala državnih prvakov (ang. European Cup) je štela 16 klubov iz prav toliko nacionalnih zvez, toda vsi niso želeli igrati v tekmovanju oziroma jim to ni bilo dovoljeno. Tedanje vodstvo angleške nogometne lige je namreč svojim klubom prepovedalo nastop pod dežnikom Uefe.

Obstaja znana izjava iz tistega obdobja, ki ponazarja odnos angleških nogometnih oblasti do pokala državnih prvakov. Alan Hardaker, takratni sekretar angleške lige, je po sestanku upravnega odbora 5. julija 1955 izjavil: »Odbor meni, da je evropski pokal 'nekakšna šala' in 'v najboljšem primeru devetdnevni čudež'. Odločitev, da Chelsea ne sme sodelovati, smo sprejeli v petnajstih minutah.«

Jernej Suhadolnik. FOTO: Blaž Samec/Delo

Po mnenju odbora bi sodelovanje v evropskem pokalu ogrozilo domača tekmovanja in preobremenilo igralce. Zaradi tega so Chelseaju prepovedali nastop v prvem evropskem pokalu, čeprav so Londončani sprejeli povabilo in so jim že določili tekmeca (švedski Djurgårdens IF).

Zgodba ima tudi usodno nadaljevanje. Potem ko je Manchester United nekaj let zatem kljub grožnji vodstva lige vendarle sprejel vabilo Uefe, je februarja 1958 igral s Crveno zvezdo. Vodstvo lige mu je zagrozilo z odvzemom točk, če se ne bi vrnil v Anglijo takoj po tekmi, toda zaradi tehničnih omejitev se je moralo letalo ustaviti v Münchnu. Kljub dvema neuspešnima vzletoma in močnemu sneženju so pilota »prisilili«, da krene proti Manchestru, toda letalo je pristalo v eni od hiš ob letališču, odmevna tragedija je zahtevala 23 življenj.

Slabih 70 let pozneje je drugače. Liga prvakov (ang. Champions League), kot se gala ples imenuje od leta 1992, je najbolj zaželeno nogometno tekmovanje na svetu, premislili so si tudi Angleži. Ko je nekaj najbogatejših klubov (beri: njihovih ameriških lastnikov) pred štirimi leti poskušalo zapustiti Uefo, jim z izključitvijo iz lige ni zagrozilo le vodstvo premier league, temveč tudi politični vrh Združenega kraljestva.

Leto 1955 je šlo torej v zgodovino zaradi številnih prelomnih in različno usodnih dogodkov, ki so – kako zanimivo – strahovito živi še danes. Zadnje sovjetske sile so zapustile Avstrijo, ki je morala pred tem podpisati avstrijsko državno pogodbo, Američani pa so z uporabo sile ubranili Tajvan pred Kitajsko in nacionalističnemu Kuomintangu pomagali pobegniti na otok pred komunisti.

Kdorkoli bo zapustil Bavarsko kot zmagovalec, bo to postal zasluženo, v ligi prvakov namreč igrajo najboljši nogometaši na svetu. FOTO: Jennifer Lorenzini/Reuters

Rodili sta se tudi liga prvakov in Guinnessova knjiga rekordov, ki jo v zadnjih letih marljivo polnijo prav rekordne številke paradnega produkta Uefe. Liga prvakov raste po krivulji eksponentne funkcije, in sicer po merilih obiska na štadionih, gledanosti tekem pred TV in privlačnosti za sponzorje. Evropska nogometna zveza bo zanjo kmalu iztržila več kot pet milijard evrov na leto.

Zraven že 51 članic Uefe

Nekatere stvari so žal podobne kot pred 70 leti, toda to ne velja za ligo prvakov. Nov model klubskih tekmovanj v Evropi je namreč tudi zgodovinsko inkluziven. V sezoni 2024/25 sta vonj po eni od Uefinih lig spoznala še kluba iz Walesa in Severne Irske, to je iz 50. in 51. članice Uefe. Še v sezoni 2018/19 so Uefine lige poznali le klubi iz 40 članic. Lanska reforma klubskih tekmovanj ni naredila inkluzivnega le celotnega nogometnega ekosistema na stari celini, temveč tudi vrh mogočne klubske piramide – ligo prvakov. Šampioni iz držav, kakršna je Slovenija, imajo odslej zagotovljenih pet mest namesto štirih, to je za 25 odstotkov več kot prej.

Vrh mogočne klubske piramide je odprt. Zakaj slovenski navijači ne bi smeli upati na vrnitev v ligo prvakov v naslednjih petih do šestih letih? FOTO: Tadej Regent/Delo

Olimpija bo denimo v prvih dveh kolih kvalifikacij igrala proti premagljivim tekmecem (»najtežja« v prvem kolu bi bila Škendija, v drugem izstopa navzgor le Rijeka), v tretjem lahko pričakuje nekoga od trojice Slovan/Maccabi/Ferencvaros, v zadnjem situ tako ali tako nikdar ne gre brez sreče – če si seveda v optimalni formi, kot sta bila lani Celje in Olimpija ali nekoč Maribor, in znaš to unovčiti. Zakaj torej slovenski navijači ne bi smeli upati na vrnitev v ligo prvakov v naslednjih petih do šestih letih?