Zahović in druščina obujali spomine na zgodovinske uspehe

Pri Nogometni zvezi Slovenije so se slovesno spomnili dveh jubilejev ob uvrstitvah reprezentance na EP in SP.
Fotografija: Posebej svečano je bilo, ko je na oder stopila zadnja slovenska reprezentanca, ki je igrala na svetovnem prvenstvu 2010. FOTO: Mavric Pivk/Delo
Odpri galerijo
Posebej svečano je bilo, ko je na oder stopila zadnja slovenska reprezentanca, ki je igrala na svetovnem prvenstvu 2010. FOTO: Mavric Pivk/Delo

So dnevi na življenjski poti, ki zlepa ne izginejo iz spomina. In pri tem sploh ni pomembno, kako oddaljeni so od sedanjosti. Slovenski šport je na svojo preteklost lahko ponosen, sploh posebne zgodbe je pisal v dobi od osamosvojitve. In pomembna poglavja pripadajo nogometašem. Še kako je bilo slovesno danes zvečer, ko so spomini uhajali k jubilejema – 20. obletnici prve uvrstitve na nogometno EP ter desetim letom od nepozabnega vizuma za SP v Južni Afriki.

Pri obeh podvigih so imeli slovenski junaki opraviti s tekmeci iz športno silno razvitega prostora nekdanje Sovjetske zveze. Nikdar ne bo jasno, če je bila hujša tista prva ukrajinska ovira s takrat morda najboljšim evropskim nogometašem Andrejem Ševčenkom, ali pa tista druga iz velike Rusije, ki je prav v tistem obdobju doživljala svoj največji razcvet vlaganja v šport, imela superzvezdnika Andreja Aršavina, na klopi nizozemskega čarovnika Guusa Hiddinka, ob sebi pa prek 140 milijonov rojakov. A pot do obeh veličastnih dosežkov, prvič pod dirigentsko palico Srečka Katanca, drugič pa v tej vlogi z Matjažem Kekom, je bila vse prej kot preprosta.

Srečanja športnikov so vedno lepa, v roke sta si segla tudi Marko Šuler in selektor Matjaž Kek. FOTO: Mavric Pivk/Delo
Srečanja športnikov so vedno lepa, v roke sta si segla tudi Marko Šuler in selektor Matjaž Kek. FOTO: Mavric Pivk/Delo


»Prebijali smo led, priznam, ni bilo preprosto doseči te prve uvrstitve na euro v Belgijo in na Nizozemsko, saj so bila za nami tudi leta razočaranj. Zato smo tudi potrebovali nekaj časa, da smo pridobili zaupanje navijačev, širše javnosti, tudi vas, novinarjev. Toda ker smo bili kot družina, za nas ni bilo več nedosegljivih ciljev,« se je na današnji večerni slovesnosti, ko se je pravzaprav prvič skupaj zbralo jedro obeh veličastnih moštev, Katančevega in Kekovega, spominjal Mile Aćimović. Kajpak se Ljubljančan ni mogel izogniti namigom o spominu na tisti epski gol, ko je s polovice kultnega bežigrajskega igrišča matiral Aleksandra Šovkovskega, celo večnost št. 1 ukrajinskih vrat.
 

Milanič: Nogomet je čudovit


Toda v tem nostalgičnem večeru spominov nismo privabljali na pladenj le Miletove mojstrovine. Tudi Darko Milanič, takrat kapetan izbrane vrste, je imel kaj povedati. »Predvsem bi zelo pohvalil to zamisel o srečanju, z nostalgijo pa je tako: v tistih letih po nepozabnih kvalifikacijah in euru se nam je toliko dogajalo, da o tem nismo niti razmišljali, zdaj pa se čedalje bolj podrobno vsega spominjamo,« je povedal trener državnih prvakov iz Maribora in ob namigu, da je pogosto kar preveč pod stresom visokih tekmovalnih ciljev, odkrito dejal: »To drži, ko me vidite na tekmi ali po njej na novinarski konferenci, toda v našem poslu je toliko lepih trenutkov, da vsak dan uživam v nogometu.«

Radenko Mijatović, predsednik NZS, in generalni sekretar Martin Koželj sta posebno nagrado izločilu Zlatku Zahoviću, najboljšemu strelcu doslej pri slovenski reprezentanci. FOTO: Mavric Pivk/Delo
Radenko Mijatović, predsednik NZS, in generalni sekretar Martin Koželj sta posebno nagrado izločilu Zlatku Zahoviću, najboljšemu strelcu doslej pri slovenski reprezentanci. FOTO: Mavric Pivk/Delo


Podobno razmišlja tudi Zlatko Zahović, najboljši strelec doslej pri slovenski reprezentanci, prvi zvezdnik moštva iz kvalifikacij z Ukrajino, nato pa v svojem Ljudskem vrtu strokovni TV komentator veličastne predstave z Rusijo: »Tudi v drugo, ko sem bil le na tribunah, me ni zapuščal optimizem. V športu sem vedno optimist!«

Podobno samozavesten in odločen je bil tudi tisti rod, ki je najprej v novembrsko prepoznavno mrzli Moskvi preživel uvodno dejanje, nato pa zablestel še s tisto zmago za odhod v Južno Afriko, kjer je bil nato celo blizu uvrstitvi v prestižni izločilni del. »Verjeli smo v podvige, škoda, da nismo uresničili še tega o daljšem bivanju v Južni Afriki,« se je spomnil kapetan Robert Koren, njegov reprezentančni soigralec Mišo Brečko je bil tako kot vsi navzoči navdušen, da se je stara druščina za en večer zbrala spet skupaj. Nekdanji nepogrešljivi člen obrambne verige izbrane vrste in Kölna, uglednega nemškega kluba, še vedno rad igra nogomet. »Le, da me zdaj zato nihče več ne plačuje,« se je nasmehnil.

FOTO: Mavric Pivk/Delo
FOTO: Mavric Pivk/Delo


A nič ne de: prav smeh in dobra volja sta prevladovala v tem večeru čudovitih spominov. Odhod v deževno ljubljansko noč pa je le namigoval: naj takšno srečanje ne bo ostalo zapisano kot zadnje. In vsekakor naj tudi nekoč napoči čas, ko bodo po ulicah, trgih in seveda na tribunah v Sloveniji slavili nove junake, ki se bodo tako kot včeraj navzoči uvrstili na veliko nogometno tekmovanje ...
 

Komentarji: